»Verjameva, da lahko arhitektura izboljša družbo«

Aljoša Dekleva in Tina Gregorič­ sta arhitekta in ustanovitelja studia Dekleva Gregorič arhitekti­ v Ljubljani. Poleg arhitekturne prakse tudi poučujeta.
Aljoša Dekleva od leta 2014 vodi eksperimentalni izobraževalni program AA Visiting School Nanotourism v okviru priznane londonske šole za arhitekturo Architectural Association (AA). Trenutno je gostujoči profesor na Inštitutu za tehnologijo v Karlsruheju (KIT), pred tem je kot gostujoči profesor poučeval na Univerzi v Montrealu in na ENSA PVS v Parizu. Tina Gregorič je od leta 2014 redna profesorica arhitekture in vodja oddelka na Inštitutu za arhitekturo in oblikovanje na Tehnični univerzi na Dunaju. Z nenehnim prevpraševanjem vloge arhitekture si prizadevata izboljšati družbo. Za svoje delo sta prejela številne nagrade, letos nagrado Prešernovega sklada.

S čim se ta čas ukvarjata?

Razdelujemo dva prvonagrajena projekta na dveh javnih arhitekturnih natečajih. Končujemo zadnje detajle pred začetkom gradnje stanovanjske soseske Novo Brdo v Ljubljani, kjer bo Stanovanjski sklad RS zgradil skoraj 500 stanovanj, namenjenih oddajanju za neprofitno najemnino, vključno z varovanimi stanovanji in večnamenskimi skupnimi prostori. V Vodicah pripravljamo projekt za gradbeno dovoljenje za večnamenski družbeni center. Gradimo družinsko hišo s pogledom na Trst. Na zahodni obali ZDA, nedaleč od Seattla, smo ravno začeli z idejno skico za hišo s pogledom na morje in gorovje nacionalnega parka Olympic. Za galerijo Giustini Stagetti iz Rima oblikujemo prototip posebnega kamnitega predmeta za predstavitev na sejmu Design Miami/Basel v Baslu ter končujemo knjigo o konceptu in vsebini slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu 2016.

Se ukvarjata raje z arhitekturno teorijo ali prakso?

Teorije ali raziskovanja in prakse ne ločujeva. Verjameva, da je ključno, da poskušava nenehno vključevati raziskovanje v prakso in obratno. Prakso razumeva kot priložnost za arhitekturno raziskovanje. Za tako pozicijo sta bila ključna podiplomski študij, ki sva ga zaključila pred mnogimi leti v Londonu na priznani Architectural Association ter notranja želja, da morava konkretno z gradnjo sooblikovati tako vizualno kot performativno okolje in družbo – čeprav se sliši utopično, verjameva, da lahko arhitektura izboljša družbo.

Prav prva knjiga, posledica podiplomskega študija, ki raziskuje participacijo uporabnikov v procesu snovanja kolektivne stanovanjske gradnje in išče možnosti za množično prilagajanje rešitev po željah posameznika, še danes določa najin odnos do arhitekturne prakse, ki preko raziskovanja in teorije poskuša presegati očitne in običajne vzorce arhitekturnih rešitev in v ospredje postavlja uporabnika, stanovalca, študenta, obiskovalca muzeja.

Le tako lahko teoretsko raziskovanje vpliva na kvaliteto grajenega okolja, v katerem bivamo, delamo, se sprehajamo ali vozimo. Večletno raziskovanje potencialov in pasti arhitekture za bivanje je ključno določalo koncept in realizacijo omenjenega paviljona v Benetkah, kontinuirano raziskovanje slovenske modernistične arhitekturne dediščine, direktno vpliva na našo arhitekturno produkcijo, na odnos do materialnosti, do eksperimenta v detajlu ali tehnologiji gradnje ter zavestnem razvijanju kontinuiranega arhitekturnega pristopa.

Vajina arhitektura je nekričeča, elegantna ter spoštljiva do okolja in preteklosti. Zakaj je po vajinem mnenju v Sloveniji po eni strani veliko arhitektov – večina jih prihaja iz iste šole –, po drugi pa malo dobre sodobne ­arhitekture?

Hvala za vašo refleksijo. Veliko nama pomeni, da so najina prepričanja v arhitekturi izražena in razumljena. Od začetka projekta, raziskovanja, razvoja prostorskih, družbenih in materialnih aspektov do spremljanja gradbišča stremimo k arhitekturnemu delu, ki je posebno, negenerično in odsev specifičnosti kraja, v katerem stoji, in kulture, ki ji pripada. Glede na to, da sva intenzivno vpeta v sodobno izobraževanje bodočih arhitektov (Tina kot redna profesorica arhitekture na Tehnični univerzi na Dunaju in Aljoša kot programski vodja poletne šole AA Visiting School Nanotourism s sedežem v Londonu), lahko zatrdiva, da je pedagoški princip izobraževanja arhitekture na ljubljanski fakulteti za arhitekturo dobra podlaga za razvoj izvrstnih arhitektov.

