Fotografiranje je bilo moja strast, zdaj ostaja moj spomin

Zajetna, več kot 300-stranska zbirka fotografij Dušan Jež: Pogledi fotografa 1975–2022 je slika ustvarjalnosti in radovednosti avtorja, ki je svojčas objavljal tudi v Sobotni prilogi in drugih publikacijah Dela.

»... skozi skoraj pol stoletja ne le opazuje lepoto in veličino življenja, temveč mu fotografska kamera omogoča, da svoje poglede iztrga minljivosti časa in jih s svetlobo zapisane ohrani ter radodarno ponudi še drugim. Zelo raznolik nabor fotografskih motivov in tem kaže, da je njegovo fotografiranje neločljivo povezano z življenjem samim oz. da je njegovo življenje vseskozi prepleteno s fotografiranjem,« je v predgovoru, naslovljenem Saper vedere (Znati videti), zapisala Bernarda Stenovec. S tem je odlično povzela ustvarjalno telo Dušana Ježa, o čemer se bralec lahko tudi sam prepriča že po nekaj ogledanih fotografijah. Poleg nje sta svoje misli o fotografovi ustvarjalnosti strnila še Primož Lampič in Manca Juvan.

Dušan Jež je življenje posvetil lovu na trenutke. FOTO: Dušan Jež

Avtor je knjigo posvetil družini, ki je desetletja podpirala njegovo ljubezen do fotografiranja. Knjiga je izšla v samozaložbi ob pomoči že omenjenega fotografskega zgodovinarja in likovnega kritika Primoža Lampiča. »Imel sem veliko srečo, še pred najhujšim izbruhom neozdravljive rakave bolezni, ki me je prikovala na posteljo, mi je uspelo nedavno v samozaložbi izdati fotomonografijo,« nam je povedal Dušan Jež.

»Ta prikazuje že kar strastno ukvarjanje s fotografijo na različnih področjih v več kot 40 letih. Nisem se je naveličal niti v obdobju amaterskega brušenja znanja v ljubljanski fotoskupini Moste, od leta 1975 dalje, niti ob vstopu v poklicno, free lance fotografijo na prelomu tisočletja. Zame niso bili lahki prehodi iz analognega dela v fototemnici v digitalno tehniko, saj sem bil samouk. Razprodal sem analogne naprave in brez pomisleka skočil v digitalno ero. Svet so zasule milijarde fotografij z vseh možnih naprav, kdo bi si nekdaj mislil, tudi iz telefonov. Pa je s tem fotografska umetnost razvrednotena? Ni. Še vedno obstaja le razlika med slabo in dobro umetniško ali katerokoli drugo fotografijo. Fotografiranje je bilo moja strast, zdaj ostaja moj spomin.«

Če fotografija ni dovolj dobra, nisi bil dovolj blizu

Njegova ustvarjalna pot se razteza skozi skoraj pol stoletja. FOTO: Dušan Jež

Sodelovanje z Delom

Avtor ima še posebej lepe spomine na sodelovanje s časopisno hišo Delo in Jocom Žnidaršičem pri ustvarjanju takrat še črno-bele Sobotne priloge, kjer je objavil približno 450 avtorskih fotografij, kar šteje za enega od vrhuncev svojega opusa. »Rad me je videl, ko sem prihajal s šopom v temnici izdelanih fotografij v njegovo uredništvo, in vedno jih je, tudi šaljivo kot fotograf fotografu, pokomentiral. Prav tako je bilo obsežno sodelovanje v Elektru Slovenije, z urednikom revije Naš stik Branetom Janjičem sva spravila skupaj nad tisoč objav avtorske dokumentarne in tudi digitalno abstraktno predelane fotografije, ki so jo imeli inženirji še posebej radi.«

Za svoje delo je prejel dve nagradi svetovnih natečajev Unesca in dve nagradi korporacije Nikon ter zahvalno pismo pisarne papeža Benedikta XVI. ob objavah fotografij z versko tematiko. »Ker sem bil raziskovalec v številnih zvrsteh fotografije, sva imela z dr. Lampičem pred sabo kar eno leto urejanja mojega arhiva, iskanja podatkov o času in kraju nastanka posamezne fotografije ter številne debate ob večerni pijači in v obliki dopisovanja po elektronski pošti. Tako sva uskladila kar obsežno fotomonografijo v pregledno celoto. Pomagalo pa mi je tudi več zvestih prijateljev.«