Zgodbe dvorca Novo Celje, ki se dviga na ravnici med Petrovčami in Žalcem, so žalostne. Od začetka so povezane s psihičnimi stiskami, finančnimi težavami lastnikov, nacističnimi zločini nad psihičnimi bolniki, nato je dvorec spet postal pribežališče bolnih. Hkrati pa so tu doma zgodbe izjemne arhitekture, kiparstva, slikarstva. Dvorec danes živi z občasnimi razstavami. Kakšen je bil, na novi razstavi do 13. oktobra pričajo dokumenti, fotografije, slike skupaj z deli sodobnih likovnih umetnikov.

V glavni dvorani dvorca na levi vidimo mozaik, avtoportret Veljka Tomana, sestavljen iz 800 sličic, v tehniki olje na lesonitu. Toman je z Novim Celjem posebej povezan, saj je tu delala njegova mati že v času druge svetovne vojne kot bolniška sestra. FOTO: Nik Jarh

Dvorec so zaprli leta 1981 in od takrat sameva. Blišč enega najveličastnejših baročnih dvorcev na Slovenskem je zbledel, a dvorec z deset hektarov velikim posestvom še vedno vznemirja javnost. Zlasti s svojo zelo zanimivo zgodovino, ki jo je v letos izdani monografiji Novo Celje s podnaslovom Lastniki, arhitektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini podrobno popisala dr. Polona Vidmar, tudi soavtorica razstave Dvorec Novo Celje/procesi spominjanja in pozabe. Ker dvorec sicer ni odprt, je prav razstava idealna priložnost za ogled, kakšen je bil, kako bogato je bil opremljen in kje vse so njegove umetnine končale. Hkrati pa s sodobnimi intervencijami odpira prostor ne le spominjanja, ampak tudi diskusije zlasti o zgodovini kot taki. Česa se spominjamo in česa se raje ne bi.

Zgodovina dvorca se bere precej žalostno. Še preden ga je v drugi polovici 18. stoletja s prezidavo prejšnjega dvorca Plumberk zgradil ambiciozni Anton grof Gaisruck, so tu živeli baroni Miglio. Med njimi je bil Ferdinand, s katerim je povezana legenda s petrovško baziliko. Kot pravi soavtor razstave Uroš Govek, so imeli vsakokratni lastniki te gospoščine patronat nad petrovško cerkvijo. Ferdinand baron Miglio je zvestobo obljubil Devici Mariji in Marijinemu kipu podaril prstan, razlaga Govek: »Marija ta prstan še vedno nosi. Po eni od legend naj bi Marija, ko ji je nadel prstan, skrčila prst, da prstana ni bilo možno več sneti, s tem pa pokazala, da je sprejela njegovo zvestobo.« Ker je imel Ferdinand velike psihične težave, so ob tej njegovi legendi razstavili dela Daliborja Borija Zupančiča, ki je več desetletij deloval kot likovni terapevt za zidovi psihiatrične bolnišnice.

Zgodovina dvorca, vključno s fotografijami izjemne opreme, ki je bila prodana in je v dvorcu ni več, je na ogled na stenskih panojih. V prostorih so tudi risbe, slike in instalacije sodobnih umetnikov, nekatere so nastale posebej za to razstavo. FOTO: Vid Palčnik

Bogastvo

Dvorec Novo Celje je postavil Anton grof Gaisruck, ki je bil tajni dvorni svetnik Marije Terezije. Sam se je imel za naslednika grofov Celjskih, nekaj kamnov iz celjskega Starega gradu naj bi prinesel tudi v Novo Celje. Tega se je lotil velikopotezno, povabil je najboljše umetnike, kar jih je bilo mogoče dobiti na tem območju; stavbo je arhitekturno zasnoval Matija Perski, kipar Veit Königer, ki je naredil kipa Herakleja pred vhodom v dvorec, nimfe, ki so danes na stopnišču Narodnega muzeja Slovenije, ter kipe iz nekdanje grajske kapele, ki so v Narodni galeriji.