Tudi danes je med najinimi kolegi v Sloveniji kar nekaj izjemnih arhitektov. Vendar je za vidnejši in trajnejši učinek potrebno tudi širše ozaveščeno stanje kulture v našem okolju, v naši državi. Družbeni odnos do arhitekture je obenem odnos do vsega, kar nas obdaja v prostoru, do narave, pokrajine, mesta, reke… Arhitektura je tista umetniška zvrst, ki je vedno prisotna za vse izmed nas in je neizogibni del družbe. Zato je pomemben vsak poseg v prostor, manjši ali večji, najsi gre za za zasebno investicijo ali javno. In prav v domeni javnih investicij, kjer različne državne strukture odločajo o investiranju javnih sredstev v konkretne in trajne posege v prostor, je izjemno pomembno, da poskrbimo za najvišje nivoje kvalitete arhitekture, prav tu je odgovornost največja in učinek najbolj prisoten in najtrajnejši.



Meniva, da je skrajni čas, da ustavimo razvrednotenje okolja, ki preprečujejo razvoj vrhunskih zgradb, trgov, ulic in urbanističnih rešitev. Povprečnost, standardnost in ustreznost ne more biti dovolj. Privilegij je živeti in delati v okolju, ki so ga oblikovali Plečnik, Ravnikar in generacija njunih študentov. Čas je, da se država zave, da lahko s svojim delovanjem bistveno zaznamuje dokončnost  prostora tako v mestih kot na podeželju. 

Okolja ne samo da ne spoštujemo, ampak ga kazimo, to je očitno vsakomur s kolikor toliko občutka za harmonijo in lepoto, ko gre malo po Sloveniji in po stanovanjskih soseskah v prestolnici. Menita, da bi bilo dobro, če bi imele občine komisije, ki bi ­zavrnile grde arhitekturne ­načrte? Je normalno, da ima glavno besedo investitor?

Pogledati moramo širši evropski kontekst. Z uničevanjem in trajnim maličenjem ruralnega in urbanega okolja se soočajo vse evropske države, vendar k temu nekatere države ali regije pristopajo zelo aktivno z izjemnimi rezultati. Danska in Finska gradita na zgodovinsko visoki splošni kulturi oblikovanja in moralnih vrednot. S problematiko samovoljnih in nepremišljenih posegov v prostor tako v smislu neustreznega volumna, oblike, materiala in barve zgradbe ter seveda tudi oglaševanja, ki popolnoma prekrije naravne in kulturne posebnosti posameznega okolja, se srečuje tudi večina naših sosednih regij, torej avstrijskih in italijanskih, z izjemama: Vor­alrbergom, ki deluje po kulturnih, moralnih in sistemskih načelih, podobnim švicarskim kantonom, ter Južno Tirolsko, ki prav tako z izjemno natančnostjo prepoveduje nepremišljeno gradnjo in oglaševanje v prostoru ter uporabo kričečih, zgodovinsko neprisotnih barv ali materialov. Obe alpski regiji se lahko pohvalita z najboljšimi sodobnimi arhitekturami znotraj jasnih omejitev. Eden izmed najbolj znanih in radikalnih uspešnih pristopov regulacije kraja je serija pravil, ki jih je oblikoval arhitekt Luigi Snozzi za kraj Monte Carasso v Ticinu v Švici, kjer je on sam predstavljal celotno občinsko komisijo in presojal ustreznost posameznih arhitekturnih rešitev.

Pomembni so torej sistemski regulacijski okviri in dvig splošne kulture, kulture do prostora in oblikovanja, splošne razgledanosti naročnikov: od družin, ki si želijo novo hišo, investitorjev novih stanovanjskih sosesk, občin, ki preurejajo javni odprti prostor, in seveda države kot investitorja javnih objektov do šol, vrtcev, fakultet, kulturnih in zdravstvenih ustanov. K dvigu splošne prostorske kulture lahko bistveno pripomorejo mediji.

Sodelovala sta tudi na javnem natečaju za spomenik žrtvam vojn oziroma sprave na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vajin načrt je predvidel še masivnejši objekt od izbranega. Zakaj sta se tako odločila in kaj pravita na polemike v zvezi s spomenikom?

