Če imaš nekaj rad in to povežeš z razumom

Lani okrogel jubilej, osem­deset­letnica, zatem serija postavitev retrospektive njegovih del v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, Moderni galeriji v Ljubljani, Galeriji Murska Sobota in Pilonovi galeriji v Ajdovščini, vzporedno še razstava malih plastik in risb v ljubljanski Galeriji DLUL.

Javnost je imela v zadnjem času veliko priložnosti za stik z delom kiparja Dušana Tršarja (1937). Minuli četrtek ga je postavila pod žaromete še podelitev Jakopičeve nagrade.

Dušan Tršar je podeljevalce Jakopičeve nagrade prepričal z različnimi etapami v svojem več kot šestdesetletnem delu. Med njimi izstopata obe osrednji. Starejša iz časa delovanja skupine Neokonstruktivisti na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta, ko je nastopil z inovativnimi svetlobnimi skulpturami iz novih kiparskih gradiv.

Ostali člani skupine so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne, Slavko Tihec in Vinko Tušek, temu obdobju, v katerem je Tršar v slovensko kiparstvo vpeljal pleksi steklo in neonsko osvetlitev, pa je v njegovi karieri sledila vrnitev h klasičnim kiparskim materialom. K taktilnemu kiparjenju v glini in bronu z značilno vertikalno organizacijo kipov.



Ker sva v vašem ateljeju, bi začel z vprašanjem, kaj bo sledilo retrospektivi, času inventure. Premor ali ustvarjate kaj novega?

To je bil velik sklop razstav. V zadnjem času sem manj ustvarjal. A še delam, iščem nove ideje, nove načine izraza, nekaj, s čimer se ne bi ponavljal. Zame je bistveno, da delam. Zdaj rišem, skiciram, male plastike modeliram neposredno v vosku, sledi odlivanje v bron.

Kako ste sprejeli novico o ­nagradi?

Vesel sem je, nagrade so spodbudne, so znamenje, da si prisoten in te ljudje poznajo. Vedo, kaj si naredil. V svojem delu sem se vedno iskal, hotel sem, da bi stvari, ki jih delam, odsevale moj jaz. Zdaj mislim, da sem to dosegel, ob prvi postavitvi retrospektive v Kostanjevici sem vse svoje stvari prvič videl razstavljene v različnih prostorih, prvič sem se videl drugače. Vedno pa ostane ideja, da bi še delal, ne glede na leta. Miselna energija ostane v tebi.

Ob retrospektivi ste rekli, da vas je pri ustvarjanju spremljala ena in ista ideja, material, s katerim ste delali, pa je tej ideji spreminjal formo. Lahko predstavite to idejo?
T
o je človek, figura, abstrahirana skozi neko zaznavo, prisotno je tudi razmerje z naravo. Vedno me je zanimala dvojnost človeka, njegovo zavestno in podzavestno. Že v času študija pri Borisu Kalinu sem ustvarjal neobičajne figure, akte in podobno, in tudi kasneje sem v različnih materialih iskal formo človeka. Ker sem pred tem v Kropi končal šolo za kovaštvo, sem si bil blizu z železom, začel sem variti. Modeliral sem v mavcu in glini, zatem pa sestavil figuro iz koščkov železa. Pozneje sem začel delati silhuete iz lesa, iz katerega sem rezal oblike in tako ustvarjal skulpture, potem sem znova prešel na železo, na ustvarjanje risb človeških form, silhuet iz palčk.



Nekoč sem po naključju šel do prijatelja, ki je bil v tedanji Vegi zaposlen pri svetlobnih objektih. Tovrstni predmeti, cevi in podobno, so me tako presenetili, da sem začel isto idejo oblikovati v pleksi steklu. Začel sem ustvarjati risbe z neonsko osvetlitvijo. Ker nisem potreboval velikih kosov, sem po odpadno pleksi steklo hodil v Trebnje, znanci pa so mi pomagali z lepilom in osvetlitvijo. Z Zagrebčanom Aleksandrom Srnecem sva bila edina v Jugoslaviji, ki sva delala s svetlobo. On na bolj impulziven način, sam sem imel raje bolj umirjeno svetlobo. Tedaj sem bil v razstaviščih po Jugoslaviji dobro sprejet.

