Pomen stotinke milimetra pri poetičnem rokodelstvu

Improvizacija, ki ne dopušča ­nepopolnosti, perfekcionizem, ki se ne zadovolji z dovršenostjo, brezhibno delujoč mehanizem, ki nima praktične namembnosti. To so nekatere značilnosti velike pregledne razstave Mete Grgurevič, ki jo je v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) pripravila kustosinja­ Simona Vidmar.

Za velik del sodobne vizualne produkcije se je uveljavil termin kabinet čudes. Vendar pri Meti Grgurevič ne gre za bizarnosti, ki stavijo na hipni efekt, ad hoc sestavljeno readymade ali junk tehnologijo, ki skuša s preprostimi triki ustvariti nekakšno kvazienigmatično zgodbo ali izsiljen multimedijski koncept, ki napolni prostor z različnimi vizualnimi in avdio dražljaji, ker je to pač trendovsko. Mizanscene Mete Grgurevič so natančno strukturirane in kalibrirane kinetične krajine, ki ohranjajo danes skoraj degradirano vrednost obvladovanja obrtnega znanja, ob vsej današnji fascinaciji s tehnologijo pa umetnica do teh področij pristopa s skoraj otroško ­radovednostjo.

Vsemu zapletenemu podobotvorju navkljub pri njenih projektih ni v ospredju velika drama, temveč je v vzpostavljanju vzporednih svetov poetičnost, ki si ne domišlja, da ima dokončen uvid v skrivnosti sveta, temveč ga zgolj postavlja v drugačne koordinate. Tudi danes tako popularna naveza med znanostjo in umetnostjo ni pretenciozno vsevedna, parodična­ ali cinična, prav nasprotno, gre bolj za nostalgijo po razumevanju mehanizmov, naj so to sam aparatus, historične reminiscence ali okruški utopičnih projekcij.

 

Mineva okroglih sto let od velikih umetniških gibanj, ki so stavila na lepoto strojev in fascinacijo­ nad nezadržnim tehničnim napredkom. Danes se zdi položaj diametralno nasproten?

Smo v digitalni dobi novih tehnologij, ki jih nekako imamo za samoumevne, vendar jih zaradi njihove kompleksnosti več ne razumemo in jih tudi ne poskušamo razumeti. To so nedoumljivi, abstraktni procesi, ki nam niso prezentni, zato obravnavamo produkte zgolj kot pripomočke, ki jih že jutri zamenjamo z bolj zmogljivimi, domiselnimi in privlačnimi. Obsojeni smo na tehnološke vmesnike, zato naša izkušnja ostaja na ravni navideznega in virtualnega.

Naredili ste korak nazaj k mehaniki, ki ima od starogrškega Hiparha in Blaisa Pascala svojevrstne magične razsežnosti, vendar so danes odpravljene kot arhaična kurioziteta.

Ko sem bila še otrok, so starši vedno skrivali pred mano domače aparate, v meni je bila nezadržna želja, da jih razstavim, pogledam v njihovo drobovje in ugotovim, kako delujejo. Mehanika je danes obravnavana kot zastarela in primitivna oziroma kot nekaj suho racionalnega in logičnega, vendar se večina ne zaveda, kako težko je sestaviti nekaj, kar deluje. Ko sem pred leti prvič prišla k mojstru Francetu Petaču, ki pri 84 letih še vedno sestavlja moje mehanizme, me je najprej presenetil njegov poduk o pomembnosti stotinke milimetra. Težko se je bilo navaditi na takšno preciznost, vendar je to pogoj, če hočeš optimalen rezultat. Sam medij in proces dela me silita v perfekcionizem, funkcija in estetika se dopolnjujeta, nikoli ne eksistirata neodvisno druga od druge. Tukaj so še druge razsežnosti mojih projektov, glasba oziroma zvok, svetloba, ritem, atmosfera, čas, gib, performans, emocije ...

Pri razstavljanju integriranega vezja laika ne čakajo posebna presenečenja, vsaj ne takšna, ki bi spodbudila imaginacijo.

