Povsod roboti ali avatar je že sedanjost

Čeprav o sebi pravi, da je »malce več kot letnik 1990«, se je še preganjala po dvoriščih z vrstniki. Še je rabutala sadje in gradila bunkerje na drevesih. Kot otrok ni uporabljala ravno veliko tehnologij. Igrala je računalniške igrice, a je niso preveč prevzele. Nato sta se pojavila Osmi potnik in ­Iztrebljevalec ter ji okupirala »možgansko matrico«. Zdaj Maša Jazbec te napol ljudi, napol robote resno raziskuje.

Drobna milenijka Maša, Trboveljčanka, prva Slovenka z japonskim doktoratom s področja intermedijske umetnosti in najbrž edina, ki je del doktorata opravila v laboratoriju profesorja Hirošija Išigura, se je že kot osnovnošolka spraševala o umetnih bitjih iz filmov, ki jih je obsedeno požirala. Prek filmov oziroma popularne kulture je spoznavala tudi tehnologije. A takrat še ni vedela, da so jo obsedli androidi. Ni jih znala definirati. Kaj so? Niso ljudje in niso roboti …

Intermedijsko umetnost kot fenomen sodobne umetniške prakse je raziskala v diplomski nalogi na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je končala študij likovne umetnosti. Zanimanje za tovrstno umetnost ni popustilo: tudi magisterij na univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu je bil na to temo, vmes je skočila še na študijsko izmenjavo na Japonsko, v Cukubo, kjer je lani doktorirala. V letošnjem študijskem letu je gostujoča profesorica na magistrskem oddelku Interface Culture na univerzi v Linzu. Z doktorsko disertacijo, pravi, je hotela prispevati k skupnim raziskovalnim praksam med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. »Razviti sem hotela različne sisteme za manipuliranje senzornih integracij, da bi dosegla lastništvo tujega telesa, ga zaznala kot svojega ter raziskala, kateri stimulansi so ključni za to.«


 

Polastiti se tujega telesa in ostati živ

Razlaga tega, kako se polastiti tujega telesa in ostati živ, je nekoliko zapletena. »Taktilna [dotikalna] in proprioceptivna [refleksna] informacija o telesu sta integrirani z vizualnimi informacijami, kar ustvarja večsenzorne predstave o lokaciji in lastništvu tega dela telesa. Danes z naprednimi tehnologijami in novimi znanji v nevroznanosti vemo, da je lastništvo nad našimi telesi zelo voljno in prilagodljivo.« Kje se bo ta virtualna resničnost po njenem končala? Težko reče. »Za zdaj se konča pri telesu. Kajti tja odpotujemo predvsem mentalno in z vizualnimi čuti. Naše telo ostaja v realnem svetu in nas s fizičnimi potrebami opominja ter kliče nazaj v realni svet. Hranimo se, pijemo in iztrebljamo še vedno v realnem svetu.«
 

Srečanje z magom Išiguro

Intermedijskega maga, profesorja Išigura, je Maša Jazbec prvič srečala v Linzu. Zgodba je prav zanimiva, je dejala, kar malce filmska. »Na eni od zabav v okviru festivala Ars Electronica je k meni pristopil neznani umetnik in mi na ipodu kazal svoje projekte. Zanimalo ga je, kateri festivalski projekt se mi zdi najboljši. Imenovala sem performans Sajonara z androidinjo in deklico, ki se pogovarjata o smrti. Dogajal se je v cerkvi! Nakar me je človek vprašal, ali bi hotela spoznati Hirošija Išiguro. Za šalo sem privolila. Nisem verjela, da ga res pozna … On pa me je odpeljal do Išigure in me predstavil.«



Hiroši Išiguro je na njeno povabilo leta 2013 prvič obiskal Slovenijo. Naravnost v Trbovlje je prispel in tam tri dni z asistentom izvajal demonstracije s svojim geminoidom HI-4 in robotom Telenoid. Ljudje so ga vzljubili. Čez čas se je s pismom oglasila še Išigurova tajnica. To je bilo njegovo najljubše gostovanje, je sporočila.
 

Androidna robotika kot strast

Kaj je Mašo Jazbec tako fasciniralo na področju novomedijskih umetnosti, da je temu sklenila posvetiti kariero in življenje? »Vsak človek ima potrebo po izražanju. Nekateri manj, drugi več. Moj medij izražanja je bil vedno bolj vizualen. Sprva sem se najbolj našla v kiparstvu, sledile so video instalacije in interaktivne instalacije. Se pravi, raziskovanje. To me je privedlo do intermedijske umetnosti, ki me je čisto prevzela,« je pojasnila. Prav ta strast jo je gnala do daljne Japonske in postala njen življenjski slog, androidna robotika pa njena velika ljubezen.



