Lojze Perko: med viharjem in jasnino

V Galeriji Dolenjskega muzeja je do 24. maja na ogled pregledna razstava del Lojzeta Perka (1909–1980), odličnega krajinarja in slikarja figuralnih kompozicij. Iz umetnikove bogate zapuščine je predstavljenih skoraj 50 del, posebnost razstave so nekatera do zdaj še nikoli javno predstavljena dela, nastala v času umetnikovega večkratnega bivanja na Dolenjskem.



»Pregledna spominska razstava ob štirideseti obletnici umetnikove smrti povezuje njegovo delo na področju risbe, slikarstva in ilustracije, njen namen pa je pokazati javnosti čim bolj raznoliko in vsestransko podobo umetnikovega dela,« je povedala kustosinja razstave Katarina Dajčman. Lojze Perko je bil odlični krajinar, ki se je izražal tudi v drugih motivnih zvrsteh. Najbolj znani so njegovi portreti otrok, v katerih je dosegel zavidljivo stopnjo likovne svežine. V številnih slikah je ohranil izginjajoče podobe slovenske pokrajine, vaške arhitekture in kmečkega življa. Zgovorni so njegovi žanrski motivi iz kmečkega življenja: kmečka dela in opravila, delo na polju, praznovanja, podeželski sejmi, ljudski običaji … Med drugim je Perko leta 1942 ilustriral Levstikovega Martina Krpana.
 

Perkovska gesta

»Predstavljeno gradivo Perkovega­ zgodnjega likovnega izražanja zajema predvsem figuralne kompozicije in portrete, v katerih odmeva vpliv Franceta Kralja in ­Neodvisnih,« je povedala Katarina Dajčman. V Perkovem slikarstvu se prepletajo pred vojno uveljavljene slogovne smeri, saj se je razvijal v tradiciji poimpresionizma, predvsem ob slikarjih barvnega realizma, ki so mu bili po tematiki in razpoloženju najbolj sorodni.



»Umetnik skladno s časom nikoli ni prevzel sodobnejših oblik likovnega angažiranja ali sledil sodobnikom na tej poti. Neodvisno od menjajočih se tokov sočasne umetnosti ga je namreč vodila ­predvsem lastna likovna dojemljivost, s katero je razvil samosvojo likovno govorico, danes prepoznavno po sunkoviti, na trenutke skoraj hlastni 'perkovski gesti', s katero prerašča ustaljene stilske determinante,« je poudarila Katarina Dajčman.



Perkova umetniška zapuščina, ki je nastala v štiridesetih letih nepretrganega slikarskega dela, tudi jasno kaže, da je njegovo ustvarjalnost nesporno zaznamovalo krajinsko snovanje. »Pomembno ustvarjalno torišče je umetniku predstavljala notranjska krajina, ki jo je resnično­ odkril šele po letu 1968 in v kateri­ je končno našel vse za celovito umetniško izpoved; zrcalil je njeno lirično in baladno lepoto, ­njeno ­arhaičnost ter njeno duhovno in središčno plat, zaradi česar so mu pisci in preučevalci njegovega ustvarjalnega dela pripisali oznako 'poet nekega za vedno poslavljajočega se sveta' oziroma 'slikarski bard notranjske dežele',« je povedala ­kustosinja razstave.
 

Po rodu Notranjec

Perko, po rodu Notranjec, ki si je leta 1968 v nekdanji mežnariji pri cerkvi v Dolenji vasi pri Cerknici uredil slikarski atelje, je bil z dolenjskim prostorom prijateljsko in ustvarjalno zelo povezan. Na ­Dolenjsko, v vas Podgrad pri Novem mestu, je prvič prišel še kot reven študent pozno spomladi leta 1941, ko je zaradi vojne prekinil študij na bolgarski umetnostni akademiji. Pod streho ga je vzela krojaška ­družina Turk, s katerimi je slikar spletel trdne prijateljske vezi, zaradi katerih se je redno vračal v Podgrad. Podobno je prijateljeval s tremi novomeškimi družinami – Gunde, Andrijanič in Kozina –, o čemer pričajo dela, ohranjena v zapuščini omenjenih družin, ki jih predstav­ljajo na ­razstavi.



»Zato smo posebno pozornost namenili predstavitvi del, ki so bila evidentirana na Dolenjskem, in sicer v družinskih zapuščinah Perkovih nekdanjih prijateljev in znancev. Na ogled je tudi nekaj del, ki so v lasti Dolenjskega muzeja in do zdaj še niso bila razstavljena,« je na odprtju razstave povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Ob razstavi Lojze Perko: med ­viharjem in jasnino je izšel katalog na 96 straneh z 80 reprodukcijami in besedilom avtorice razstave.