Pomembna so bila tudi slikarska dela, grof Gaisruck je zanje angažiral slikarja Antona Jožefa Lerhingerja. Ta je poslikal najmanj tri sobe z motivi ognja, vode in zemlje, zraka naj ne bi nikoli končali, razlaga Govek. »Vse to so bile tapete, ki so segale od tal do stropa.« Poleg teh tapet so pozneje naredili tudi kitajski salon s kitajskimi motivi, ki so bili v 18. stoletju zelo popularni. Veliko let kasneje, leta 1930, ko je dvorec kupila Dravska banovina, je takratni lastnik Davorin Turković baron Kutjevski vso opremo prodal.

Nimfe, ki so nekoč krasile stopnišče dvorca Novo Celje, so zdaj v Narodnem muzeju Slovenije. Tam so iz Novega Celja tudi slikane tapete s kitajskimi motivi, kovana mreža in lončene peči, v Narodni galeriji pa lahko vidimo kipe z oltarja novoceljske kapele. FOTO: Andrej Furlan

Govek razlaga, da se je v to intenzivno vključil takratni vodilni konservator France Stele, ki je za državo poskušal rešiti čim več umetnin: »Na koncu so se dogovorili, da naj banovina ohrani tapete iz kitajske sobe, štiri peči, ki so še zdaj v Ljubljani v depojih, nekaj manjših stvari, kot je nakovana nadvratna mreža, dva stoječa svečnika in en stenski baročni svečnik. Kipe iz kapele je odkupil mecen Narodne galerije, ki jih ji je tudi podaril, Stele je izboril, da so odkupili tudi kipe nimf s stopnišča. Tapete iz ognjene sobe pa so zdaj na Banskih dvorih v Zagrebu, ker jih je Turković prodal hrvaškemu muzeju.« Za druge umetnine ni znano, kje so.

S kulturno dediščino se kot umetnica vse življenje ukvarja Metka Kavčič, razlaga soavtorica in idejna vodja razstave Alenka Domjan. Čipka Kavčičeve je v dvorcu Novo Celje v hrambi, za to razstavo pa so razstavili instalacijo originalnih čipkastih prtov babice in prababice, ki jih je umetnica obarvala ter s PVC-stiskalnikom oblikovala v formo, ki spominja na peči, ki so nekoč krasile dvorec.

Portreti so bili za razstavo izposojeni, saj v dvorcu ni več ničesar, le gole stene. Tako v njem tudi ni več peči, ki so zdaj v Narodnem muzeju Slovenije. Nanje pa spominja instalacija Metke Kavčič, ki jo je ustvarila s starimi čipkastimi prti. FOTO: Veni Ferant

Od svile do hmelja

Na ogled so tudi portreti vseh Gaisruckov, ki so bili nekoč na stenah dvorca, a je ta zdaj za hrambo umetnin neprimeren, in so si jih za razstavo izposodili. Zgodovina Gaisruckov se je končala s stečajem, nato je posestvo kupil Jožef Ludvik Hausmann, oče pesnice Fanny Hausmann. Kot razlaga Govek, je bistveno povečal posest, nekoliko obnovil grad, imel je proizvodnjo alkoholnih pijač in kisa, nekaj rudnikov, opekarno v Kasazah, nato pa se je navdušil nad gojenjem svile, kar se je končalo katastrofalno. Dvorec s posestjo vred je bilo treba prodati. Oskrbniku Venčeslavu Juriju Dunderju je dal napisati knjigo Štajerski raj, ki je govoril o lepotah območja od Solčave do Rogaške Slatine, da bi lažje prodal posest.

