Anton Karinger: Bled

Bled je z jezerom, cerkvico na otočku in gradom, ki bedi nad okolico, tema neštetih slikarskih upodobitev, fotografij in razglednic.

Eno slednjih – kot tako, kot razglednico iz časa obrata slikarjev k upodabljanju krajine v 19. stoletju, jo označujejo v Narodni galeriji – je leta 1864 ustvaril Anton Karinger (1829–1870), slikar, razpet med romantiko in stvarnim pogledom na svet.

»Majhna slika Bleda se po formatu in izvedbi uvršča med bidermajerske turistične razglednice,« je zapisano v kataložni enoti Karingerjeve slike, ki danes sodi v železni repertoar Narodne galerije, vanj pa je prodrla z nekonvencionalnim kompozicijskim zajemom Prešernove »podobe raja« iz Krsta pri Savici, z izsekom, ki se ogne otočku s cerkvico in v ospredje postavlja bujno naravno zelenje s čolnarjem kot edinim znakom človeške prisotnosti. Vrh vertikalne kompozicije dominira pečina z blejskim gradom, slika pa se prostorsko plasti vse do Julijcev s Triglavom v megličastem ozadju.

Obrat slikarjev h krajini

Pogled na Bled obiskovalca Narodne galerije vrne v čas, ko je evropsko in z njim slovensko slikarstvo – pri nas predvsem preko akademij na Dunaju in v Münchnu, kjer se je formiral tudi Karinger – doživelo enega osrednjih obratov v 19. stoletju. Namreč obrat h krajini, ki pred tem na hierarhični lestvici najbolj cenjenih slikarskih motivov ni bila zapisana posebej visoko.

Kot je v katalogu razstave Meščanska slika, inventure slikarstva prve polovice tega stoletja iz zbirk Narodne galerije, organizirane leta 2000, zapisala dr. Barbara Jaki, je človek z rastjo mest izgubil stik z naravo, že v 18. stoletju pa je Denis Diderot ugotovil, da je meščan to izgubo nadomestil s krajinsko sliko.

Tudi gorenjski »lepi kraj s hribcem sredi voda« je bil že v 18. stoletju upesnjevana in na podobicah upodabljana božja pot, onkraj linij in barv pa je literarne upesnitve in opise žel tudi po Prešernu. Med drugim pri Franu Levstiku ali Josipu Stritarju, kasneje pri Ivanu Cankarju in Otonu Župančiču, pisatelji še danes prav tu pripravljajo vsakoletno mednarodno srečanje Pena.



Upodabljanje gora iz dolin

Med slikarji se mu niso mogli upreti Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein, Marko Pernhart, Matevž Langus, Matija Jama, Ivan Vavpotič, Maksim Gaspari, Fran Klemenčič, Božidar Jakac ali Miha Maleš, seveda tudi mnogi drugi slikarji, vključno z nedeljskimi. Iz opusa Karingerja, ki je ob portretu prav krajino izbral za svoj osrednji motiv, so znane tri slikarske upodobitve Bleda. Zanimivo, da otočka s cerkvico ni vključil na nobeno izmed njih.

Med kariero se je usmeril predvsem v upodabljanje gorske krajine, slikovitih jezer, rek in dolin, nad katerimi se dvigujejo vršaci. Ob Bledu je slikal Bohinj, Zgornjesavsko dolino, Kamniško Bistrico in mnoge druge motive in če je pet let starejši Marko Pernhart slovensko krajino že osvajal z vršacev in kartografsko natančno slikal panorame, ki so se mu ponujale z njih, sam ni ravno planinaril.

Slikal je iz dolin in, kot je v katalogu ob njegovi monografski razstavi leta 1984 zapisal France Zupan, obveljal za slikarja s prevladujoče romantičnim značajem. Njegova slikarska poteza razkriva sijajnega kolorista s posebnim, zanj značilnim občutkom za barvo. Na nov, intimen način se je znal približati naravi in posredovati njena razpoloženja.

