Neomejen dostop | že od 9,99€
To ni običajna umetniška razstava, gre za izjemno interdisciplinarno in hibridno združevanje umetnosti in znanosti. Saša Spačal nam v treh videodelih, ki tematsko povezujejo celotno razstavo, predstavlja zgodbo deklice Namide Ikita kot stvariteljice vseh biotehnoloških objektov.
Namida Ikita – ime bi lahko prevedli kot Živa solza – predstavlja osrednji del razstave. Za nastanek prvega razstavljenega objekta Knjižnica padlih solz, ki daje ime celotni razstavi, je umetnica šest mesecev zbirala svoje solze, nato pa jih v mikrobiološkem laboratoriju s postopkom liofilizacije (sušenja z zamrzovanjem) posušila.
Na tej prvi postaji lahko opazujemo svetlobni objekt v obliki solzne kaplje, napolnjene z ampulami solznih mikrobiomov, in bazen, v katerem so steklene skulpture bakterij. To nas popelje v globok razmislek o tem, da naše solze niso le izraz čustev, temveč nosijo v sebi celoten ekosistem mikroorganizmov. Če bi ampule z bakterijami padle v vodo, bi bakterije oživele in začele novo življenje.
Sledi drugi del razstave Svetišče živih solz oziroma zbiralnik solz, kjer lahko obiskovalci v instalacijo darujejo svoje solze in kot odgovor na podarjeno prejmejo zvočno gesto. V zbiralniku nameščeni senzorji za prevodnost in gibanje namreč zaznajo solzno donacijo in jo koreografirajo v ritual darovanja z zvočnim odzivom. Po koncu razstave bo umetnica zbrane solze posušila in shranila v ampule, ki bodo postale del Knjižnice padlih solz.
Saša Spačal je že v delu Vzorčenje iz serije Mikomitogija vzorce svoje krvi, znoja in solz uporabila za hranjenje gliv. Ta gesta predstavlja darovanje delčkov lastnega telesa, kar poudarja nujnost vzajemnega odnosa z drugimi živimi bitji. Ta koncept se nadaljuje v novem projektu, v katerem obiskovalci razstave lahko darujejo svoje solze, ki bodo po koncu razstave postale del Knjižnice padlih solz.
To darovanje je globoko povezano z recipročnostjo, saj nam narava in ekosistemi nenehno vračajo, kar jim podarimo. Zahodna kultura se vse bolj zaveda tega vzorca, ki ga pogosto prezremo.
Tretja postaja so Pošasti hipermorja. Gre za v peščeno reko – ta povezuje celotno postavitev – vstavljeno stekleno skulpturo s hibridi očesnih bakterij in ene najodpornejših poliekstremofilnih bakterij Deinococcus radiodurans. Postanke ob reki spremljajo tudi trije videi z Namidino zgodbo.
Saša Spačal nas z razstavo Knjižnica padlih solz vabi v svoj edinstveni svet, ki prepleta zgodbe, tehnologijo in biološke procese. Njena umetnost nas spodbuja k razmisleku o našem odnosu do solz, medvrstnih povezavah in naši vlogi v ekosistemu planeta.
Predstavi nam svet, ki ga s prostim očesom ne vidimo, in nas opominja, kako smo vsi povezani v neskončno mrežo življenja. Njene projekte odlikujeta poglobljenost in kompleksnost, saj zahtevajo dolgotrajen razvojni proces, ki združuje tehnološko naredi sam prakso in gojenje različnih organizmov.
Razstava Saše Spačal je tako izjemno umetniško doživetje, ki nas spodbuja, da razmislimo o naši vlogi v planetarnih ciklih in medvrstnih povezavah. Ne le da nas povezuje s solzami in vodo, temveč tudi z vsemi bitji, s katerimi si delimo planet. Knjižnica padlih solz nas vabi, da se vprašamo, ali lahko svoje solze vidimo kot okolje, v katerem živijo druga bitja, ter kako lahko prispevamo k boljšemu sobivanju vseh vrst na Zemlji. S tem nam ponuja priložnost, da razmislimo tudi o svojem mestu v širšem ekosistemu in svojem prispevku k preživetju planeta.
Razstava bo do 21. 1. 2024 na ogled v galeriji Parter v Cukrarni.
Naročnik oglasne vsebine je Muzej in galerije mesta Ljubljane