Ko se kot Fran čutiš vesel, da si med dolenjskimi brajdami

Gosta jutranja megla in nizke temperature niso obetale nič dobrega, je pa vsaj vlak iz Ljubljane proti Litiji odpeljal do minute točno. Dvaindvajset kilometrov dolgo popotovanje po Levstikovi poti – cilj je bil Čatež – se je lahko začelo.

»Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od ust do ust. Vem, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo, ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki pa tudi ne bodo. Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana,« je pisatelj Fran Levstik zapisal v potopisu, ki je izšel leta 1858 v Slovenskem glasniku.

Pot je prehodil eno leto pred tem, ko je delal kot vzgojitelj na gradu Turn pri Gabrovki. Sama prav tako nisem prvič prišla v te kraje in pot, po kateri vsako leto okrog martinovega poteka Popotovanje od Litije do Čateža, mi je bila enako neznana kot trojici, ki jo je prehodila pred slabimi 170 leti.

Tudi razdaljo sem podcenjevala, priznam. Kljub dobri telesni kondiciji so se mi klanci proti koncu zdeli dolgi, naporni, utrujajoči, a je dobro vzdušje med pohodniki odtehtalo vmesne šibke trenutke, tudi vrstice iz potopisa, ki so posejane po poti, so bile dobrodošla popestritev.

Čedna, ne prevelika vas

Levstik je v knjigi zapisal, da se iz Litije pride najprej v Šmartno, čedno, ne preveliko vas, v kateri preseneti lepota cerkve sv. Martina. Nemogoče jo je zgrešiti, stoji na osrednjem trgu, kjer je bila prvotno stara župnijska cerkev, prav tako posvečena temu svetniku.

Staro cerkev so leta 1899 podrli, ker je postala premajhna, ter na njenem mestu začeli graditi novo, mogočno novogotsko cerkev, ki je bila posvečena 15. septembra leta 1901. Ko sem jo ugledala, je bila moja prva misel, kako neznani so mi še slovenski kraji in koliko lepot in zgodovinskih vrednosti skrivajo, pa mi uidejo, ko bezljam po tujini.

Na letošnje 38. mednarodno popotovanje po Levstikovi poti od Litije do Čateža se je podalo več kot 15.000 pohodnikov. Marsikoga je zvabila ugodna vremenska napoved, spet drugi bi najbrž vzeli pot pod noge v vsakem primeru. Manjša skupinica s Koroškega, ki nama je odstopila vroč krompir pri eni od postojank, je bila gotovo med bolj izkušenimi na tej trasi, prav tako gospoda, ki sta naju prehitela na ubijalski asfaltni ravnini, preden je pot zavila v klanec.

Svojevrstnega »romanja« se je udeležilo tudi veliko mladih. Cele gruče jih je bilo mogoče srečati ob poti; z nekaterimi sva nekaj časa celo lahko držali korak, toda mladi fantje z zvočnikom, iz katerega je odmeval Brendi, so bili, pričakovano, prehitri.

Od vsepovsod je nenehno odzvanjala glasna glasba, slovenska, seveda, in prešinilo me je, kaj neki bi na to dejal Fran Levstik, ki je potopis pisal v času, ko smo se Slovenci še borili za narodno identiteto ter za lastno pisano in govorjeno besedo.

Pot je označena vse leto

Zagotovo bi bil s slišanim bolj zadovoljen kot z dolenjsko strmino. »Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj že prvi nogradje in vesel se čutiš, da si na Dolenjskem; ali kapljica teh trt je še kisla, svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki,« so tudi pisatelju in pohodnikoma dali vetra klanci.

Trume, ki so se letos udeležile pohoda, so se v nasprotju s trojico sredi 19. stoletja vsakih nekaj kilometrov lahko potolažile na stojnicah, bogato obloženih s prigrizki in pijačo, ki so jih pripravili domačini in na katerih je bilo najti vse od zaseke na kruhu, različnih potic, toplega čaja in kave do domačega žganja in mladega vina. Že dolgo vroč kostanj v roki ni tako teknil – ker je ogrel od zunaj in od znotraj. Čeprav smo sonce željno čakali, se kar ni in ni hotelo prikazati, nekoliko bolj pogumno je posijalo šele, ko so se iztekali zadnji kilometri do Čateža.

Levstikova pot je z informativnimi tablami označena vse leto, zato si lahko tisti, ki jim niso blizu množične (pohodniške) prireditve, izberejo tudi kak drug datum. Ko človek uvidi, da mu do cilja manjka še 13 kilometrov, pa jih ima tedaj za sabo že devet, povsem razume nesrečno lice na informativni tabli.

Narisana usta se slikovito dvignejo v nasmeh šele, ko se trasa močno prevesi v drugi del in je cilj oddaljen le še nekaj kilometrov. Po Levstikovi poti je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel hoditi profesor Anton Slodnjak s svojimi študenti, potem je njegovo delo nadaljeval profesor Matjaž Kmecl, danes pa tradicijo ohranja profesor Miran Hladnik.

Prehojeni kilometri so naredili svoje

Pred pohodom se nisem obremenjevala s tem, ali bom na razpotju za nadaljevanje izbrala severno ali južno traso, želela sem se prepustiti trenutku na terenu. Na startu ob registraciji je domačinka dejala, da naj za prvič izberemo severno pot, tako da sva upoštevali njen nasvet.

Južna, kakor je med potjo povedala ena od pohodnic, je krajinsko bolj zanimiva – imela sem občutek, da se je po njej odpravilo več ljudi, a lahko da me je varal, ker se je na drugem delu kolona občutno razvlekla. Nič čudnega, prehojeni kilometri pred tem so najbrž naredili svoje, začetni pogumni tempo je popustil, vsak se je tudi po svoje zadržal na dišečih stojnicah.

Morda je razdelitev dela poti dobra najmanj zato, da se človek prihodnje leto vrne in preveri še, kakšna je druga različica. Najmanj dve zanimivi in ogleda vredni točki severna trasa zagotovo ima – Bojčevo zidanico, kjer je Fran Levstik zasnoval jedro potopisa, in rojstno hišo Tone Zidarjeve, pisateljeve nesojene ljubezni. Hiša, stara več kot 250 let, velja za najstarejšo zidano hišo v Moravčah in je edini še ohranjen objekt iz Levstikovega časa.

Po naključju sem ujela razlago enega od pohodnikov, ki je »sotrpinkama« razlagal, kako je tam blizu stal grad Turn, na katerem je Levstik nekaj let služboval kot domači učitelj. Po drugi svetovni vojni je bil grad prazen in izropan, nakar je klavrno propadel. Škoda, da smo na pozabo in propad obsodili tako pomemben del slovenske zgodovine.

Vir večjega veselja je bil na tem delu poti podatek, da je cilj skoraj tik pred nami – glasna glasba iz zvočnikov je nakazovala, da je na Čatežu veselo. Žig v cilju je dobro del, podplati so bili že rahlo naveličani hoje, zato pa ne doživetij, ki jih tako »romanje« prinese s seboj in so navsezadnje najbrž glavni razlog, da se človek (večkrat) odpravi na tako daljinsko pohodniško pot.