Kraljevina Jugoslavija – država in umetnost na robu

Jugoslavija je bila sila heterogena državna tvorba od začetka,­ kot kraljevina, kar nazorno odslikava tudi umetnost in kar je morda najbolj plastično opisal­ Louis Adamič v knjigi Vrnitev v rodni kraj, potem ko je skoraj vse leto 1932 potoval po delih te države. Njegova knjiga je bila domiselno izhodišče za odlično­ pregledno razstavo vizualne umetnosti v Kraljevini Jugoslaviji,­ ki so jo nocoj odprli v Moderni galeriji v Ljubljani.

Tako zanimive in kakovostne likovne razstave v Sloveniji ne vidimo pogosto, in to v vseh prvinah – od izvirne zamisli do izbora del in domiselne postavitve. Občinstvo, ne le slovensko, si lahko prvič na enem mestu ogleda celovito vizualno ustvarjalnost od leta 1929 do začetka druge svetovne vojne leta 1941 na jugoslovanskih tleh. Za nameček je razstava Na robu koncipirana tako, da je privlačna tudi za tiste, ki jih vizualna umetnost morda manj zanima, zanimajo pa jih kulturna zgodovina ter družbene razmere, ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kakor lahko vidimo iz razstavljenega gradiva, niso bile tako drugačne od današnjih doma, v Evropi in svetu.



Na razstavi so na ogled dela več kot 130 umetnic in umetnikov, arhivsko in knjižnično gradivo iz več kot 50 javnih ter zasebnih zbirk iz držav nekdanje Jugoslavije. Večina del iz tujine je pri nas na ogled ­prvič.

Svež pristop

Razstavo odlikuje tudi to, da umetnost ni predstavljena na konvencio­nalen in izpet način, na primer faktografsko, kronološko kot odslikava družbe, ampak problemsko v vseh njenih nasprotjih, na primer revščina in bogastvo, delavstvo in meščanstvo, urbanost in podeželje ... Vsa nasprotja lahko opazujemo skozi razstavljene slike, kipe, grafike, risbe, fotografije, filme in tiskovine. Zasluge za svež, problemski pristop in izjemno bogato vizualno gradivo s celotnega ozemlja Jugoslavije gredo glavnemu kustosu Marku Jenku, ki se je s to razstavo s sodelavci intenzivno ukvarjal dve leti. Gradivo je nabiral pri muzejih in zasebnikih, na koncu zbral kakih 500 del, ki jih je hotel predstaviti, a je za vsa zmanjkalo prostora, čeprav so razstavi namenili pet dvoran. S težavo je moral izločiti nekatera dela in zdaj jih lahko vidimo približno 350.



Vsaka dvorana je glede na temo poimenovana z drugačnim imenom, ključna, ki ponazarja vse, je tretja z naslovom Kontrast in razlika. Ta predstavlja zgodovino spopada na umetniški levici skupaj z beograjskimi nadrealisti, s katerimi se je spor začel in ki so, kakor se je izrazil Jenko, na tej razstavi kakor dragulj na kroni. Ta umetnostna dela so sama po sebi družba in ne zgolj njen odsev, so kontekst, pravi Jenko.

Socialni realisti in nadrealisti

V sporu so bili socialni realisti in nadrealisti, prvi so očitali drugim, da hočejo korigirati marksizem. Del nadrealistov se je včlanil v Komunistično partijo Jugoslavije,­ kar je hitro razblinilo iluzijo o možnosti usklajevanja med nadrealizmom in partijsko politiko. Po ultimatu, ki ga je novim članom postavila partija, naj opustijo nadrealistične dejavnosti, so se ti novi člani odpovedali nadrealizmu in stopili v službo partije. Nekateri­ so pozneje postali celo aktivni predstavniki socrealizma v literaturi in likovni umetnosti. To je nemara edini primer samoodprave avantgardne skupine po direktivi ideološke zaveznice – Komunistične partije. Noben avantgardni kolektiv v Jugoslaviji ni bil tako naklonjen ideji socialne revolucije in noben ni zaradi zvestobe ideji plačal tako visoke cene kot ­nadrealizem.



Beograjski nadrealisti niso ostali le salonski marksisti kakor na primer njihovi pariški kolegi, ampak so se nekateri priključili revoluciji in NOB, na primer Koča Popović, Oskar Davičo ... Iz »resničnosti, ki se spreminja enako kot umetniško delo«, kakor je dejal nadrealist Marko Ristić, je nastala socialistična Jugoslavija, v kateri so nekdanji nadrealisti prevzeli pomembne državne in družbene funkcije.