V Ljubljani smo imeli leta 1973 ob razstavi v Mali galeriji z Zoranom Kržišnikom zaradi redukcij elektrike po posameznih predelih Ljubljane celo pogovore o tem, ob katerih urah naj bi bila razstava na ogled. Ker so to svetlobni objekti, je moralo biti zvečer.
Ko sem se zasitil dela s svetlobo,­ sem prešel na prozorno steklo, kasneje pa znova na oblikovanje z glino. Vedno me je privlačil čustven odnos do tega materiala. Če imaš v umetnosti nekaj rad in znaš to povezati z razumom, te to privede do dobrih del, kipov, ki učinkujejo tako likovno kot čustveno. K temu sem vedno težil. In tudi k temu, da bi ustvarjeno delo ostalo, da je v obstojnem materialu. Zelo malo tega, kar sem ustvaril, se je izgubilo.

Izjavili ste, da vas vodi jezik materiala. Kako je potekal ta dialog?
Pleksi steklo je spremenilo likovno obliko mojih plastik, ki so s svetlobo dobile nov prostor, prozorne plastike pa imajo prostorsko risbo. Zadnjih dvajset let ustvarjam v glini, ki je taktilno občutljiv material, ta dela pa nato odlijejo v bron.

Sicer ste ustvarjali v vseh mogočih materialih, v kamnu pa ne.

Da, v kamnu nisem nikoli zares delal. V Vrsarju sem bil, denimo, kot profesor s študenti na koloniji, a sem ustvarjal tudi svoja dela. Tedaj mi je kamen z drugačno strukturo omogočil čisto drugačen vpogled, držal sem se njegovega izročila. Kamen je kamen in kot takega ga moraš upoštevati. Z njim sem se sicer prvič srečal leta 1968, ko sem bil na formi vivi v Bihaću in leta 1969 v kiparski koloniji v Ostrožcu.



Ustvarjali ste tudi v težkem svincu, po drugi strani pa v času Neokonstruktivistov izpostavljali elementa, ki sta nematerialna, lastna slikarstvu: svetlobo in barvo.

Ustvarjanje s svincem sodi v čas, ko sem bil na akademiji profesor, kipar France Rotar, tedaj asistent pri Slavku Tihcu, pa je prinesel opremo za odlivanje. Odlivanje me je tako pritegnilo, da sem začel odlivati tudi sam. Tehnologija mi je zelo pomembna, začel pa sem s svincem, ki se topi pri nizkih temperaturah. Tedaj še nismo imeli livarne, delali smo z ješo, ogljem in vpihavanjem zraka.

Glede prehoda na svetlobo in barvo je bilo tako, da se nisem nikoli podrejal dogajanju v prostoru, imel sem svojo pot brez zunanjih vplivov. Ta elementa sta me navdušila, kot sem omenil, pa se je srečanje s svetlobnimi objekti zgodilo po naključju.

V naslednji etapi ustvarjanja ste se odločili za gradnjo vertikalnih struktur iz brona. Zakaj je vertikala tako zanimiva, da ste ji posvetili toliko del?

Težko povem, moram pa reči, da ni povezano z Albertom Giacomettijem, s katerim me včasih povezujejo. Visoko formo doživljam čustveno in racionalno, v njej iščem svoj stil in upam, da sem ga ustvaril.

Ob vaših kipih je mogoče pogosto govoriti tudi o notranjem prostoru kipa. Radi jih, denimo, uokvirjate v pravokotne ali krožne oblike.

Velikokrat sem razmišljal, zakaj jih uokvirjam, a ne vem. To je podzavestno, ni namensko. Povezano je s psiho, ta vedno vpliva na ustvarjalnost. Vesel si, da lahko ustvarjaš. Meni je bron še vedno zelo pri srcu, čeprav so leta tu.



In na začetku? Vam je na poti v kiparstvo pomagal starejši brat Drago?

Da. Ko sem prišel iz triletne šole v Kropi v Ljubljano, sem bil pri njem, povedal mi je, kaj moram početi. Najprej sem moral končati četrti letnik večerne gimnazije, da sem šel lahko na sprejemni izpit na akademijo. Pri njem sem se naučil modeliranja portretov in odlivanja v mavec, kar mi je pomagalo, da sem brez težav naredil sprejemni izpit na akademiji. Imel sem dobre profesorje, Zdenka Kalina in Frančiška Smerduja, na specialki pa Borisa Kalina. S tem sva imela dolge in zanimive pogovore, mojega dela ni nikoli korigiral. Menil je, da je zelo ustvarjalno. Na akademiji sem delal cele dneve.

Ste avtor serije javnih likovnih del, spomenikov pa ne.

Nobenega spomenika nisem ustvaril, le javne kipe. Uradno nisem nikoli prejel povabila za spomenik in tudi sam se nisem prijavil na noben natečaj.