Kritik komunistične stvarnosti in vernik v komunistične ideale

Če vas utrujajo in dolgočasijo tako stari mojstri kot aktualna vizualna produkcija na bienalu, imate v Benetkah še tretjo možnost – veliko retrospektivo mojstra ruskega socialnega realizma Gelija Korževa. V palači Ca' Foscari, kjer je danes tudi sedež istoimenske beneške univerze, je na ogled petdeset umetnikovih monumentalnih platen, Koržev pa se v Benetke posthumno vrača šest desetletij po tem, ko je Sovjetsko zvezo zastopal na Beneškem bienalu.



Časi so se seveda spremenili, Gelij Koržev (1925–2012) danes figurira kot nekakšen kuriozum, obdobje socialističnega realizma s svojo normativno ikonografijo, idealizirano psevdoproletarsko melodramo, pompozno monumentalnostjo in patosom, je že zdavnaj mimo. Vendar ta ruski slikar pravzaprav nikoli ni sodil med prazne formaliste, ki so zgolj skušali ugajati partijski nomenklaturi, njegov celotni opus ob metjejskem perfekcionizmu odlikujeta inventiven pristop in izbira neortodoksnih tem. Po Stalinovi smrti, ko je Nikita Hruščov za odtenek liberaliziral umetniško sceno, pa se je Koržev ob Nikolaju Andronovu, Viktorju Popkovu, Pavlu Nikonovu, Pjotru Ossovskem in Tahirju Salahovu profiliral kot vodilni predstavnik tako imenovanega strogega sloga.


 

Zavrnil nagrado

Nepretenciozni socrealistični idealizem s klišejskimi žanrskimi slikami se je pri tej skupini umaknil veliko bolj stvarnemu prikazovanju sovjetskega vsakdanjika, umetniki so bili pogosto zelo ostri in neprizanesljivi, čeprav pri njih ni nikoli zaznati ideološkega odklona od uradno začrtane smeri. Pač pa so se odločili za odmik od nekritičnega idealizma, še zlasti kar se tiče druge svetovne vojne in njenih posledic za sovjetsko družbo, v nasprotju z večinsko produkcijo so izpostavili tudi konkretnega, in ne zgolj abstraktnega posameznika. Zgledovali so se tudi po tujini, predvsem italijanskem filmskem neorealizmu, njihove slike so nastajale ob popotovanjih po ruskih mestih in vaseh, in ne le v ateljejih. Večina drugih sovjetskih umetnikov je vztrajala v šablonah, ki so se povsem izgubljale v sterilnem kopiranju vedno istih vzorcev, medtem ko so člani te skupine brez pomišljanja prikazovali tudi revščino, osamljenost, jezo in sram tistih, ki so bili pozabljeni in odrinjeni na obrobje.



To je vodilo do partijske kritike in formalnih obsodb, nekateri so bili tudi izgnani iz Moskve, Nikolaj Andronov je bil v zakotni vasi prisiljen sam izdelovati barve z mešanico naravnih olj, krede, rastlinskih izvlečkov in zemlje. Vendar niso odnehali, umetnostni kritik Aleksander Kamenski je njihovo delo orisal kot spontano averzijo zoper prazno pozo, izumetničenost in zlaganost, postali so strastni komentatorji družbene realnosti, Koržev pa se je kasneje posvetil tudi svojstveni interpretaciji religije, grotesknemu nadrealizmu in ostri kritiki splošnega razsula po sesutju totalitarnega režima in razpadu Sovjetske zveze. Vendar je ostal temeljnim ideološkim principom komunizma vseskozi zvest; ko so ga v začetku 90. let prejšnjega stoletja predlagali za državno nagrado Ruske federacije, jo je zavrnil: »Rojen sem bil v Sovjetski zvezi z idejami in ideali tedanjega časa, ki so danes označeni za zgodovinske napake. Če bi sprejel nagrado, bi bilo to hinavsko, saj bi negiral ves svoj ustvarjalni kredo, ki sem mu zavezan še danes,« je dejal takrat.
 

