Fotografija, potica in Melania

Je fotografsko umetnost v cross­over razmerah na področju vizualnih umetnosti mogoče predstaviti s serijo pričesk, kosi potice ali Izletom Melanije Trump? V Novem mestu da. Dolenjsko prestolnico­ znova zaseda festival Fotopub, ki si razpira vrata v svet z interdisciplinarnimi stiki fotografije s ­siceršnjo sodobno umetnostjo.

Podobno kot lani so organizatorji Fotopuba iz istoimenskega ­novomeškega društva s terminom festivala tudi letos zadeli teden z vročinskim valom, a letos osnovnošolskega bazena, ki je lani s potopljenimi skulpturami francoskega Forlane 6 Studia ljubiteljem skokov s polja fotografije v širše umetniške prakse ponujal nekaj osvežitve, ni med festivalskimi lokacijami. Fotopub, ki je tradicionalno usmerjen v odkrivanje novih prizorišč v Novem mestu, pogosto v začasno revitalizacijo degradiranih prostorov, letos ponuja druge in njegovi obiskovalci morajo znova vzeti pot pod noge.

Med novimi točkami sta, denimo, ladijska zabojnika v Mestnem parku, v katerih se s projektom na stičišču tehnologije, zvoka in fotografije predstavlja Čehinja Zuzana Markéta Macková, nadobudna najstnica, ki je kot lanska prejemnica nagrade za najboljši portfelj letos na Fotopubu povratnica (jeseni bo začela študirati fotografijo na praški Famu), osrednja novost med prizorišči pa je že leta 1989 zgrajena glavna avtobusna postaja v mestu, ki je zaradi razhajanj med investitorji in arhitektom nedokončana.

Življenje na njej je danes marginalizirano, zadnji dan festivala, v soboto, pa bo prizorišče sklepnega performansa Nataše Berk, ob Danu Adlešiču in Dorotei Škrabo edini iz Slovenije med avtorji na festivalu, ki tokrat ponuja umetniške zamisli 25 sodelujočih iz 12 držav.


 

Od dokumentarne fotografije k dokumentiranju rasti las

Nekoč vsem znan festival reporterske in dokumentarne fotografije je po neuspešni kandidaturi na razpisu za sofinanciranje tvegal ukinitev, leta 2014 pa ga je prevzela nova ekipa mladih fotografov – sovoditelja sta postala Dušan Josip Smodej in Jure Kastelic – in ga preusmerila v diametralno nasproten koncept. V preseganje meja fotografskega medija in iskanje interdisciplinarnih stikov s siceršnjo sodobno umetnostjo, z opombo, da mora imeti njegov obiskovalec ob ogledu v mislih fotografsko ozadje.

Odkrivanje tega ni nujno samoumevno. Po besedah Smodeja, ki festival vodi danes, je tokratna izdaja izrazito performativna in tudi predvčerajšnje odprtje je prineslo tovrsten uvod. Peterico sodelujočih na njem je povezala le frizura. Vsi so se ostrigli enako, v prihodnjih mesecih bodo dokumentirali rast las in spremembe lasišča, s tem pa se konceptualno (po besedah organizatorjev ne brez humorja) navezali na klasične fotografske pojme, kot so reproduktibilnost iste podobe in spremembe v ­procesu.
 

Sladke fotografije in Melania

Napovedan program ponuja marsikaj. Omenjena Dorotea Škrabo se bo danes predstavila s projektom z angleškim naslovom Please do not take photographs, ki ga je mogoče razumeti dvoumno, kot napotek, da fotografij ne slikaš oziroma ne odneseš. Zakaj bi jih odnesel? Ker bodo razstavljene tudi fotografske podobe z družbenega omrežja Snapchat, natisnjene na poticah.

Ob potici kdo po novem pomisli na prvo damo ZDA in udeležence Fotopuba danes čaka Izlet Melanije Trump v Sevnico, za jutri pa napovedujejo zanimivo predstavitev Londončana Marka Farida, ki bo predstavil projekt na temo virtualne resničnost, v okviru katerega namerava 28 dni nositi čelado za virtualno resničnost. 24 ur na dan bo videl in slišal le tisto, kar bo videla in slišala neka druga oseba.

