Stoletje v razstavnih plakatih

Stoletnica Narodne galerije je priložnost za inventure, tokrat za inventuro razstavnega plakata, ki jo bodo z javnostjo delili nocoj. V galeriji odpirajo projekt Plakati Narodne galerije – 100 let razstav z izborom plakatov od prvih vizualno ambicioznejših dosežkov Mateja Sternena ali Vena Pilona do plakatov Miljenka Licula in Ranka Novaka iz zadnjih desetletij.

Razstava z izborom redko videnih plakatov bo obiskovalce vrnila na pot skozi stoletje, v katerem je vzporedno s premenami v zgodovini Narodne galerije – začetki te, sprva brez prostorov in brez ene same umetnine, segajo v september leta 1918 – svoj razvoj in razmah v javnem prostoru doživel tudi medij plakata. Med obema svetovnima vojnama je doživel razcvet in v javnosti dominiral kot ključno sredstvo vizualnega komuniciranja, po drugi svetovni vojni pa se je znašel potisnjen v bitko z ostalimi mediji od televizije do svetlobnih reklam in današnjega interneta. A vztraja.

Zgodovina razstavnih plakatov Narodne galerije se seveda prekriva z zgodovino njenih razstav. Prvo stalno so, tedaj še v petih dvoranah Kresije, odprli marca leta 1920, prvo občasno Zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva pa dve sezoni zatem v okviru septembrskega ljubljanskega Velesejma, prireditve, na katero so med obema vojnama umeščali tudi umetniške razstave.

To je bil tudi čas, ko so prve likovno opremljene plakate za Narodno galerijo začeli ustvarjati slikarji: Matej Sternen za razstavo slovenskega portretnega slikarstva leta 1925 v Jakopičevem paviljonu, Veno Pilon za prvo gostovanje Narodne galerije na tujem, v Pragi leta 1927, Gojmir Anton Kos pa dve leti pozneje za skupinsko razstavo Kos–Dolinar–Pavlovec, prav tako v Jakopičevem paviljonu.

Več kot 3600 plakatov

Med 161 različnimi plakati, oblikovanimi za promocijo stalnih, občasnih domačih in občasnih gostujočih razstav Narodne galerije, kolikor jih danes hranijo v hišni zbirki (kjer je sicer vseh plakatov nekaj več kot 3600), predstavlja Pilonov posebnost, saj se je zanj v zbirki Narodne galerije ohranil tudi osnutek.

V galeriji so se sicer ob gostovanju v Pragi, tedaj izjemno živahnem umetnostnem centru, odločili pod naslovom Razstava slovenskega modernega slikarstva predstaviti tudi starejšo umetnost od poznega 19. stoletja dalje, kar je naletelo tudi na kritike. Razstava je bila septembra in oktobra leta 1927 na ogled v reprezentančnem secesijskem Obecnem důmu oziroma Mestni hiši, odprti le poldrugo desetletje pred tem, šlo pa je za odgovor na gostovanje Čehov. V Ljubljani so namreč že leta 1924 gostili Razstavo češke moderne umetnosti Društva upodabljajočih umetnikov 'Mánes' iz Prage.



»Plakati za razstave Narodne galerije v splošnem sledijo razvojnemu trendu plakata na Slovenskem, četudi je bil in je še vedno namenjen ne le splošni, temveč tudi vizualno in estetsko zahtevnejši publiki,« je zapisala Mojca Jenko, kustosinja Narodne galerije in avtorica razstave, ki jo odpirajo nocoj ob 19. uri. »Sporočilnost plakata za razstave je praviloma sestavljena iz likovnih in besedilnih elementov. Razmerje med njimi se znatno nagiba v prid prvim, še posebej zato, ker so bili zgodnejši plakati za razstave namenjeni pešcu in počasnemu prometu. Komunikacija je bila zagotovljena, saj je bil mimoidoči oddaljen le nekaj korakov; taka razdalja namreč dopušča berljivost vizualno podrejenega besedilnega dela plakatnega poročila.«

Večji del plakatov iz časa med obema vojnama je bil sicer skromnejši, zgolj besedilen, kar se je delno nadaljevalo tudi po letu 1945, prelom pa je prineslo leto 1961, ko so za razstavo Barok na Slovenskem naročili oblikovanje plakatov dvema arhitektoma, Vlastu Kopaču in Janezu Valentinčiču.

Odtlej so se pod plakate Narodne galerije vse pogosteje podpisovali arhitekti, slikarji in ilustratorji, šele v času samostojnosti pa jih naročajo izključno pri profesionalcih. V zadnjih desetletjih so pretežno angažirali Miljenka Licula in Ranka Novaka ter njune učence in sodelavce.