Telo sramu, telo nadzora, a predvsem telo upora

Spreobrnitev skoraj polstoletne zakonodaje, ki je Američankam zagotavljala zvezno pravico do prekinitve nosečnosti, ni presenečenje – napovedovala se je desetletja. Namesto tega je opomin, da se je za pravice treba boriti znova in znova, odmev tistega, kar (ne le) umetnice v svoja dela prav tako vpisujejo že desetletja (ne, stoletja) – odmev dolge, sistematične in trdovratne represije.

»Nedavni razmah feministične aktivnosti v tej državi je nedvomno osvobajajoč, toda njegova moč je predvsem čustvena – osebna, psihološka, subjektivna –, kot pri drugih podobnih radikalnih gibanjih osredotočena na sedanjost in njene trenutne potrebe, ne pa na zgodovinsko analizo temeljnih intelektualnih vprašanj, ki feministični napad statusa quo samodejno povzroča. Kot vsaka revolucija se mora tudi feministična nazadnje spopasti z intelektualno in ideološko podlago disciplin, kot so zgodovina, filozofija, sociologija, psihologija in tako dalje,« je leta 1971 svoj prelomni (in sarkastično naslovljeni) esej Zakaj doslej ni bilo velikih umetnic? (Why Have There Been No Great Women Artists?) začela umetnostna zgodovinarka Linda Nochlin.

Med tistimi, ki jih navaja v eseju – Artemisia Gentileschi, Angelica Kauffmann, Rosa Bonheur, Berthe Morlsot, Suzanne Valadon, Kathe Kollwitz, Barbara Hepworth, Georgia O'Keeffe, Sophle Taeuber-Arp, Helen Frankenthaler, Bridget Riley, Lee Bontecou, Loulse Nevelson in druge –, so tudi umetnice, ki v svoji praksi preizprašujejo (družbene) vloge, v katere so bile in so – s svojim telesom – vpete ženske. Pričujoči nabor izpostavlja le nekatere in izpušča mnoge, med njimi tudi dvojec Eclipse, Zvonko T. Simčič, Oljo Grubić, Leo Culetto, Izo Pavlina, Francesco Woodman, Mari Katayama, Birgit Jürgenssen, Wangechi Mutu, Yoko Ono, Marino Abramović, Ulrike Rosenbach, Laio Abril, Lorno Simpson, Tanjo Ostojić in številne (bolje: brezštevilne) druge.

Kot bi vonjal španski bezeg

Kiki Smith (1954 –)

Ameriška umetnica v svojih delih (tapiserijah, skulpturah, fotografijah, videih itd.) obravnava teme spola, spolnosti, rojstva, materinstva in smrtnosti pa tudi regeneracije in človekovega odnosa do narave.

Kiki Smith: Kongregacija (Dekle z gozdnimi živalmi), 2014

Paula Rego (1935–2022)

Kot odziv na neuspešen referendum o legalizaciji splava je portugalsko-britanska umetnica leta 1998 ustvarila slikarsko serijo Splav. Slednja naj bi po trditvah številnih tako močno vplivala na javno mnenje, da je bil splav na Portugalskem leta 2007 legaliziran.

Paula Rego: Brez naslova 1, 1998

Birgit Jürgenssen (1949–2003)

Avstrijska umetnica velja za eno od najpomembnejših in najvplivnejših predstavnic feministične avantgarde; v svojih risbah, slikah, fotografijah, kolažih in skulpturah se je posvečala ženskemu telesu v odnosu do doma in družbe.

Birgit Jürgenssen: Gospodinje – predpasniki, 1975

Carolee Schneemann (1939–2019)

Ameriška umetnica se je znotraj tradicije abstraktnega ekspresionizma sprva posvečala slikarstvu, a se je, da bi se izognila »moškemu heroizmu tedanjih newyorških slikarjev«, sčasoma obrnila k performansom, s katerimi je raziskovala telo, tabuje ter razmerje med intimnim in javnim.

Carolee Schneemann: Up to and Including Her Limits-Blue, 1973–1976/2011

Cindy Sherman (1954–)

Ameriška fotografinja, režiserka in mojstrica prevzemanja raznolikih identitet prek konceptualnih avtoportretov odpira vprašanje položaja žensk v družbi oziroma predsodkov in pričakovanj, vezanih na (raznolike) identitete žensk.

Cindy Sherman: Brez naslova #92, 1981

Mickalene Thomas (1971–)

Ameriška slikarka, fotografinja in filmarka s portreti temnopoltih žensk, pri katerih pogosto posega po bleščicah in kamenčkih, sprevrača zgodovino evropske oziroma zahodne umetnosti (slika aludira na sloviti Zajtrk na travi Édouarda Maneta).

Mickalene Thomas: Zajtrk na travi: tri temnopolte ženske, 2010

Susan Hiller (1940–2019)

Videoinstalacija Psi dekleta, sestavljena iz petih filmskih prizorov, ki prikazujejo dekleta oziroma ženske, ki s telekinetičnimi močmi premikajo ali uničujejo gospodinjske predmete, ne razpira le vprašanja reprezentacije žensk v medijih, temveč aludira tudi na že ustaljeno nelagodje (celo strah) ob moči oziroma sposobnosti žensk.

Susan Hiller: Psi dekleta, 1999

Vanja Bućan (1973–)

Slovenska fotografinja se v seriji fotografskih kolažev Rajske ptice spopada z vprašanji družbeno konstruiranih predstav o spolu, pomenu materinstva ter vlogi žensk v gospodinjstvu oziroma znotraj polja gospodinjskega in družinskega dela.

Vanja Bućan: Pogovor o kozmični energiji 1, 2022

Tina Dobrajc (1984–)

Slovenska slikarka in ilustratorka v svojih delih, ki se večinoma navdihujejo pri slovenski folklorni zapuščini in mitologiji ter množični kulturi in filmu, razpira tudi vprašanja o ženskem telesu (in ob tem tudi sramu) ter položaju ženske v sodobni (slovenski) družbi. Spodaj: Tina Dobrajc: The Balkan Saga II, 2017.

API IMPORT