Zbližanje s socialno distanco

»Krogi, ki sem jih povezovala, so se ujeli v zanke, ki so videti kot koronavirusi, celotno delo pa kot koronavrtnica. Trni povzročajo­ bolečino, a lepota vrtnice daje upanje, da se tudi iz bolečine lahko rodi marsikaj lepega in pozitivnega.« Multimedijska umet­nica Eva Petrič se je v ciklu čipk tokrat odzvala na aktualen ­globalni problem.

Eva Petrič ima tri ustvarjalne lokacije: Ljubljano, Dunaj in New York. Te se v njenem življenju zadnjih pet let izmenjujejo kot kraji njenega delovanja in dom, odločitev, kje bo v določenem trenutku, je odvisna od projekta, s katerim se ukvarja. Epidemija koronavirusne bolezni jo je ujela v domovanju njenih staršev na Bledu, tako da je zdaj ločena od vseh treh centrov bivanja ter krogov prijateljev in sodelavcev. Zaradi nenadne prepovedi potovanj iz Evrope v ZDA je morala prestaviti svoji za april načrtovani razstavi v New Yorku, zaprtje meje z Avstrijo pa ji je preprečilo pot do Dunaja.

»Trenutno sem v nenačrtovani izolaciji, prvič sem to doživela, ko sem pred petimi leti sodelovala v simulaciji misije na Luno. Evropska vesoljska agencija je takrat povabila nekaj umetnikov iz različnih evropskih držav. Občutek osamitve, ki sem ga tedaj intenzivno doživela in me je spodbudil k razvoju dveh umetniških projektov, ki naj bi astronavtom na misijah v vesolju pomagali preprečevati občutke izoliranosti, ni v ničemer podoben občutkom, ki jih imam zdaj. Ti so v bistvu nasprot­ni – bolj kot kadarkoli zdaj, v tej izolaciji, občutim, kako zelo smo povezani,« je povedala umetnica.

Razsežnosti globalizacije

Po njenih besedah smo povezani drug z drugim ne le zaradi interneta, ampak predvsem zaradi narave, ki je zelo demokratična. Narava ne moralizira, kaj je dobro in kaj ni – to počnemo mi –, ampak nas vse sooča z razsežnostmi globalizacije. Z invazijo koronavirusa nas je pahnila v kolektivno izolacijo in nam bolj kot karkoli drugega kaže, da smo vsi odvisni drug od drugega. Smo del mreže, ki jo vzdržujemo in ona vzdržuje nas, če se ena nit pretrga, zazvenijo vse druge. Tako je pred leti zapisala ob eni od svojih instalacij iz mreže čipk. Zdaj to doživljam(o) na lastni koži, ko s socialno distanco te dni varujemo sebe in bližnje pred okužbo in kot ena od zank v mreži, v družbi, tudi celotno družbo. S socialno distanco se tako zbližujemo.

V tej izolaciji, ki jo čedalje bolj doživlja kot priložnost za popravke tistega, za kar prej nismo imeli časa, naj gre za delo ali odnos do bližnjih, je dokončala delo, ki si ga je zastavila v zadnjih januarskih dneh. Takrat se ji je iztekal čas v studiu na Dunaju, ki ga je imela brezplačno na razpolago do konca meseca. »Še v zadnji noči sem v mrazu, ker je bilo ogrevanje izklop­ljeno, s premrlimi prsti sestavljala kolaž iz recikliranih čipk. Tega dela mi nihče ni naročil, nisem ga predvidela za razstavo, vendar me je nekaj gnalo, da sem ga sestavila. Na Bledu sem ga prenesla na mrežo, in ko sem ga pogledala, se je pokazalo, da so krogi, ki sem jih tako vztrajno povezovala in so se ujeli v zanke, v bistvu videti kot koronavirusi in celotno delo kot koronavrtnica, kjer trni povzročajo bolečino, a lepota vrtnice daje upanje, da se tudi iz bolečine lahko rodi marsikaj lepega in pozitivnega. Upam, da bosta povezanost in zdaj očitno zavedanje, da smo odvisni drug od drugega, kazali pot v boljšo povirusno obdobje. V čas, ko bomo cenili bližino svojcev in prijateljev, se zavedali, da za srečo ne potrebuješ neskončne izbire izdelkov z vseh koncev sveta, in ko bosta stisk roke in objem znova mogoča ter bolj ­cenjena,« je poudarila.