Česar nikoli več ne bomo pozabili ...

»Priča, Evropejec, kozmopolit,­ humanist, mislec.« S temi besedami v prvi dvorani Leopoldovega muzeja nagovorijo obiskovalca razstave Zoran Mušič: Poezija tišine.

Postavitev, ki se na dobrih tisoč kvadratnih­ ­metrih prostora ustavi na vseh umetnikovih življenjskih in ustvarjalnih postajah, so si iz Slovenije ogledali številni poznavalci Mušičevega dela.

Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij:

Vsekakor je to močno doživljajska razstava, ki popelje obiskovalca v umetnikov večdesetletni slikarski opus, od najzgodnejših krajin in vedut do poslednjih portretov. Lahko smo ponosni, da avstrijska prestolnica gosti dela najslavnejšega primorskega in slovenskega slikarja. Muzej je del Muzejske četrti, ki na leto našteje skoraj štiri milijone obiskovalcev. Obiskovalec tako lahko spozna samosvojega mojstra risarja, slikarja in grafika, skrajnega in hkrati izjemno tankočutnega individualista, ki se ni odzival na trenutne umetnostne smernice prejšnjega stoletja. Nasprotno, vedno je črpal navdih le iz lastnega življenja, intimnih izkušenj in doživljanja.

Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije:

Retrospektivna razstava na Dunaju je gotovo pomemben dogodek, čeprav je vsaj na odprtju bilo videti bore malo predstavnikov dunajske stroke in muzealcev. Odprtja so se udeležili predvsem gostje iz Slovenije in lastniki del iz Slovenije, Avstrije, Italije, Španije in Švice, pri čemer so to v večini primerov bili zasebni zbiralci. Kustosa razstave Ivan Ristić in Hans-Peter Wipplinger sta opravila solidno delo, razstava je postavljena pregledno in kronološko in na njej ni bistvenih spodrsljajev.

Zelo dobro je predstavljen slikarjev dachavski opus, predvsem gre pohvaliti število dachavskih risb in njihovo prezentacijo (veliko boljša, kot smo to nazadnje videli v tržaški Revoltelli). Še vedno pa ta razstava ne prekaša Mušičeve retrospektive v pariškem Grand Palaisu leta 1995. Tisto, kar lahko označimo za novost v kontekstu Mušičevih razstav v tujini, je prisotnost njegovih predvojnih del (tri iz UGM), ki jih avtor sicer ni hotel videti na svojih razstavah.

Del Mušičeve retrospektive v Moderni galeriji leta 2009 so bila tudi ta zgodnja dela in naš katalog je v tem smislu pomembna referenca tudi za nadaljnje Mušičeve razstave v tujini. Sama bi si želela videti več njegovih vegetabilnih motivov, a to je stvar okusa, vsekakor pa je šibka stran projekta slab tisk njegovega kataloga.



Barbara Koželj Podlogar, vodja Slovenskega kulturno-informacijskega centra v Avstriji:

Velika pregledna razstava Zorana Mušiča je po dvajsetih letih, ko so bile njegove slike in grafike razstavljene v Albertini in zbirki Essl, največja njegova razstava v Avstriji doslej. To je tudi prva razstava v Avstriji, ki predstavlja prerez njegovega opusa. Je hkrati prispevek k pozicioniranju slovenske kulture v mednarodnem prostoru. Vendar uvrstitev Mušiča v Leopoldov muzej ni nekaj samoumevnega.

Čeprav gre za izjemnega slovenskega umetnika, je v muzejski prestolnici, kot je Dunaj, nabor umetnikov, primernih za razstavljanje, velik. Leopoldov muzej je četrti najbolj obiskan muzej likovne umetnosti na Dunaju. Mušičevo razstavo je treba razumeti, kot je poudaril tudi direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, v kontekstu obletnice aneksije, s katero je bila Avstrija pred osemdesetimi leti priključena tretjemu rajhu. Zato je ta razstava opomin na najstrašnejše obdobje v zgodovini. In še: takoj po odprtju je požela pozitivne odmeve v ­avstrijskih medijih.

Milena Zlatar, nekdanja direktorica Koroške galerije:

Organizatorji razstave so realizirali Mušičevo razstavo ob pravem času, v času, ko smo v Evropi in svetu spet priča najbolj nerazumljivim uničevalskim strastem, imperializmu in grabežljivostim vseh vrst …, ko se bohoti brezčutnost in ko nekaterim človeško življenje ne pomeni čisto nič. Slike umetnikov vseh generacij kričijo, tudi Mušičeve slike, čeprav so razstavo po­imenovali Poezija tišine. Kričijo tudi dela umetnikov, ki jim ni bilo dano ustvariti tako kakovostnih del in svetovno prepoznavnih opusov, kot je Mušičev.

V Dachauu je bilo interniranih veliko slovenskih umetnikov: Bogdan Borčić, Nikolaj Omerza, Bruno Vavpotič, France Uršič, Zoran Mušič, Boris Kobe, Vlasto Kopač, Božo Pengov in drugi. Prepričljivo likovno pričevanje tega časa je izslikal Zoran Mušič, saj je imel srečo, da je preživel. Mušičeva serija Nismo poslednji je najbolj avtentičen prikaz razčlovečenja. Takšne slike lahko površen gledalec dojame kot vrhunske modernistične stvaritve, šele drugi, globlji pogled, nas ­osupne.

Tako deluje tudi celotna razstava, vsa dela Zorana Mušiča na Dunaju. Gre za premišljeno odbrana in postavljena umetnikova dela, ki gradijo njegov prepoznavni rokopis, odtis realnega in notranjega sveta … Ko enkrat vidiš Mušiča tako celovito (kot smo ga videli 2009/2010 tudi na razstavi v MG v Ljubljani ali pred tem 2003/2004 v Attemsovi palači v Gorici), ga nikoli ne pozabiš. Pred nami so najbolj resnicoljubne slike, naj so to krajine, izseki iz narave, mestne vedute ali dela, ki so nastala kot odsev človeške stiske. Na Mušičevih slikah o tem jasno govori barva, zareže risba, zaseka oblika …

Slike so ena sama likovna (vizualna) resnica v vrhunski estetski formi in s premišljenimi likovnimi rešitvami, ki najprej zapeljejo naš pogled v svet sublimne lepote, potem pa vidimo in občutimo tudi vse drugo ... To, česar nikoli več ne bomo pozabili.