Mimo socrealističnih klišejev

Korževa je zaznamovala predvsem druga svetovna vojna. Izbruhnila je nekaj mesecev zatem, ko je bil sprejet na moskovsko likovno akademijo, in seveda je bil vpoklican. Takšne in drugačne reminiscence na veliko domovinsko vojno, kot so jo imenovali v Sovjetski zvezi (ne gre spregledati, da je Stalin ob izbruhu konflikta k boju pozval z nacionalnim, in ne ideološkim apelom, celo on se je zavedal absurda, da so marsikje v Sovjetski zvezi na začetku vojne nemške zasedbene sile pozdravili kot osvoboditelje izpod strahovlade komunističnega režima), so vidne povsod. Njegova znamenita slika Sledovi vojne se ograjuje od epopejskih mizanscen, saj v hiperrealistični maniri predstavlja na eno oko oslepelega bivšega vojaka, celo slika Oblaki iz leta 1945, ki je nastala skoraj pol stoletja po vojni, je z vojaškim invalidom in ostarelo žensko, odeto v žalujočo obleko, brezkompromisno dokumentarna. In vendar se kljub temu ne izgublja v brezupu. »Mislim, da umetnik ne sme prikazovati strahu, obupa, nasilja ali grdote zaradi pojavov samih, temveč mora kljub vsem tem dejstvom afirmirati pogum, lepoto in prijaznost,« je dejal v enem od intervjujev.



Ti so bili zelo redki, Koržev se ni rad izpostavljal v javnosti, tudi organiziranje retrospektivne razstave je vseskozi zavračal, prvo so v moskovski Tretjakovski galeriji pripravili šele štiri leta po njegovi smrti. Razstava v beneški palači Ca' Foscari je delni prenos moskovskega projekta, in čeprav ni tako obsežna, ponuja dovolj informativen vpogled v vse faze njegovega ustvarjanja. V ospredju je njegov triptih Komunisti, ki je nastajal med letoma 1957 in 1960 in je bil izbran tudi kot reprezentativno delo na Beneškem bienalu leta 1962. Gre za dokaj nenavadno zasnovo, prvi prizor predstavlja vojaka na bojnem polju, posejanem z mrtvimi, enega z rdečim praporjem in drugega, ki s tubo poziva k nadaljevanju boja. Drugi prizor se osredotoča na moža, ki pobira prapor ubitega soborca, kljub nedvoumnemu poveličevanju odločnosti in heroizma pa imamo pred seboj stvarne, celo nekoliko prozaične like, ki se zelo razlikujejo od proklamiranih socrealističnih ikonografskih matric.

Zlasti nenavaden pa je tretji del triptiha, ki s prvima dvema v ničemer ne korespondira. Prikazuje namreč umetnika v ateljeju, ki modelira portret Homerja, kar se zdi zelo nenavadna kombinacija. Žal iz arhivskih dokumentov Beneškega bienala ni razvidno, ali so točne informacije, da so sovjetski odločevalci v zadnjem trenutku preprečili predstavitev te slike, po nekaterih pričevanjih pa naj bi obiskovalci zares videli le prva dva prizora. Kakor koli že, še veliko bolj neortodoksen je bil Koržev v nekaterih drugih ciklusih, še zlasti v 80. in 90. letih preteklega stoletja, ko je z grotesknimi mutanti in fantastičnimi bitji v svoji maniri napovedoval konec nekega zgodovinskega obdobja, ki mu je bil brezpogojno vdan.


 

Resignirani umik v osamo

Na perestrojko Mihaila Gorbačova in dogodke, ki so sledili, nikakor ni bil pripravljen. Povsem se je umaknil iz javnega življenja, nehal je poučevati na akademiji, pravzaprav je socialne stike omejil le na družino. Še naprej pa je intenzivno slikal, pogosto zgolj tihožitja, med njimi tudi zelo simbolična, kot je tihožitje s srpom in kladivom. Kako grenko je bilo njegovo razočaranje, priča tudi podoba Odpad iz leta 2007, na kateri je upodobil komunistične prapore, plakate, Leninov doprsni portret in druge ideološke embleme in insignije, ki so se simbolično znašli na smetišču zgodovine. Njegov ciklus upodobitev Don Kihota in Sizifovega boja za ideale je simptomatičen za tedanji čas, v tem obdobju je naslikal tudi nekaj svetopisemskih motivov, ki imajo bolj univerzalno humanistično in deloma rusko etnološko noto kot religiozno. Popolno degradacijo ruske družbe in obenem poziv k novemu »vstajenju« pa je predstavil v sliki Vstani, Ivan, podobi zapitega slehernika, ki je nemočen obležal v snegu. »Tisti, ki danes vodijo državo, me kot umetnika ne zanimajo oziroma čutim do njih le prezir. Odpadniki, nezaželeni, spregledani in nevidni, to so junaki današnjega časa v Rusiji in zgolj njim je namenjena moja pozornost,« je dejal. In vendar so danes prav ruski oligarhi lastniki številnih njegovih del, ki se menda prav modno prilegajo razkošnim interierjem njihovih vil.