Naloge za spomenik žrtvam vseh vojn, ki smo ga zasnovali z umetnikom in prijateljem Matejem Andražem Vogrinčičem, nismo razumeli kot spomenik sprave, temveč kot opomnik, da je vsaka vojna, bitka, vsako izgubljeno življenje v zgodovini Slovenije­ nedopustno in neskončno tragično. Spomenik je namenjen vsem žrtvam, od padlih rimskih vojakov do umrlih v prvi in drugi svetovni vojni. Meniva, da je ta projekt eden izmed najboljših našega studia. Navzven deluje kot znak – objekt identifikacije – in navznoter kot prostor – objekt izolacije –, ki uokvirja praznino, končuje rob Kongresnega trga in vzpostavlja dramatično doživetje vstopanja, ki se konča z meditacijo. Zasnovali smo javni prostor spomina in kontemplacije, med drevesnimi krošnjami, a izoliran od vsakdanjika mesta s pogledom v nebo. Namenjen je ljudem vseh prepričanj, vsak dan, z namenom spodbujanja miru in svobode. Masivnost in tektonika sta zelo pomembna elementa arhitekture in imata korenine v njeni materialnosti. V našem primeru je tema mase brezkompromisno izpeljana do skrajnosti možnega na dani lokaciji, vendar je ta objekt neizmerne teže postavljen zgolj na tri točke izbočene površine mestnega tlaka. Ustvarjena napetost med lebdečim, masivnim objektom spomina in tlakovano površino banalnega vsakdana mimoidočega ne pušča ravnodušnega. Kontradikcijo lebdeče mase se lahko razume tudi kot odnos med življenjem in smrtjo.

Kakšen je vajin pogled na to, da imamo razmeroma veliko javnih arhitekturnih natečajev, realizacije pa večinoma ni, češ da ni denarja?

Inštitut javnega arhitekturnega natečaja, ki ga kakovostno izvaja Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, praviloma zagotavlja odlične rezultate. V zadnjem obdobju je organizirala kar nekaj uspešnih javnih natečajev za zgradbe, ki jih bodo gradili z javnimi sredstvi, vendar žal nikakor ne za vse javne zgradbe, za katere bi morali po zakonu razpisati javni natečaj. Pomembno je, da se vse državne institucije zavedo, da je javni arhitekturni natečaj edini ustrezen postopek za iskanje transparentnih in strokovnih rešitev. Nedopustna je netransparentna izbira. Pravkar je to paviljon Slovenije na Expu 2020.
Vendar je natečaj le prvi korak. Prevečkrat se ustavi pri naslednjem, pri izpeljavi projektov, ki je odvisna od učinkovitosti administracije državnih institucij in financiranja. Tu mora država prevzeti odgovornost.

Država lahko ponovno postane ključna sooblikovalka našega okolja tudi z reprezentančnimi arhitekturami, ki bodo izražale pomembnost in ambicijo države na področju kulture, izobraževanja in zdravja. Vse seveda znotraj finančnih omejitev, kot je bilo vedno, tudi v času, ko je Plečnik zasnoval, projektiral in zgradil NUK. Izgradnja projekta za NUK II biroja Bevk Perović arhitekti, bi morala postati ena ključnih prioritet te vlade.

Država oziroma ministrstva so odgovorna za potrjevanje in odločanje o kvalitetni realizaciji prvonagrajenih projektov, strokovno izbranih na javnih natečajih. V zadnjem letu se intenzivno ukvarjava s problemom, kako z mediacijo in zdaj že vsemi pravnimi sredstvi zagotoviti pogoje za nadaljevanje realizacije našega prvonagrajenega projekta univerzitetnega kampusa Livade v Izoli. Prav prvega od štirih fakultetnih objektov kampusa je strokovna komisija izpostavila kot enega izmed razlogov za podelitev nagrade Prešernovega sklada. Obenem javni naročnik kampusa, Univerza na Primorskem, prek novoustanov­ljenega zavoda InnoRenew nadaljuje nezakonito porabo slovenskih in evropskih javnih sredstev, saj s svojimi zaposlenimi ignorira rezultate natečaja in nezakonito projektira v kampusu dva objekta, ki bosta, če bosta zgrajena, trajno onemogočila realizacijo kampusa, kot jo predvideva naša izbrana natečajna rešitev, ter izničila vse arhitekturne kvalitete, ki jih prvi že zgrajeni objekt nastavlja. Koriščenje evropskih sredstev za to nezakonito projektiranje ter potencialno gradnjo, ki zavestno ne upošteva zakonov o javnem naročanju ter avtorskih pravicah, potrjujejo pristojna ministrstva in ta lahko ključno krojijo kvaliteto ali katastrofo v javnem prostoru. Gre za javni prostor in javna, torej naša sredstva.

Javnega denarja je dovolj za izvajanje kvalitetnih javnih programov, za raziskovanje ter tudi za potrebne javne novogradnje. Vprašanje je le, kako dosledni in moralni smo in bomo pri strokovnih postopkih izbire najboljše arhitekture in njeno kvalitetno realizacijo.