Vpogled v opus slikarskega aristokrata

O Gojmirju Antonu Kosu, sinu zgodovinarja Franca Kosa in bratu zgodovinarja Milka Kosa, je v Slovenskem biografskem leksikonu zapisano, da je slikal kompozicije, portrete, krajine in tihožitja v olju, risal s tušem in ogljem, poznal tehniko freske, projektiral plakate, risal ilustracije, delal načrte za vezenine in interierje, pred desetletjem je Stojan Kerbler navrgel še, da njegovih del ni mogoče obiti v zgodovini slovenske fotografije. Bliža se 22. maj, petdeseta obletnica smrti izjemnega avtorja.

Bližnjo okroglo obletnico so v ljubljanski galeriji Antikvitete Novak obeležili s posebno razstavo, ki ni razstava, in se delno navezuje na nedavno praznovanje konca druge svetovne vojne in osvoboditve Ljubljane.

Ta veseli trenutek, je zapisala v sporočilu Ines Babnik, je Gojmir Anton Kos (1896–1970), akademski slikar, profesor, reprezentativni portretist, slikarski aristokrat, monumentalni kompozitor, arhitekt in zidar barv z vidnim mestom v naši umetnostni zgodovini, obeležil leta 1957 s sliko Prihod osvoboditeljev v Ljubljano (oziroma Osvoboditev Ljubljane).


 

Slikar historičnih motivov

Slika, so sporočili iz galerije, je slovenski javnosti praktično neznana, čeprav gre za delo iz sklopa političnih (torej javnih) naročil. Prihod osvoboditeljev v Ljubljano prikazuje rajanje, ki se je moralo odvijati v mestu 9. maja 1945, ko je bila uradno končana druga svetovna vojna ne samo na Slovenskem, ampak na evropskih tleh, zato je dogodek širšega, ne le lokalnega pomena.
 

Kidrič in Kos na iste

Eden od treh razstavljenih aktov G. A. Kosa iz srede dvajsetih let, Pri toaleti. Foto Antikvitete Novak

m platnu

Kos je upodobil veselje množice, v kateri je zbral staro in mlado, ženske in moške, vojake in navadne prebivalce. Kosova umetnina pa ima poleg velike zgodovinske in likovne vrednosti tudi drugo, bolj osebno noto.

Kos, ki je bil znan portretist, je tudi na tem delu upodobil realne osebe. V množici je namreč videti Borisa Kidriča, gospo, ki je poznala slikarja ter zanj večkrat pozirala in je na sliki upodobljena še kot deklica, ter slikarja samega. Slika dokazuje Kosa kot izjemnega mojstra, ki se je odlikoval tudi v zgodovinskem slikarstvu.

Osrednji slikar historičnih motivov

Kot je zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj, je Kos »kot mojster pretehtane kompozicije leta 1938 zmagal na banovinskem natečaju za zgodovinske slike z izbrano motiviko kmečkih uporov in ustoličenja na Gosposvetskem polju in poslej obveljal za našega osrednjega slikarja historičnih motivov, ki mu jih je naročala tudi povojna oblast (Sestanek na Čebinah, v vladni palači Osvoboditev Ljubljane in Osvoboditev Primorja).«

Delo večjih dimenzij je motivno za naš prostor redko – nosi namreč zgodovinsko tematiko, ki je Slovenija, kljub splošni pomembnosti zgodovinskega slikarstva, ni osvojila do časa med vojnama – pa še tedaj so primeri zgodovinskega slikarstva zelo maloštevilni.
 

Igra oblik in gmot

Prihod osvoboditeljev v Ljubljano je neizpodbitna priča vrhunskega in kvalitetnega likovnega dela. Je slika pomembnega slovenskega umetnika, ki je za svoje delo prejel več nagrad (dve Prešernovi nagradi, Red za zasluge za narod I. stopnje itd.), zmagal je na znanem natečaju za vladno palačo v Ljubljani, vidno zaznamoval slovensko umetnost, bil je tudi eden od prvih profesorjev na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.

G. A. Kos je umetnik, ki se je s svojim opusom dokazal kot umetnik zgodovinskega slikarstva, kot izjemen portretist in nosilec sodobnega vzdušja družbe. V Narodni galeriji so zapisali, da je bil umetnik, ki se je šolal na Dunaju in v Zagrebu, po drugi svetovni vojni pa postal profesor in pozneje rektor na ljubljanski akademiji likovnih umetnosti, po eni strani vpet v velika državna naročila, ki so zahtevala revolucionarno vznesenost, monumentalnost in pokornost ideologiji, po drugi pa je razvijal modernizem v svojih tihožitjih, ki pomenijo vrh njegovega ustvarjanja.


 

Poezija obstajanja

A njegova kvaliteta, dodaja Ines Babnik, ni le v vsebini upodobljenega, ampak tudi v obliki. Njegov oblikovni jezik zaznamuje močna poteza, konkreten – včasih že kar kubistično zaznamovan – barvni nanos, dovršena kompozicija in realnost upodobljenega, ki potrjuje bistvo obstoja prikazanega.

Že leta 1962 je Zoran Kržišnik, tedaj ravnatelj Moderne galerije v Ljubljani, orisal Kosovo delo kot »poezijo obstajanja«, saj je znal umetnik predstaviti naslikane predmete realno, urejeno, brez odvečnih detajlov, a hkrati z elementi, ki so jih postavljali v logični kozmični red, jih delali individualne in sledili moralnemu vzdušju tedanje dobe.

Umetnine G. A. Kosa, je dodala Ines Babnik, so barvna, oprijemljiva in občutena slikarska poezija, so odsev slikarjevih besed: »Zame je slikarstvo igra oblik in gmot, njih kontrastiranje, njih ritem in harmonija: to velja tudi za barve …«

V galeriji Antikvitet Novak si je mogoče zdaj ogledati to mojstrsko igro v delih, ki prikazujejo figuraliko – natančneje v treh razstavljenih aktih, Pri Toaleti iz let 1926 in 1927 in delu Akt pri oknu, v katerih je model vizualno ter individualno zajet z barvo, ki gradi sliko in figuro, kompozicijo, ki ustvarja intimnost, ter s čutnostjo, ki izraža samega slikarja. Za slikarja v splošnem in s tem tudi zase je namreč Kos povedal: »Njegova lastna, občutij polna osebnost mora iskati izraza, primernega svojemu občutku.«