Matevž Langus (1792–1855) je portret Karl Hummel ml. naslikal v prevratnem, revolucionarnem letu 1848. Današnji šolarji tega mednarodno razgledanega slikarja, ki se je formiral v Celovcu, na Dunaju in v Rimu, poznajo predvsem kot avtorja najprepoznavnejšega portreta Primičeve Julije iz leta 1834, ki ga je, ko je ta še nastajal v njegovem ateljeju, občudoval France Prešeren.

Langusu je bil Prešernov krog blizu, pesnik pa se je slikarju, ki je v njegovem času veljal za enega najboljših portretistov vzpenjajočega se meščanstva, oddolžil s sonetom Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostelje. Da gre za Prešernov poklon slikarju, še danes izdaja branje akrostiha: Matevžu Langusu.



Kdo je mali Karl Hummel, ki ga danes bolj kot širša javnost poznajo umetnostni zgodovinarji, saj velja njegova upodobitev tako po formatu kot po ambicioznosti za eno najbolj reprezentativnih podob otrok tistega časa? Zapis o portretu, ki je v stalni zbirki Narodne galerije zaznamovan kot volilo Irene Dickenhorst iz leta 2000, je še istega leta objavila aktualna direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki. Slika do donacije ni bila nikoli objavljena, do takrat je ostajala neznana. V članku je mogoče izvedeti, da je bil upodobljenec sin istoimenskega očeta, ki je bil po rodu iz češkega Šatova, a že del ljubljanskega meščanstva.

Bil je doktor filozofije in profesor čiste matematike na mestnem liceju, poročen s Frančiško Gozzani iz Kranja. Znano je tudi, da je družina leta 1848, ko je slika nastala (zanimiv detajl na njej je, da je v njenem ozadju že viden novi stolp Ljubljanskega gradu, zgrajen tistega leta po marčnih nemirih), stanovala na elitni Gosposki ulici. Posest je imela tudi v Gradcu in Trstu. Hummel starejši je bil član Kranjske kmetijske družbe in Zgodovinskega društva za Kranjsko, ob Karlu pa je imel z ženo še hčer Irene in sina Franza.

O Karlu mlajšem, prvorojencu, je manj znanega. Bil je nadarjen za glasbo, živel je v Gradcu in se ni nikdar poročil, tako sam najbrž ni nikdar naročil kakšnega otroškega portreta. Kustosinja Narodne galerije Kristina Preininger pravi, da bi lahko na njegovem portretu na podlagi barv oblačil in pričeske sklepali, da gre celo za deklico, a ga atribut »moške igre«, leseni konjiček, na katerem »jezdi«, določa za fantka. Navidezna spolna ambivalentnost ni naključna. Otroška moda v času bidermajerja je v najnežnejših letih določala tako rekoč unisex oblačila in do starosti – okvirno – petih let je bila tudi gosposka mladež oblečena enako. Upodobitev tedaj petletnega Karla Hummla mlajšega še danes razkriva pogled tedanje družbe na otroštvo.



Langus je dečka upodobil kot celopostavno figuro pred veduto Ljubljane v ozadju, podobno kot je z Ljubljano v ozadju naslikal tudi Petra Kozlerja v mladih letih ali odraslega trgovca Adama Heinricha Hohna. A nobenega izmed teh kot celopostavno figuro, zaradi česar sklepajo, da upodobitev Karla Hummla mlajšega namiguje na favoriziran status, ki ga je otroštvo začelo pridobivati v 19. stoletju.

Tedaj je bilo podob otrok v slikarstvu vse več, otroštvo je postalo doba, vredna spomina, na kar na sliki namigujejo tudi naslikane spominčice ob dnu slike, Langusu ljub motiv. Tudi sicer spomladanskega cvetja na sliki na manjka. Slikar je spominčicam pridružil ripeče zlatice, regrat, najbrž liste kalužnice, vse pa izkazujejo vitalistično simboliko. Ob nogah dečka cvetita še močvirska tulipana oziroma močvirski logarici, danes zaščitena redkost Ljubljanskega barja.

Langus, v svojem času eden najbolj zaposlenih slikarjev cerkvenih in posvetnih podob, fresk, oljnih oltarnih slik, mnogih portretov pa tudi krajin in žanrskih slik, katerega opus doslej ni dočakal krovne strokovne obravnave ali retrospektive, si je v Ljubljani prislužil tudi status uspešnega portretista otrok. Otroški portreti so se tedaj že uveljavili kot odraz družbenega statusa. Značilni atributi na Langusovih tovrstnih portretih so, denimo, igrače ali domače živali, kot so kokoš, piščanček, ovčka, zajček, pes, ptič, pri čemer otrok ni slikal pri igri, temveč je s predmeti oziroma živalmi igro le nakazal.

Otroški protagonisti njegovih portretov ostajajo v izrazih zadržani in plašno pogledujejo proti gledalcu, naslikane otroške igrače pa bolj kot o igrivi razsposajenosti mladih lastnikov govorijo o premožnosti družine, ki so jim upodobljenci pripadali. Razkošne igrače so otrokom lahko omogočili le bogati meščani in tudi lesenega igralnega konjička na Langusovem portretu Karla Hummla mlajšega je mogoče obravnavati kot statusni simbol. Vendar vnašata fantkova sproščena drža pri igri in zvedavi pogled v portret tudi otroško pristnost in dinamiko.