Kako sploh opredeliti novomedijsko umetnost, jo približati »navadnemu« sleherniku? Odgovor Maše Jazbec je preprost. »Ko nad vsem, torej umetnostjo, znanostjo in tehnologijo, prevlada humanizacija. Takrat se ljudi najbolj dotakne.« Humanoidni robot Asimo, raziskovalni produkt japonske Honde, je na festivalu Speculum Artium v Trbovljah navdušil vse generacije. Stanovalci Doma upokojencev ga še vedno niso pozabili. Niso verjeli, da bodo kdaj na lastne oči videli robota, ki pleše, hodi po stopnicah in streže kavo. »Asimo trenutno izvaja perfomanse samo še na Japonskem v znanstvenem muzeju Miraikan v Tokiu. Njegovi performansi so še vedno najbolj obiskana atrakcija v tem muzeju. Vendar Asimo nima umetne inteligence. Fascinira z mehansko mobilnostjo. Svojčas je veljal za pravi fenomen humanoidne robotike in njene mobilnosti. To, da je robot sposoben hoje po stopnicah, je velik dosežek mehanike. Umetna inteligenca se počasi, a zagotovo trga s človeške verige. Zadnji stadij bo, ko bodo razvili algoritme kognitivne in inteligentne avtomatizacije, s katerimi bo sistem sposoben razumevanja in avtonomnega odločanja,« je napovedala. Zelo zanimiva se ji zdi IBM-ova objava, ki je pred kratkim obkrožila svet: robot z visoko umetno inteligenco sodeluje v debati s skupino ljudi, argumentira in jih celo okrca. »Ko se bo takšna umetna inteligenca združila z visoko sofisticiranimi mehanskimi humanoidnimi roboti podjetja Boston Dynamics, bo zelo zanimivo,« je dodala. Ali pa morda malce srhljivo?
 

Sofisticirana Erika

Na Japonskem je že nekaj vsakdanjega, da na javnih prostorih srečujemo humanoidne robote, je povedala Maša Jazbec. »Prisotni so na info točkah v nakupovalnih središčih in železniških postajah. V restavracijah prek humanoidnega robota rezerviraš mizo. Ponekod že nadomeščajo receptorje v hotelih. Na tokijski univerzi imajo androida, ki je narejen po umrlem pisatelju in bere študentom poezijo. V Kjotu imajo budisti v templju androida in z njim molijo. Na televiziji imajo program, v katerem prebira novice androidinja.«

Tačas v laboratoriju profesorja Išigure razvijajo najbolj sofisticiranega družabnega androida. »Androidinja Erika sledi človeku z očmi, vrača pogled, te vpraša po imenu in te med pogovorom tudi kliče po imenu. S tvojega obraza prepoznava mimiko, ali si žalosten ali vesel. Ko razvijamo umetne sisteme, se učimo, kaj je človek in kaj nas dela človeške. Ravno tega se za zdaj še ne da implementirati v robota. A zdi se mi, da smo skoraj prišli do točke, ko nam bodo geminoidi, androidi ter umetni bioorganizmi znova pokazali, kaj je bistvo življenja, kaj pomeni biti človek,« se nadeja Maša Jazbec, ki opaža, da so Evropejci precej zadržani do humanoidne robotike.



Sta torej James Cameron in njegov Avatar že sedanjost? Kako daleč smo od časa, ko bodo invalidni zaživeli v drugih, avatarskih telesih – polno življenje? Maša Jazbec je pritrdila: »Danes je že mogoče upravljati avatarja s pomočjo možganskih vmesnikov – neposredne povezave med možgani in računalnikom ali strojem. Lahko rečem, da smo temu, da bodo invalidni ljudje zaživeli v avatarskih telesih, že zelo blizu. To bomo lahko videli tudi na letošnjem festivalu Speculum Artium, na katerem bomo gostili znanstvenike s podjetja g.tec, ki so vodilni v raziskavah in implementacijah vmesnikov med možgani in računalniki oziroma stroji. Kajti tudi sofisticirane naprave oziroma vmesniki med možgani in strojem danes niso več domena zgolj medicine in rehabilitacijskih laboratorijev, danes so na voljo vsakomur, ki si za hobi želi eksperimentiranja z možganskimi impulzi. Skratka, res živimo v zanimivih časih.«