Mednarodno skupinsko razstavo kustosinje Eve Hoonhout Lost in Depicition (Izgubljeno z upodobitvijo) bodo v zapuščeni stavbi na Bregu 1 odprli v petek, sicer pa bodo zadnji trije dnevi Fotopuba znova v znamenju pregledov port­feljev prijavljenih avtorjev. Med letošnjimi ocenjevalci na dolgem seznamu izpostavljajo Frederike Sperling, kustosinjo Thyssen-Bornemisza Art Contemporary na Dunaju, Nadine Wietlisbach, direktorico Fotomuseuma Winterthur, ali Anno-Kaiso Rastenberger, glavno kustosinjo v Finskem muzeju za fotografijo v Helsinkih. Od domačih bo prisoten Vladimir Vidmar iz Galerije Škuc.

Vprašanja direktorju Fotopuba Dušanu Josipu Smodeju

 

Na Fotopubu ste v središče znova postavili preizpraševanje in širjenje meja umetniških ali kuratorskih diskurzov, kar je pri vizualnih umetnostih prisotno že kar nekaj časa. Zakaj to ostaja aktualno samo po sebi še danes?

Danes področje vizualne umetnosti v širšem slovenskem kulturno-umetniškem prostoru zaznamuje vse večji razkorak med ustaljenimi institucionalnimi praksami in novimi pristopi k pojmovanju, prezentiranju, promociji ter vrednotenju sodobnega kulturno-umetniškega delovanja. Pristopi, ki jih je vedno težje umeščati znotraj rigidnih okvirjev ustaljenih umetniških medijev, so zavoljo svoje eksperimentalne, nezaključene ter fluidne narave prepogosto podvrženi pomanjkanju produkcijskega prostora. Kljub mnoštvu posameznih institucij, delujočih na področju vizualnih umetnosti, prepoznavam manko platforme, ki bi na institucionalni ravni razvijala, vzgajala ter vzpodbujala kontinuiran razvoj izključno nekonvencionalnih, še razvijajočih se pristopov k mladi umetniški produkciji.

V slovenskem prostoru deluje širok nabor mladih ustvarjalcev, ki so visoko izobraženi, izjemno sposobni in nabiti z ustvarjalno energijo, vendar v Sloveniji pogosto ostajajo kot pretežno neizkoriščen potencial. S prepoznavanjem projektov, iniciativ, platform ter institucij, ki sočasno na lokalni, regionalni, nacionalni ter mednarodni ravni vzpodbujajo, vzgajajo ter konsistentno razvijajo novo umetniško produkcijo, lahko vzpostavljamo kontinuiteto strateških linij zadnjih dvajsetih let in zapolnimo vrzeli, ki nastajajo ob generacijskih preskokih. S tem se odpira novo polje neobremenjenega in konstruktivnega vključevanja mladih umetniških praks v večje zaključene produkcije, ki tako omogoči uravnotežen medgeneracijski umetniški diskurz.


 

Festival označujete za platformo, ki promovira, spodbuja in razvija najbolj inovativne umetniške dejavnosti onkraj meja sodobnih umetnosti in kultur. Kakim konkretnim kriterijem mora zadostiti fotografska umetnost, da si zasluži takšno oznako in s tem prostor na Fotopubu?

Termin fotografska umetnost, ki vodi ekipo Fotopuba v raziskovanje fotografskega v kakršnikoli obliki umetnosti, sledeč osvoboditvi od obsesije z medijem, ki je med umetniki, ki se ukvarjajo s fotografijo, še bolj prisotna kot med umetniki, ki delujejo v ostalih medijih, je eden izmed temeljev našega delovanja. Umetniki, ki delujejo na področju fotografije so se vedno močno ozirali na omejitve fotografskega medija, saj je fotografija vedno čutila pritisk s strani ostalega umetniškega sveta, da se dokaže kot avtentičen medij, ki stoji pari passu s klasičnimi mediji, npr. slikarstvom ali grafično umetnostjo.

Na Fotopubu raziskujemo umetniške prakse, ki se v svojem konceptu, ideji ali procesu dotikajo konceptov fotografskega. Na eni izmed razstav lanskega festivala smo razstavili delo libanonskega umetnika Husseina Nassereddina z naslovom Grass grows in the mouth when you talk about it, ki ga je skozi očitno ne-vizualno obliko odlikovala izjemna fotografskost v svoji naravi. Delo, ki je raziskovalo sliko, ki je zgrajena verbalno, ustvarjena skozi jezik, neomejena s perfierijo ali materialnostjo trenutnosti, je predstavljalo zvočni posnetek umetnika, ki opisuje svojo rodno vas v Libanonu. Prostor, ki ga je pretreslo mnogo politčnih nemirov, je ohranjen samo v pričanju, ki je posredovano skozi glas umetnika, ki nas spominja na dvoumno naravo spomina v kontrastu z vsenavzočo naravo fotografije.

