Salon za Eno glasbo, ki deluje v okviru Društva za Eno glasbo, je prav posebno ljubljansko koncertno prizorišče. Namenjeno je najbolj izbranemu občinstvu, ki je deležno osebne in intimne glasbene izkušnje. Od novega leta deluje v prostorih Mestne občine Ljubljana na ulici Luize Pesjakove, kjer je bil prej poštni urad. Pogovarjali smo se z Janezom Križajem in Bojanom Cvetrežnikom, ki sta gonilna sila tega izjemnega projekta.

Salon za Eno glasbo zdaj deluje na novi, tretji lokaciji, tokrat za Bežigradom. Premor je bil kar dolg.

Janez Križaj: Skoraj sedem let premora, ker nismo našli ustreznega prostora. A videi so v tem času pridobivali gledanost in upanje po oživitvi salona ni nikdar zamrlo.

Prostore MOL si Društvo za Eno glasbo deli s sekcijo Godalkanje, njihovi člani pa v različnih kombinacijah tudi nastopajo v salonu.

Bojan Cvetrežnik: Salon ponuja praktični del realizacije učnih načrtov. Godalkanje, ki ga vodim, je glasbena šola, Zvokovanje Janeza Križaja pa je šola oblikovanja zvoka. Tukaj je prostor za vaje, snemanja in družabna srečanja glasbenikov.

Prostore nekdanje pošte ste s prostovoljnim delom uredili v lično koncertno prizorišče.

Janez Križaj: Prenova je trajala celo leto in čaka naš še kar nekaj dela tudi v prihodnje. Resnično smo hvaležni vsem prostovoljcem za vloženi čas in donatorjem za sredstva. Zaradi potreb po zvočnosti prostora smo večino scensko-akustičnih elementov skonstruirali sami, zaradi omejenih financ pa smo jih sami tudi izdelali.

Kakšen je osnovni koncept delovanja Salona za Eno glasbo?

Janez Križaj: Koncept, ki se je ustalil v prvih treh sezonah, ohranjamo in nadgrajujemo. Glasbeniki, zlasti neuveljavljeni, potrebujejo videoposnetke živega nastopa, da lahko svoj koncert ponujajo organizatorjem. Salon se razlikuje od drugih prizorišč po tem, da ponuja najboljše razmere za snemanja, najgostejšo tišino, usmerjene luči in nedeljeno pozornost publike.

Salon za Eno glasbo je prav posebno koncertno prizorišče, kjer se meja med izvajalci in občinstvom pogosto zabriše?

Bojan Cvetrežnik: Menim, da k občutku povezanosti publike in glasbenikov največ prispeva to, da ne uporabljamo ozvočenja. Popolna tišina in akustika prostora, po potrebi oplemenitena z digitalnimi odmevi, zagotavljata, da se vse lepo sliši. Pred koncertom ne predvajamo glasbenih posnetkov, in ko se človeško uho prilagodi tišini, postane tudi tiha violina precej glasna.

Nič nenavadnega ni, če občinstvo prinese s sabo prigrizek za vse, prav tako pa nastopom praviloma sledijo jam sessioni.

Janez Križaj: Vzdušje postane povsem domače v neuradnem delu, ko se glasbenikom med jam sessionom s pesmijo in plesom priključi občinstvo. Običajno kaj pripravimo organizatorji, včasih pa tudi spremljevalna ekipa nastopajočih in občinstvo.

Pripravljate neozvočene nastope, ki jih vse snemate. Koliko videov ste objavili na kanalu youtube in kakšen je ogled?

Janez Križaj: Na kanalu Salon za Eno glasbo je objavljenih več kot 280 videov. Pred kratkim smo prestopili magično mejo milijona ogledov.

Pa tudi nekaj albumov je že izšlo s posnetki iz salona?

Bojan Cvetrežnik: Menda je takih albumov pet, nekateri so izšli v samozaložbi glasbenikov, nekaj pa tudi pri naši založbi One Music Society, ki ima na Bandcampu objavljenih že osem albumov.

Nekoč ste dejali, da v salonu nastopajo predvsem glasbeniki, ki jih še Google ne najde. Mnogi zdaj uveljavljeni glasbeniki so imeli enega prvih nastopov ravno v salonu.

Janez Križaj: Drži. Ne bi izpostavljali imen, a resnično se je tam marsikaj izvalilo iz jajca ali prvič javno predstavilo. Vedno je posebna čast, če lahko gostimo koga, za katerega Google ne ve. So ustvarjalci, ki znajo bolje skrbeti za medijsko podobo, in tisti, ki so boljši v živi akciji. Slednjim lahko pomaga oblikovati medijsko podobo prav Salon za Eno glasbo.

Koncerti so internega značaja, samo za člane društva, vendar pa se lahko vsak, ki pride, takoj tudi včlani.

Bojan Cvetrežnik: Pred leti so do nas prišle ulične govorice, da smo elitno prizorišče, ki ni za vsakogar, in nas pošteno nasmejale. Res pa je, da smo le za tiste, ki si želijo kulturnega preživljanja časa v okolju, odmaknjenem od ekonomskih diktatur, in izkažejo svojo voljo s podpisom pristopne izjave. Pristopnica pa je na voljo na naši spletni strani in na prizorišču samem. Še vedno iščemo tudi aktivne prostovoljce, ki bi lahko pomagali pri izvedbi programa društva.

Sicer pa Salon za Eno glasbo tudi gostuje na drugih lokacijah?

Janez Križaj: Godalkanje organizira štiri javne dogodke na leto v Atriju ZRC pod naslovom Pr'Goslač. Atrij ZRC je precej večje prizorišče in z močnim odmevom, ki ustreza le nekaterim zasedbam. Tam pomaga Salon za Eno glasbo pri produkciji avdiovizualnih posnetkov.