Prihodnost vedno nastaja tukaj in zdaj

Spomin, ki je živ, je tudi hitro pokvarljiv, spremenljiv, večkrat protisloven in zelo nalezljiv. Kadar gledamo ali poslušamo spomine drugih, se pogosto spominjamo svojih. »Rojen sem bil 13. novembra 1921. Oče je bil rudar, mati gospodinja. Klekljala je, da je malo zaslužila, takrat so bili dohodki zelo majhni,« začne Stane Murovec svojo zgodbo v tako imenovani avdiovizualni knjigi spominov, ki jo »pišeta« režiser in scenarist Dušan Moravec ter direktor fotografije in producent Matjaž Mrak.

Zamislila sta si jo kot nikoli dokončan projekt, je na kratko povzel Moravec. Zgodbe nikoli ne bodo usahnile, vsak prebivalec Idrije in okolice ima svojo lastno. In vsaka je po svoje zanimiva, če le znamo dregniti na pravo mesto in človeka spodbuditi k pogovoru. Pred kratkim so Ohranjeni spomini dobili svojo spletno stran, na kateri je za zdaj zbranih približno dvajset zgodb Idrijčanov, ki v naslanjaču obujajo spomine na svojo mladost in okolje, v katerem so odraščali.

Avtorjema se je lani pridružila še Danila Zalatel, ki je kot poznavalka lokalnih zgodb dobrodošla pridobitev. Projekt se je tako tudi z njeno pomočjo, kar zadeva prepoznavnost, razširil onkraj meja idrijske občine. Moravec je o tem, da bodo zgodbe privlačne tudi za geografsko bolj oddaljene prebivalce, povedal: »Projekt je bil resda zasnovan z mislijo na Idrijo in na to, da se ohranijo spomini nanjo, ampak zgodbe so univerzalne, zato jih lahko začutijo vsi. Z Matjažem imava neznanski privilegij, da naju ljudje spustijo k sebi, da jim lahko prisluhneva. Ko naju človek spusti v svoj dom in pripoveduje o mladosti, ko je bilo veliko trenutkov tudi bolečih, se zaveva privilegija, da lahko vse to spremljava.«

Prav v tem sam vidi resnično vrednost projekta Ohranjeni spomini. Spomin ne govori zgolj o preteklosti, ampak tudi o sedanjosti, o tem, zakaj se nekaterih dogodkov spominjamo in drugih ne. Da se zgodovina ne bi v prazno ponavljala, je včasih vredno pobrskati po zaprašenih podstrešjih in starih družinskih albumih. Prihodnost namreč vedno nastaja tukaj in zdaj, iz točno določenih spominov in točno določenih pozab.

Brez balasta, samo človek in zgodba

S posnetki ne hitita, zadala sta si, da vsako leto posnameta okrog deset ljudi oziroma njihovih pripovedi. Vseskozi je v ospredju portretiranec, z lastnimi vrlinami in morda slabostmi. Velja poudariti, da je ogled videopripovedi, ko je v ospredju zgolj človek in njena zgodba, pravi balzam za oči in ušesa – avtorja se namreč načrtno izogibata nepotrebnemu balastu in morebitnim vizualnim učinkom, ki bi gledalčevo pozornost odvrnili od človeka, ki sedi v naslanjaču.

»Morda bi bilo včasih bolje, da bi pohitela in na hitro posnela čim več pripovedi, vendar zagovarjava drugačen pristop, počasen, dodelan in premišljen,« poudarja Moravec. Intervjuvanec ima približno uro časa, da pred kamero odstre svoje spomine na mladost, na mesto in okolje, v katerem jo je preživljal.

Ekipa izbira med različnimi profili, gospodarstveniki, kulturniki, delavci, javnimi uslužbenci, zato da zajamejo kar najširši spekter prebivalstva in tako ustvarijo popolno paleto podob mesta in okolice. Vsak spomin je poseben, za osebno zgodovino in za zgodovino rudarskega mesta. »Razkrili bomo pozabljene kraje ter tihe rituale mesta, obudili otroška čudenja, mala veselja, spregovorili o strahu, ki ga šele čas lahko pojasni,« sta avtorja zapisala projektu za popotnico. Snemanje poteka v videoformatu 4K, prav tako montaža in arhiviranje.

Zraven tudi dijaki

Skrb, da bi se čez desetletja avdiovizualna knjiga zaprla, je vsaj za zdaj odveč, saj Moravec in Mrak uspešno sodelujeta z dijaki idrijske gimnazije Jurija Vege, ki so pokazali veliko zanimanje za projekt. »Mladih se te zgodbe dotaknejo povsem drugače kot mene ali tebe,« je povedal Moravec, ki si želi, da bi čez sto let radovedne oči odprle spletno stran Ohranjeni spomini in zrle v podobe dnevnih sob, v katerih danes snuje zgodbe aktualnega časa. Vesel je, da so Ohranjene spomine pozitivno sprejeli ne le gledalci, ki videoposnetkom z veseljem prisluhnejo, pač pa so poleg občine dobili tudi tri nove podpornike v mestu – domačini Darko Rebec, Peter Poljanec in Igor Božič so prepoznali dragoceno dediščino, ki jo ustvarja mala ekipa, in ji priskočili na pomoč.

Na spletnem mestu so danes dostopne zgodbe Marijana Kogeja iz Spodnje Idrije, ki pripoved začne z obujanjem spominov na Riže, pa Marije Čuk, Ivice Kavčič, Davorina Mraka in Slavka Moravca, če omenimo le nekatere.



Mira Medved, rojena leta 1934, se na »svojih« straneh avdiovizualne knjige dela Idrije, v katerem je preživljala otroštvo, v kleni idrijščini na primer spominja kot »raja za otroke. Imenitno je bilo, nikogar ni skrbelo za nas, to je bila prava svoboda.«

Ko danes že pokojni Stane Murovec na posnetku odstira svoje spomine na zgodovino, za nekatere že zdavnaj pozabljeno, morda celo prezrto, se človek zave, kakšno neprecenljivo dediščino skrivajo posamezniki med zidovi svojih domovanj. Zgodbe z nabojem, samosvojim čarom, unikatne pripovedi velike etnološke vrednosti o minulem času, ki pa zahteva naše spoštovanje tukaj in zdaj.