Portret Elizabethe Isabelle Mniszech, 1797

Za prvo damo Narodne galerije tradicionalno velja Ivana Kobilca, ki se ji bodo v muzeju ob stoletnici 20. junija oddolžili z odprtjem jubilejne retrospektive Ivana Kobilca (1861–1926): Slikarija je vendar nekaj lepega, a gre v tamkajšnji stalni zbirki kronološki primat drugi prvoborki med umetnicami v širšem evropskem okviru, Élisabeth Louise Vigée Le Brun, ki je še do nedavnega ob Kobilci kot edina v stalni zbirki zastopala ženski spol.

V mednarodni zbirki galerije, kjer predstavlja eno najbolj zvenečih evropskih imen, je prisotna z dekliškim portretom pripadnice poljske aristokracije Elizabethe Isabelle Mniszech. Slika je odlično dokumentirana: ob imenu portretiranke je znano celo ime psička – Kiopek, bil je italijanski špic –, seveda pa tudi upodobljeno dekletce, ki se na podobi zaupljivo zazira v gledalca, ni bilo najbolj vsakdanje.

Elizabetha Isabella Mniszech je bila hči Ursule Mniszech, rojene Zomojske, ta pa je bila najljubša nečakinja zadnjega poljskega kralja Stanislava II. Avgusta Poniatowskega, znana tudi kot babica kasnejšega pomembnega zbiralca umetnin Andrzeja Mniszcha, ki je v Parizu – v kasnejšem času, sredi 19. stoletja – sestavil pomembno zbirko umetnin nizozemskih in francoskih starih mojstrov na čelu s Fransom Halsom.


 

Slikarka, ki jo je v tujino pregnala revolucija

Portret Elizabethe Isabelle Mniszech je nastal leta 1797 in sodi v obdobje, ko je Élisabeth Louise Vigée Le Brun ustvarjala daleč od rojstnega okolja, v Sankt Peterburgu. V tujino jo je pregnala francoska revolucija. Pred to, v času Ludvika XVI., je v Parizu odraščala v družini slikarja Louisa Vigéeja, pri katerem se je učila slikarstva že kot dekletce – formirala se je tudi pri Josephu Vernetu in ob kopiranju del slikarskih mojstrov iz preteklosti –, a ga je že zgodaj, pri dvanajstih letih, izgubila, nakar je v njeno družino vstopil očim, ki ga je sovražila.

Slikarsko kariero je začela zelo zgodaj in že kot najstnica nastopila kot portretistka, a brez licence, čemur je sledila zaplemba inventarja njenega ateljeja. Obrnila se je na Académie de Saint-Luc in leta 1774 postala njena članica, pomemben preobrat v njeni karieri pa se je zgodil dve leti zatem, ko se je poročila s slikarjem in trgovcem z umetninami z dobrimi zvezami pri aristokraciji Jean-Baptistom Pierrom Le Brunom iz rodbine Charlesa Le Bruna, slavnega dvornega slikarja iz časa Sončnega kralja Ludvika XIV.

Tudi Élisabeth je privlačil dvor. Potem ko ji je leta 1778 za portret pozirala sama Marija Antoaneta, so se ji odprla vrata vrhnjega sloja aristokracije. Naposled so jo leta 1783 sprejeli tudi v osrednjo Académie royale de peinture et de sculpture. Uveljavila se je kot izjemno nadarjena, inteligentna in garaška slikarka, predvsem kot portretistka aristokratinj, ob tem je veljala za lepotico, ki so jo obkrožale govorice o ljubimcih, denimo finančnem ministru Charlesu Alexandru de Calonnu.

Odprta vrata evropskih dvorov

Prvo etapo njene kariere je leta 1789 ostro presekala revolucija. Kot rojalistka je bila prisiljena v eksil, a so se ji odprla vrata evropskih dvorov. V dvanajstih letih potovanj jo je sprejela aristokracija v Rimu, Neaplju, Dunaju, Berlinu ali Sankt Peterburgu, k čemur je prispeval njen sloves portretistke dam, ki so, postavljene v vloge romantično zasanjanih dam, antičnih sibil ali ljubečih mater, na njenih platnih delovale lepše in pomembnejše, kot so bile nemara v resnici.

Élisabeth Louise Vigée Le Brun je bila mojstrica občutljivih, prefinjenih potez in elegance, ustvarjala je tako v duhu rokokojske čustvenosti in igrivosti kot klasicistične resnobnosti. V Pariz se je smela vrniti šele leta 1802, v času Napoleona, in sicer po peticiji njej v prid, ki jo je podpisalo več kot 250 francoskih umetnikov in intelektualcev. V Parizu je leta 1842 tudi umrla, pred tem pa objavila knjigo spominov. Med kariero so jo sprejeli v kar deset evropskih akademij, zapustila je obsežen opus okoli 660 portretov in 200 krajin.

V spominih omenja tudi Elizabetho Isabello Mniszech, ki jo obiskovalci Narodne galerije poznajo tudi kot Deklico s psičkom. Da jo je slikarka leta 1797 ustvarila v Sankt Peterburgu – v Rusiji je živela med letoma 1795 in 1801 in v teh letih portretirala številne aristokrate, vključno z omenjenim kraljem Stanislavom II. Avgustom Poniatowskem, upodobljenim leta 1797, že po tretji in odločilni delitvi Poljske leta 1795 med Rusijo, Prusijo in Avstrijo –, dokazuje zapis Petersbourg ob podpisu in dataciji z letnico 1797.