Kako je nastala vladna umetnostna zbirka

Odkar je Narodna galerija leta 1986 od izvršnega sveta Slovenije prevzela tako imenovano vladno zbirko, ki obsega 1300 umetnin, je te predstavila na štirih razstavah. Četrto iz cikla s skupnim naslovom Umetnost za nove dni – dela iz časa Dravske banovine, ki je kot del Kraljevine Jugoslavije obstajala med letoma 1929 in 1941 ter obsegala približno dve tretjini slovenskega narodnostnega ozemlja, so odprli sinoči.

Pridobivanje umetnin za obsežno vladno umetnostno zbirko je z željo po okrasitvi reprezentančnih prostorov ter za muzeje in galerije potekalo priložnostno, brez poglobljenega pregleda in zasnove, zato je njena sestava heterogena. Umetnine iz obdobja banovine so najstarejši del vladne zbirke in edini, ki je nastal z dokaj sistematičnim zbiranjem in načrtnim odkupovanjem. Četudi je precej del iz vladne zbirke še vedno na več lokacijah, v državnih uradih in protokolarnih objektih, del pa jih je vključenih v stalno zbirko Narodne galerije, jih ta občasno zbere in predstavi javnosti.

Za opremo prostorov in muzeje

Jedro vladne umetnostne zbirke je zasnoval ban Marko Natlačen leta 1938, ko so v banski palači prvič predstavili pridobljene umetnine, katerih del lahko vidimo na tokratni razstavi. V času Natlačna so razpisali tudi štiri likovne natečaje, s katerimi so hoteli spodbuditi razvoj zgodovinskega slikarstva in kiparstva pri nas. Banska uprava je kupovala umetnine za opremo svojih prostorov in muzeje.

Na ogled so dela realistov, vesnanov, impresionistov in umetnikov iz tridesetih let 20. stoletja. Med njimi so družbenokritične podobe Hinka Smrekarja in krajine Riharda Jakopiča ter Matije Jame, nekaj je upodobitev ključnih trenutkov iz slovenske zgodovine, kot so pokristjanjevanje, ustoličevanje vojvod, kmečki upori, posebej je izpostavljena monumentalna kompozicija Gojmirja Antona Kosa, ki v dolžino meri okoli dvajset metrov.

Ban Natlačen osebno za umetnost

Manjši umetnostni fond oblasti na Slovenskem je obstajal pred prvo svetovno vojno ter po njej in bil predvsem namenjen okrasu vladnih uradov. Zbirko je zelo povečal ban Natlačen (1886–1942), ki je redno obiskoval odprtja razstav ter se velikokrat kar sam dogovarjal o odkupih. Imel je tudi strokovne svetovalce, predvsem Franceta Steleta. Umetnine banovinske zbirke so po drugi svetovni vojni prešle ali v muzeje ali pod upravo nove države in njenih ministrstev, zdaj so torej del vladne zbirke. V povojnem času se je veliko umetnin izgubilo in se danes pojavljajo na trgu ter v zasebnih zbirkah.

Odkupi kot socialni korektiv

Čeprav je kakovost kupljenih del nihala, je banovina nabrala vsaj eno ali dve deli večine slovenskih modernističnih umetnikov – evidentiranih je več kot petdeset imen, pravi avtor razstave Michel Mohor. Sprva so kupovali predvsem starejša dela, in ker je bilo denarja (pre)malo, so živi umetniki težko kaj prodali. Opozarjali so, med njimi Rihard Jakopič in Božidar Jakac, da trpijo pomanjkanje. Na Slovenskem pravega mecenstva ni bilo, niti akademije in z njo povezanih delovnih mest. Tretjina umetnikov se je preživljala s poučevanjem, drugi so bili prepuščeni trgu, ki je bil precej skromen. Trg so nadomeščali državni odkupi, ki so bili tudi socialni korektiv.