Kot v istem katalogu dodaja Polonca Vrhunc, ni bil revolucionarna umetniška narava, njegov razvoj od risbe k barvi ni bil nikdar radikalno izpeljan, a se je ob koncu kariere že dotaknil problema svetlobe in plenerizma, znanega iz opusov realistov Jurija Šubica, Jožefa Petkovška ali Ivane Kobilce. Na prostem je ustvarjal akvarelne in oljne študije, skice.



Slikar zgornjega sloja ljubljanskih Nemcev

​Po družinskem izvoru je bil Karinger pripadnik zgornjega sloja ljubljanskih Nemcev. Po očetovi strani je izšel iz družine, ki se je priselila iz Slovaške, oče je bil urar in zatem trgovec, po materini je bil v sorodu tudi z znano rodbino zvonarjev Samassa, premožni nemški sloj pa je bil tudi odjemalec njegovih del. Najpomembnejša med njimi so nastala v času njegove upokojitve po vojaški karieri pri kranjskem 17. pešpolku, med katero je doživel vojno v Italiji in opravljal dolžnosti v Črni Gori ter Dalmaciji.

Vojaško suknjo si je kot kadet nadel leta 1849, kar je bilo kmalu po slikarskem študiju na akademiji na Dunaju (študij krajinarstva pri Franzu Seinfeldu) in v Münchnu (študij portreta na akademiji in arhitekturnega slikarstva pri Albertu E.Kirchnerju), že leto zatem pa je postal častnik in si mdr. z upodobitvijo Tivolskega dvorca od znamenitega maršala Radetzkega, njenega tednjega lastnika, prislužil darilo v obliki zlate ure z vgraviranim posvetilom, ki jo danes hranijo v Narodnem muzeju Slovenije.

Osrednja dela ustvaril ob koncu kratkega življenja

Najpomembnejša dela je ustvaril v le devetih letih od leta 1861 do prezgodnje smrti. Med njimi leta 1864 tudi Bled, ki ga je kot Partijo pri Bledu (Partie bei Veldes) leta 1866 razstavil v Gradcu, na tamkajšnji razstavi umetnostnega društva. Karinger je bil tudi sicer vpet v delovanje krovnega Avstrijskega umetnostnega društva na Dunaju oziroma njegove ljubljanske filiale.

Od leta 1863 je vodil njegov razstavni komite in prav tega leta so v danes izgubljeni Reduti organizirali prvo razstavo, na kateri je sodeloval tudi sam. Ob tej priložnosti se je ob upodobitvi Bohinja in pogrebnega sprevoda črnogorskega kneza Danila predstavil tudi s starejšo različico upodobitve Bleda.

V letu 1864, ko je se je znova vrnil k temu motivu, ga je na Dunaju na avdienci sprejel sam cesar Franc Jožef II., ob čemer je prejel zlato medaljo, o avdienci pa je pisalo tudi tedanje časopisje. Tedaj je bil kot – za današnje čase izjemno mlad – upokojenec in slikar finančno neodvisen, a mu je ostalo le še malo let. Umrl je leta 1870, le nekaj mesecev po dopolnjenem štiridesetem rojstnem dnevu.

Za razlog njegove smrti velja oslabelost, vest o njegovem slovesu pa so objavili tako domači kot tuji časopisi. V Laibacher Tagblattu so mu namenili daljši nekrolog, v Laibacher Zeitung pa je izšla elegija A. pl. Schweigerja v sedmih kiticah. Z reprodukcijo ene njegovih slik in znova besedilom A. pl. Schweigerja so se mu oddolžili tudi v Illustierte Zeitung, časopisu, ki je izhajal v Leipzigu.

Njegov Bled je dolgo ostajal v zasebni lasti, za zbirko Narodne galerije pa so ga pridobili z odkupom leta 1961, ko je od njegovega nastanka minilo skoraj stoletje. Kot njegova zadnja lastnica je v literaturi navedena Ana Zikmundowsky iz Zagreba.