Citati iz Adamičeve knjige

Vizualni prikaz tega dogajanja spremljajo citati iz Adamičeve knjige in nam dodatno osvetljujejo družbenopolitične razmere. Adamič v Vrnitvi v rodni kraj, ki je izšla leta 1934 v ZDA, odkriva Jugoslavijo kot državo na robu, polno surovih kontrastov, razpeto med starimi običaji in najbolj surovim kapitalizmom ter slutnjo bližajočega se konca, tudi v širšem evropskem in svetovnem okviru razmere opiše takole: »... ob mojem prihodu je bila dežela že tri leta pod brezobzirno vojaško diktaturo kralja Aleksandra, o kateri sem imel, dokler nisem prišel domov, le nedoločene pojme ... Šele več mesecev pozneje mi je bilo jasno, kaj pomeni diktatura: da je na tisoče ljudi v zaporu, ker verjamejo v družbenopolitična načela, kot so demokracija, svoboda in gospodarska pravičnost, in temu primerno ravnajo; da v vsakem mestu kar mrgoli tajnih policijskih agentov; da so časniki, revije, založniki in avtorji pod strogo cenzuro ...«



Tudi njegovo knjigo so cenzorji v Kraljevini Jugoslaviji prepovedali. V ZDA pa je bila uspešnica. Prvotno naklado 55.000 izvodov so hitro prodali, v treh tednih so jo devetkrat ponatisnili, o njej so pisali številni časopisi. Knjiga je obveljala za najvplivnejšo o Jugoslaviji in so jo leta 1943 še enkrat izdali.

Elita in ljudstvo

Čas nasprotij v tridesetih letih v večnarodni Kraljevini Jugoslaviji na različnih področjih družbenega, političnega in kulturnega življenja odlično ponazarjajo tudi fotografije. Izhajale so številne ilustrirane revije. Fotografije prikazujejo, kako so posledice svetovne gospodarske krize občutili številni delavci in kmetje, po drugi strani pa je meščanska elita Beograda, Zagreba in Ljubljane sledila evropskim in svetovnim trendom: prirejali so mondene zabave, na katerih so plesali v ritmih džeza po vzoru holivudskega glamurja, oblačili so se po modi ter se vozili v dragih avtomobilih.

Propad kraljevine

Razstava se konča s prikazom propada Kraljevine Jugoslavije, malo pred tem, leta 1940, so se umetniki Srbije, Hrvaške in Slovenije še predstavili v skupnem paviljonu na likovnem bienalu v Benetkah, pred tem pa prvič leta 1938, ko so nekatere italijanske ustanove kupile večino razstavljenih del.



Trideseta leta, ki so se začela s politično diktaturo in ostro razredno delitvijo družbe, so se sklenila s še večjo krizo, temnimi slutnjami, nemiri, ki so jih začrtale umetniške napetosti tridesetih.­ Prihodnost sredi štiridesetih je odnesla meščansko umetniško opcijo, zamenjala jo je politično angažirana umetnost, nov čas je izbrisal nasprotja tridesetih med elito in preprostim ljudstvom, potem pa ustvaril lastna nasprotja.

Razkošen katalog

Bogat je tudi katalog, ki je izšel ob razstavi, a presega njen okvir. To je delo (uredila sta ga Marko Jenko in Beti Žerovc) na 450 straneh v slovenščini in angleščini s 538 reprodukcijami, ki obdobje Kraljevine Jugoslavije osvetljuje z različnih zornih kotov, ne zgolj z umetnostnozgodovinskega. Kakovostna besedila so napisali strokovnjaki za različna področja iz Slovenije in območja nekdanje skupne države.



Zakaj ravno Jugoslavija, se utegne kdo vprašati. Jugoslavija je preprosto zgodovinsko dejstvo, pravi kustos Marko Jenko, četudi je bila že tolikokrat hote pozabljena, kakor da se nikdar ni zgodila ali smela zgoditi, in ne glede na to, za kako preseženo imajo nekateri dediščino nekdanje države ali držav, Jugoslavij in jugoslovanstev. Umetnost resda ne pozna meja, pa vendar je vedno zaznamovana krajevno, regionalno in z vsem, kar nas je kot ljudi povezovalo in razločevalo.