Umetniki so moledovali oblastnike za odkupe, češ da se komajda prebijajo skozi življenje. Bil je čas gospodarske krize. Ko se je ta končala, so se razmere za umetnost in umetnike izboljšale. Postavka za odkupe se je med letoma 1934 in 1937 potrojila, je dejal Mohor, tudi avtor besedila v spremljevalnem katalogu. Toda ločene postavke za sodobne umetnike, za kar so se ti zavzemali, niso bile nikoli zagotovljene in frustracije zaradi pomanjkanja sredstev niso bile nikoli rešene. Odkupi sodobnikov, ki jih je banska uprava namenila Narodni galeriji ali jih tam hranila, so bili podaljšek njene zbiralne politike za opremo lastnih prostorov.

Za bansko palačo

Natlačnova prizadevanja za dopolnitev vladne umetnostne zbirke so dosegla vrhunec med pomladjo 1938 in pomladjo 1940. Poleg številnih odkupov je bilo v tem obdobju iz želje po državotvornosti razpisanih nekaj natečajev za umetnine z domačo zgodovinsko tematiko. Največji razpis za likovna dela iz slovenske zgodovine je nastal na pobudo bana Natlačna jeseni 1938, malo pred parlamentarnimi volitvami. S temi slikami bi okrasili hodnik pred reprezentančnimi prostori banske palače, kjer sta danes urad predsednika republike in sekretariat vlade. V razpisu so bile poleg tematskih kriterijev določene tudi dimenzije, ki jih je pogojeval dolg in ozek hodnik: dve osrednji platni v velikosti 2 x 7 metrov, ki morata predstavljati najbolj izstopajoče prizore iz domače zgodovine, in pet manjših del. Prizori slavnih dogodkov iz zgodovine so bili neredko motivirani s političnimi cilji.

Rok za oddajo predlogov (štiri mesece) je bil zelo kratek, kar je bil najbrž poleg neizkušenosti naših slikarjev z monumentalnimi projekti glavni razlog, da se je natečaja kljub precejšnjim nagradam za zmagovalce in odkupe udeležilo vsega enajst umetnikov. Zmagal je Gojmir Anton Kos, takrat priznani in izkušeni slikar, čigar predlog je edini ustrezal vsem kriterijem. Poleg skic, ki jih je predložil komisiji, je ustvaril več študij, tako celote kot posameznih detajlov. S pomočjo brata Milka Kosa, profesorja zgodovine na ljubljanski univerzi, je natančno študiral pisne vire, ki so mu pomagali krojiti kostume. Te so mu sešili iz starih zaves, saj ga je zanimalo predvsem gubanje oblačil na modelih. Obraze je študiral v živo: vojvodski kmet je bil neki Tone, ki je pomagal pericam, edina ženska na slikah je bila gospodična Fili, najbolj opazen plemič na Umestitvi pa delavec Janez. Kmečke obraze je študiral še v Selški dolini nad Škofjo Loko, od koder je izhajal njegov oče Franc Kos, eden od prvih znanstvenih zgodovinarjev pri nas.

Podvig za zgled

Kosov atelje je bil premajhen za eno veliko sliko, zato je platno (uvoženo iz Belgije, saj pri nas ni mogel dobiti tako velikega kosa) napel okrog tristranega motovila in slikal le eno stranico naenkrat. Njegov podvig je bil v povojnem sistemu zgled drugim velikim javnim naročilom.

Razstava v Narodni galeriji obsega 71 najbolj reprezentativnih slik, kipov in del na papirju iz tistega obdobja. Razstavljena je tudi velikanska kompozicija Gojmirja Antona Kosa, ki je zaradi 20-metrske dolžine ni bilo lahko prinesti v razstavno dvorano. Kos je monumentalno poslikavo pomembnih dogodkov iz zgodovine Slovencev od naselitve Slovanov do kmečkih uporov po drugi svetovni vojni dopolnil s prizori iz novejše zgodovine, vendar so celotno serijo ob zadnji prenovi vladne oziroma predsedniške palače leta 2007 umaknili, ker nekomu ni bila všeč – menda takratnemu predsedniku države Janezu Drnovšku. Res škoda, saj je umetnina izjemna in je bila ustvarjena prav za tamkajšnji hodnik in ne za muzej.