Nimam apriornih zadržkov do današnje tehnologije, čipov in integriranega vezja, v tem so, podobno kot pri glasbi, matematične zakonitosti, ki jih poskušam dojeti na ravni nezavednega in intuicije. Podobno velja za elektriko, ki od Nikole Tesle predstavlja neizmerno polje skrivnostnega in neraziskanega, v njej je nekaj nezadržno poetičnega in tudi tukaj si poskušam razložiti zadeve intuitivno. Velikokrat sem presenečena nad tem, koliko znanja oziroma sposobnosti razvozlati nekatere uganke se skriva v naši podzavesti in se jih sploh ne zavedamo.

Tukaj je pomen neposrednega stika z materialom in rokodelstva, ki ga, nekako v Ruskinovem slogu, predstavljate kot pomembno ustvarjalno vrednost samo po sebi.

Zame je neposreden stik z materialom predvsem delovna disciplina ter popolna predanost in odgovornost do dela. Če ne ustvarjaš fizično in nimaš osebnega ter poglobljenega odnosa do materialov, jih ne moreš ceniti. Od malega sem uživala v stiku z lesom, kovino, že dolgo je moj najljubši material medenina. Ta ima določene podobnosti z zlatom, v sebi nosi svojevrstno žlahtnost, vendar se spreminja in, tako kot mi, tudi stara. Kot rečeno, se večina ljudi ne zaveda, kako težko je ustvariti mehanizem, ki deluje, še veliko težje je nekaj popraviti, in tu sem se od dragocenega sodelavca Petača zelo veliko naučila.

V vas je tudi želja po enciklopedičnem znanju. Je današnja stroga specializiranost velika ovira pri celovitem uvidu v eksistenčna vprašanja?

Zavedam se, da danes ni mogoče biti univerzalni strokovnjak, posamezna področja so izjemno kompleksna in zapletena, vendar to ne pomeni, da se moramo zapreti v ozko polje. Moja generacija, še zlasti pa mlajše, nima več stika z naravoslovnimi vedami, izobraževalni sistem zapostavlja fiziko, matematiko, biologijo, tukaj je tudi zelo pomemben užitek pri eksperimentu, fizično delo z rokami, presenečenje nad rezultatom, pustolovščina raziskovanja ...

O pustolovščinah se redko govori, kot da je že vse odkrito, evidentirano in mapirano, dokler kdo ne pride z novim teoremom in se nekateri aksiomi pokažejo za zmotne.

Veliko spremljam fiziko, tam se velikokrat pojavijo nova spoznanja in zadeve postavijo na glavo. Pustolovščina odkrivanja ni nič manjša kot nekoč, ogromno vprašanj je neodgovorjenih. Že samo raziskovanje vesolja vedno znova postreže z novimi odkritji, precej pomanjkljive oziroma vsaj nekonstistentne so teorije o nastanku življenja na Zem­lji, ne nazadnje je tukaj še vprašanje obstoja oziroma neobstoja Boga ... So sistemi, ki funkcio­nirajo v določenem obdobju, nato pa jih je treba reformirati, zato je zelo pomembno, da smo fleksibilni in odprti. Sicer pa v medije praviloma pridejo zgolj informacije o velikih znanstvenih dosežkih, malo ali nič pa o zmotah in spodrsljajih, ki jih je nešteto in s katerimi se tudi sama redno soočam. Velikokrat se spotaknem in padem, vendar se vedno znova postavim na noge. Tudi zato je tokratna pregledna razstava zame zelo pomembna, saj se lahko ozrem nazaj in vidim, kje sem bila in kam sem namenjena.

V času študija na beneški akademiji ste delovali v umetniškem kolektivu Passaporta. Zdaj se zdi, da je vaš kolektiv kar družina. Vaš mož je Jaša Mrevlje-Pollak, ki je, tudi z vašo pomočjo, predstavljal Slovenijo na Beneškem bienalu, vaš brat je pianist Tine Grgurevič alias Bowrain, celo vaša hči se pojavlja v nekaterih inscenacijah ...

Družina je zame zelo pomembna, tudi s sestro, ki je bolj v znanstvenih kot umetniških vodah, sodelujeva, tukaj je še širši krog sestričen in bratrancev, skratka, smo res povezana družina. In ja, Jaša se pred vsakim mojim projektom, ki je praviloma tudi fizično zahteven, pošali, češ, spet bo treba garati, družino izkoriščajo kot delovno silo (smeh).