Ko stopala postanejo ušesa

V nadaljevanju preberite: 

Avstrijski umetnik Lois Weinberger (1947–2020), ki se je v devetdesetih letih uveljavil kot eden od glavnih preizpraševalcev odnosa med človekom in naravo, velja za pionirja umetniške ekologije, svojo prakso pa je opisal kot »radikalno poetiko ruderalnega« in »poetično terensko delo«. ­Oktobra so se mu v dunajskem muzeju Belvedere 21 poklonili z razstavo Basics.

Že v sedemdesetih letih, ko je Weinberger čas še preživljal v kovaški delavnici in na kmetiji, je vzpostavil temeljne elemente svoje »radikalne poetike ruderalnega« (rudis = divje, neumetno, je zapisal), ki so bili »v nasprotju z estetiko čistega in pravega, v nasprotju s silami urejenosti«. Stremel je k točki, »ko živeče obvelja nad urejenim«, in prav dejstvo, da umetnost, družba in narava lahko soobstajajo ter medsebojno delujejo v nepredvidljivem, spontanem redu, je v središču njegove umetniške prakse in dela z naravnim okoljem.