Knjiga je dosegla namen, dvorec so kupili knezi Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck. Vmes je prišlo do zemljiške odveze, knezi so Hausmanna obtožili goljufije, saj da so jim kazali posest, ki je bila v lasti kmetov ne Hausmanna. Ta je bil nato zaprt, oproščen, pa spet obtožen in je na koncu v celjskem zaporu umrl, razlaga Govek. Kot spomin na to, da se nič od tega veličastva, vključno z drevoredi, ki so šli v vse smeri, tudi do bližnje Savinje, kjer je bilo kopališče, ni ohranilo, so tu razstavili delo Jerneja Forbicija, ki se ukvarja z ekologijo skozi likovno produkcijo.

Zgodovina dvorca, vključno s fotografijami izjemne opreme, ki je bila prodana in je v dvorcu ni več, je na ogled na stenskih panojih. V prostorih so tudi risbe, slike in instalacije sodobnih umetnikov, nekatere so nastale posebej za to razstavo. FOTO: Nik Jarh

Knezi Salmi so nato tu živeli 70 let. Sem so pripeljali hmelj, ki so ga kot prvi iz ene graščinske posesti razširili na celo regijo. A niso tu ostali, razlaga Govek: »Zadnji knez Salm oziroma starogrof je celotno posest odprodal. Vse gozdove, polja, njive. Obdržal je samo ta ogromen park s stavbami in dvorcem, torej okoli deset hektarov veliko posest, ki še danes sestavlja kompleks Novo Celje. Leta 1919 je vse kupil baron Turković.«

Žalost

Kot bi se zgodovina ponavljala, se po nekaj stoletjih v dvorec vrne psihična bolezen. Turkovići so dvorec prodali Dravski banovini, ki je tu leta 1930 ustanovila umobolnico. Bila je samopreskrbna, tu so živeli tudi zaposleni in njihove družine. Med drugo svetovno vojno so nacisti dvorec spremenili v lazaret, bolnike pa so razdelili v dve skupini. Prvo, v njej je bilo le 30 pacientov, so določili za nadaljnje zdravljenje, drugo, tam je bilo 357 bolnikov, so odpeljali in usmrtili v plinskih celicah. Med njimi je bil tudi Karl Mayer, zadnji Valvasorjev potomec, ki je živel na Slovenskem. Po vojni je bila tu bolnišnica za bolnike s tuberkulozo, po letu 1970 pa dom oskrbovancev za ostarele in onemogle občane, ki je deloval do leta 1981.

Po drugi svetovni vojni je bila v dvorcu Novo Celje bolnišnica za tuberkulozo. Celoten kompleks je bil samopreskrben in na razstavi lahko prisluhnemo zgodbam in spominom otrok nekdanjih zaposlenih. FOTO: Nik Jarh

O zgodovini tega časa govorijo tudi otroci nekdaj zaposlenih, njihove spomine so posneli in jim lahko na razstavi prisluhnete. Več je v tem delu tudi sodobnih intervencij. Kot so risbe Borija Zupančiča, opisuje Domjanova: »Nastajale so znotraj bolnišnice v Vojniku, ko je imel prosti čas. Kot je dejal, so to lahko njegovi portreti, portreti pacientov, zdravnikov. Naključni zapisi trenutkov, ki sem jih doživljal. Gre za njegove značilne poteze, groteskne in dramatične.«

Obiskovalci lahko prisluhnejo zgodbam o bolnišnici Novo Celje, ki so jih pripovedovali otroci nekoč tu zaposlenih. FOTO: Veni Ferant

V glavni dvorani je na ogled ogromen avtoportret Veljka Tomana, sestavljen iz 800 majhnih sličic, kjer je v ospredju palma, šele ko delo pogledamo od daleč, vidimo portret. Toman je z dvorcem zelo povezan, razlaga Domjanova. »Njegova mati je tu delovala že pred vojno kot bolniška sestra. Med vojno je morala zbežati, ker je zanosila s Slovencem. Po vojni se je sem vrnila na delo, Veljko je svojo mladost preživljal tu. Tudi naslov je dal temu delu Mozaik življenja.« Pozitivno delo, povezano z dvorcem, pa je delo Jožeta Domjana, čigar oče se je v dvorcu zdravil mesece in mesece zaradi tuberkuloze.