Kot bi bilo vse življenje postavljeno v eno vazo

V Van Goghovem muzeju v Amsterdamu bo do prvega septembra odprta razstava Van Gogh in sončnice, katere ogrodje je ob dvajsetih prikazih cvetja iz stalne zbirke zgodba o slovitih enajstih slikah, na katerih so sončnice, ki jih je veliki umetnik naslikal v Arlesu (sedem) in Parizu (štiri).

Slike sončnic so med najbolj prepoznavnimi deli nizozemskega umetnika, nastale so v letih 1888 in 1889. Eno verzijo hranijo prav v nizozemskem muzeju in ta je skupaj z različico, ki jo hranijo v londonski Narodni galeriji, predmet posebne strokovne analize. Poleg teh dveh so od slik, nastalih v Arlesu, po ena še v Münchnu, Tokiu in Filadelfiji, eno pa je uničil požar na Japonskem med zavezniškim bombardiranjem Osake med drugo svetovno vojno, medtem ko je ena v zasebni lasti. Leta 1987 jo je na dražbi avkcijske hiše Sotheby's v Londonu kupil japonski bogataš Jasuo Goto za 39,9 milijona dolarjev, kar je bila takrat najvišja cena za kakšno umetniško delo.

Sliki ne gresta več na pot

Sliki, ki ju je mogoče videti v glavnih mestih Nizozemske in Velike Britanije, veljata za najlepši iz serije, nastale v Arlesu, sta pa tako občutljivi, da njuno potovanje zunaj matičnih ustanov ni priporočljivo. Londonski muzej je sliko posodil samo trikrat – dvakrat Van Goghovemu muzeju, v tem času pa jo je mogoče videti na veliki razstavi v Tate Britain, posvečeni temu umetniku. V muzeju v Amsterdamu pa so se lani odločili, da dela, ki ga hrani, ne bodo več pošiljali na pot, ker so z mikroskopom ugotovili, da so rumeni pigmenti precej nestabilni in bi se lahko zgodilo, da bi ton prešel v rjavo ali zeleno.

Z najnovejšo tehnologijo so ugotavljali, koliko se verziji razlikujeta. Londonski primerek je nastal prej in veljalo je, da je amsterdamski njegova reprodukcija, ker je tudi sam van Gogh sliko tako označil. Zanimivo je, da je prvo delo naslikal leta 1988, drugo pa leta 1889 in sicer v nenavadnih okoliščinah. Prvo je namreč krasilo sobo Paula Gauguina, takratnega van Goghovega prijatelja, s katerim sta tisto jesen živela skupaj v hiši v Arlesu. Po dveh mesecih sta se sprla, van Gogh je doživel živčni zlom in si odrezal uhelj, Gauguin pa je po vrnitvi v Pariz v pismu prosil Nizozemca, naj mu pošlje prav sončnice kot »popoln prikaz njegovega izvirnega sloga«. Van Gogh tega ni hotel storiti in je znova naslikal isti motiv, toda tudi te verzije ni nikoli izročil Gauguinu.

Če ne bi bilo Gauguina ...

Po tri leta trajajoči študiji, pri kateri so sodelovali strokovnjaki iz Narodne galerije v Londonu in Van Goghovega muzeja, so sklenili, da slika, ki je nastala pozneje, vendarle ni povsem kopija pred tem naslikanega dela. Čeprav je osnovna barvna paleta ista, je slikar uporabil različne barve, razlike so tudi v teksturi in v potezah s čopičem. Kakor je dejala Ella Hendriks, konservatorka in restavratorka z univerze v Amsterdamu, je morda to za širšo javnost obrobno spoznanje, za umetnostno zgodovino pa veliko, posebej zaradi pomena avtorja in dejstva, da vseh drugih sončnic morda ne bi bilo, če Gauguin ne bi prosil za izvirnik.

Slika sončnic umetnika, ki je za časa življenja prodal eno samo sliko, zasenči vse druge okoli nje. Je najbolj živa od vseh tihožitij in ima v galeriji tudi največ občudovalcev. Spogledovanje z linijo in obliko, ponekod poln, drugod komaj prozoren sloj žarečih barv in strastno, nestrpno premikanje čopiča. Sončnice so močne, dramatične, nekatere v cvetu, druge že uvele. Kot bi bilo vse življenje postavljeno v eno vazo.

Hitro veneče sončnice

Vincent van Gogh je pri svojih tridesetih iskal navdih v Parizu, preizkušal različne tehnike in barve na svojih delih. Štiri slike sončnic je razstavil v restavraciji Chalet, toda razstava je propadla. Takrat je spoznal Paula Gauguina, pozneje velikega prijatelja. Izmenjevala sta si znanje in energijo, vendarle pa je bil Gauguin vodja. Ko se je van Gogh preselil v Arles v Provansi, je pisal Gauguinu, naj se mu pridruži v skupnem ateljeju, predano slikal cele dneve, da bi z novimi deli dostojanstveno pričakal prijatelja. Moral je slikati hitro, saj si je želel naslikati serijo slik, cvetovi pa so veneli zelo hitro. S slikami je želel okrasiti Gauguinovo sobo. Bitko s spremembo letnega časa je izgubil, uspelo mu je naslikati le štiri slike in nadaljeval je naslednje leto. V Rumeni hiši se je pogumno igral s čopičem, nanašal močne barve na močno ozadje, v vseh smereh, samo ne vzporedno. Slikal je skrbno, premišljeno, večino cvetov pred ozadjem. Čeprav so slike zelo podobne, je vendarle vsaka edinstvena. Sam avtor je imel serijo slik sončnic iz Arlesa za svoja najboljša dela in morda je prav zato na vazah vpadljivo pisal Vincent.

Ko je prišel Gauguin, je sprva hvalil sončnice, pozneje pa je razlika med umetnikoma postala nevzdržna za njun odnos. Vincent van Gogh je slikal stvari, ki jih je videl, Gauguin je slikal stvari iz svoje domišljije, oba pa sta hotela vplivati drug na drugega, posebno Gauguin je van Gogha obravnaval kot vajenca. Da bi van Gogh ustregel prijatelju, je naslikal deveto verzijo sončnic, napetost med njima pa je spet narasla, ko sta umetnika slikala drug drugega. Gauguin je naslikal van Gogha pred slikarskim platnom, kako kopira sončnice, van Gogh pa je njega naslikal s hrbta, kar je najbolje pokazalo, v kaj se je spremenilo njuno prijateljstvo. Sledilo je samopoškodovanje in van Gogha so na njegovo pobudo sprejeli v umobolnico, kjer je ostal dva tedna.
Kmalu zatem je dobil pismo od Gauguina, v katerem je Vincenta prosil, naj mu podari sliko, ki je danes v londonski galeriji. Po 18 mesecih je van Gogh naredil samomor pri svojih 37 letih.

Sončnice morda nikoli ne ni bile tako žive, kot so danes, če ne bi bilo Johanne Van Gogh, žene Vincentovega brata Thea, ki si je kot vdova in mati samohranilka za svojo življenjsko nalogo zadala, da proslavi Vincenta van Gogha. Od galerije do galerije je nosila eno delo za drugim od skupno 2000 njegovih slik. Deset let pozneje so nastali prvi plagiati Vincentovih slik, van Goghovo ime pa je postalo slavno.