Eksplozija oglarske kope na Slavini

Dole pri Litiji – Pred sobotnim tradicionalnim pohodom po Oglarski deželi je tudi Marjan Odlazek na Slavini ob poti zakuril kopo, v katero je zložil dobrih 70 kubičnih metrov drv. Vse skupaj bi se kmalu sfižilo, saj je kopa, ki jo je zakuril sam (in ne ženska), kmalu po prižigu eksplodirala.

»Ne vem čisto natančno, kaj se je zgodilo, a mislim, da so se v kopi nabrali plini, ki so jo nato na nekaterih delih dobesedno razgnali,« nam je povedal Odlazek. K sreči so sosedje hitro priskočili na pomoč in na poškodovane dele nanesli zemljo, s čimer so preprečili, da bi se večtedensko delo v trenutku spremenilo v gorečo baklo.



Odlazek, ki vsako leto zakuri vsaj tri kope, je pri delu doživel, in k sreči preživel, bolečo izkušnjo, saj se je pred leti dobesedno do pasu pogreznil v goreči stožec. Staro koparsko načelo je, da moraš, ko se povzpneš na kopo, zmeraj imeti pri sebi orodje z dolgim držalom. Naš sogovornik je to upošteval – in preživel. Z lopato se je namreč sam izvlekel iz gorečega vulkana, v katerem poteka kemični proces pri skoraj 400 stopinjah Celzija. Več tednov je nato ležal v ljubljanskem kliničnem centru, kjer se je spoprijateljil s kirurgom, ki mu je presadil kožo, in zdaj ne čuti več posledic.



Zatrdil nam je, da se ognja sploh ne boji, zato bo pri koparjenju, ki mu je v veselje, vztrajal, dokler mu bo padel v žep kakšen cent. V nekaj dneh bo kopa dogorela in upa, da bo pridelal približno sedem ton oglja. Za kilogram nepogrešljivega energenta pri peki mesa na žaru je treba odšteti okoli 0,85 evra, pridelek pa je v trenutku razprodan, saj ga v Oglarski deželi kupujejo tudi znani ljubljanski gostinci.



V Sloveniji se ukvarja s koparjenjem še okoli sto oglarjev, ki na leto skuhajo približno 400 ton oglja, od tega v Oglarski deželi na Dolah pri Litiji približno 200 ton. Oglje kuhajo tudi na Gorjancih, v Posavju, Selški dolini, v okolici Nove Gorice, na Pohorju in na Gorenjskem, a so kope precej manjše od dolskih ter namenjene predvsem turistični dejavnosti, kot prikaz skoraj izumrle dejavnosti. Medtem se na litijskem koncu ljudje še vedno preživljajo s kuhanjem oglja kot dopolnilno dejavnostjo na kmetiji. Oglarjenje je ohranjanje kulturne dediščine in krajine, je povedal Jože Prah z Zavoda za gozdove Slovenije.

Oglarjenje pod okrilje Unesca

Za ohranitev kulturne dediščine morajo dolski oglarji prebedeti marsikatero noč in pred tem nanesti na kopišče drva, jih zložiti v obliko presekanega stožca, prekriti z zemljo in zakuriti. Ko oglar prižge kopo, napravi zgoraj v isti višini odprtine – oduške, in ko se iz njih kot v indijanskem filmu modro pokadi, je to znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih z zemljo zapre in niže odpre nove. Ko se moder dim začne viti še iz odprtin čisto pri tleh, je oglje kuhano, in takrat je čas, da si oglar v miru privošči šilce žganega. Sledijo razkopavanje kope, hlajenje oglja z vodo in pakiranje v vreče.



Celoten postopek bodo lahko opazovali udeleženci sobotnega pohoda, ki se bo začel med 7. in 9. uro pri lovski koči na Kalu. Tudi tokrat bo na sporedu prižig Lavričeve kope v Berinjeku, ki jo bo zakurila državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu Eva Štravs Podlogar. Na Dolah pri Litiji oglarski kuharji namreč še vedno verjamejo, da ženske prinašajo srečo. Prah nam je povedal, da bodo slovenski oglarji avgusta sprejeti v evropsko oglarsko združenje. To članstvo naj bi oglarjem pomagalo pri vključitvi te dejavnosti pod okrilje Unesca.