Fotografska narava opisanega dela se predstavlja v deskriptivni funkciji fotografije kot najbolj »objektivnega« medija v kontrastu s subjektivnostjo govorjene besede. Ostali fotografski koncepti, ki jih raziskujemo, so npr. reproduktivnost, kopiranje, digitalna slika, skeniranje in tiskanje, redukcija treh dimenzij v dve, koncepti, povezani z vrednostjo umetniškega del, in kakršni koli tehnološki procesi, ko so se razvili ali pa so povezani s fotografijo. V naši teoriji termin fotografska umetnost raziskuje kar koli, kar je kakor koli povezano s temi koncepti ali uporablja relevantne procese v svojem konceptu, ideji ali procesu.

Letošnja edicija festivala je za razliko od lanskih izredno performativna. Festival smo otvorili s performativno gesto petih uličnih umetnikov, v soboto ga bomo zaključili s performansom mariborske umetnice Nataše Berk. Fotografskost teh del, ki so na prvi pogled nepovezana s fotografijo, se odraža v njihovem procesu in konceptih.
 

Med goste, žirante oziroma ocenjevalce potfoliev, uspete pridobiti predstavnike pomembnih ustanov, kar je najbrž pogoj za privlačnost festivala za fotografe, ki pridejo s portfolii iz najrazličnejših koncev mednarodnega prostora. Kako vam uspe priti do teh ocenjevalcev?

Beseda o Fotopubu se večinoma širi od ust do ust. Festival, ki ga odlikuje intimna atmosfera, skozi katero ustvarjamo pristne prijateljske vezi med našimi obiskovalci in umetniki, našim gostom predstavlja poletni oddih v malem mestu na okljuku reke Krke, ki je v prvem tednu avgusta vsako leto prevzet z mladimi ustvarjalci, ki skupaj raziskujejo najbolj sveže pristope k sodobni umetnosti. Mreža Društva Fotopub je na začetku nastala skozi povezave, ki jih je naša ekipa ustvarila v času svojega študija, skozi naše akademije, profesorje, sošolce.

Kasneje je Fotopub razvil svojo mrežo – zrasel je ob bok svojim ustvarjalcem ali jih celo prerasel. Gostje, ki jih gostimo letos, na Fotopub prihajajo zgolj zaradi močnega ugleda, ki si ga je festival ustvaril v mednarodni umetniški sceni. V letošnjem letu npr. gostimo Frederike Sperling, kuratorico zbirke Thyssen-Bornemizsa Art Contemporary, ene največjih zbirk sodobne umetnosti na svetu, katere lastnica je Francesca Von Habsburg. Na naše vabilo se je z veseljem odzvala zgolj zaradi ugleda, ki ga Fotopub ima med njenimi stanovskimi kolegi.

V slovenskem prostoru tega ugleda sicer ne uživamo. Med borbami z Ministrstvom za kulturo, ki nam očita provincialnost, in lokalnimi oblastmi, ki nam očitajo ravno nasprotno, smo vpeti v očitno zastarel ustroj razumevanja in financiranja umetnosti, kjer naša organizacija in njeni projekti svojega mesta nikakor ne najdejo.
 

Lani je bilo rečeno, da je Fotopub platforma za avtorje, ki deluje vse leto, skozi katero se prebije z okoli 15.000 evri. Je situacija letos podobna? Ugodnejša, slabša?

V letošnjem letu je Fotopub početveril svoj proračun. Domačih sredstev v tem proračunu je na žalost le 30 odstotkov. Spoznali smo, da se na financiranje iz domačih javnih sredstev ne moremo zanašati, zato smo odločeni raziskovati potencialne alternativne načine financiranja. V letošnjem letu se delovanje društva financira iz večinsko tujih in evropskih sredstev, v naslednjem letu pa načrtujemo zagon platforme za financiranje našega delovanja iz prodaje umetnin in naložb v kriptovalute.