Umor s smislom za humor

Nova TV-serija Truplo je posebnost v slovenski produkciji. Kot izvemo v prvem prizoru, v Sloveniji nimamo kriminalnih TV-nadaljevank in skrajni čas bi bil, da jo dobimo. In s Truplom jo – v obliki komedije Luka Štigla, njenega režiserja, scenarista in avtorja.

Prvi dialog v nadaljevanki poteka med dvema malima kriminalcema Bojčyjem (Aleksandar Repić) in Radetom (Edin Latič), ki debatirata o popularni kulturi. Tako ugotovita, da v Sloveniji nimamo detektivskih nadaljevank, in to pripišeta dejstvu, da pri nas vlada dolgočasno kriminalno življenje. Umorov je malo, pa še ti so precej dolgočasni. A dilema je, ali so številni slovenski samomori res samomori ali niso med njimi spregledani, podtaknjeni umori, in nazadnje Rade svojega mladega kolega Bojčyja izzove z modrostjo: »Najboljši umor je tisti, za katerega nihče ne ve, da je bil umor.«

Dialog je omembe vreden predvsem zato, ker dobro povzema hudomušnega, rahlo bizarnega duha serije. Ta se vrti okoli dveh trupel (za enega od teh se pokaže, da je v plastiko zavita lutka), ki jih po naključju odkrije skupina treh mladih postopaških prijateljev: Bizo (Črt Lipnik), Filip (Jan Kok) in Polič (Jan Hrušovar). Nadaljevanka je strukturirana okoli pogovorov, ki jih imajo ti trije in drugi osumljenci z dvema kriminalistoma, pa okoli pogovora Radeta s svojim »mafijskim« šefom (Ivom Godničem). Zgodbo torej spremljamo iz različnih vidikov zelo nezanesljivih akterjev in prič. Serija, ki je nastala v skromni produkciji, kombinira dialoge in spomine na dogodke, ki so vse akterje pripeljali pred svoje izpraševalce.

Po poteh popularne kulture

Po treh delih, ki smo jih dobili v predogled, je jasno, da je kriminalni zaplet tu motor inovativnih komičnih zapletov. Serija se, denimo, nenehno sklicuje na popularno kulturne reference, predvsem na kultne nadaljevanke, kot so: Na kraju zločina, Kriva pota, MacGayver, Teksaški mož postave, Odpadnik ... Precej komičnih prizorov tematizira, kako nas popularna kultura določa, koliko prispeva k oblikovanju naših predsodkov in napačnih predstav o delovanju (ameriškega) pravosodnega sistema.
Tako se, denimo, Bizo na policijskem zaslišanju sklicuje na drugi amandma (ameriške) ustave, Filip pa noče govoriti brez svojega odvetnika. A prismuknjeni niso le trije mladeniči, ki so se nehote zapletli v mafijske posle, ampak tudi kriminalista in gangsterji. Dejstvo, da je eno od trupel lutka, razvname domišljijo kriminalistke Tomič (Vesna Kuzmić). V zločinu skladno z lekcijami, ki se jih je naučila iz serije Dexter, prepozna delo izjemno inteligentnega serijskega morilca, ki je tako pedanten, da je (na lutki) treniral celo to, kako se znebiti trupla.

Nadaljevanka gre v nepričakovanih, bizarnih in absurdnih odvodih od glavne teme precej daleč, kar je ena njenih največjih kvalitet. Takšen je na primer del, ko prismuknjena prijatelja poskušata brez pomoči policije rešiti ugrabljenega Bizota, nato dojameta, da sta brez orožja, in se odločita, da si ga bosta »izposodila« v sosednji hiši. Kmalu dojameta, da sta vlomila v domovanje neonacista. Toda ko ju strašljivi in čudaški lastnik najde, nočeta takoj zbežati, saj se čutita zavezana nekemu osnovnemu bontonu. Tako z njim iz vljudnosti posedita ob šilcu žganega več ur debatirata o zgodovini in aktualnih političnih vprašanjih ter prepevata. Pri tem avtor serije spretno vpleta aktualne družbeno politične teme (paranoja pred migranti, strah pred muslimani, politika Donalda Trumpa ...).



Predsodki, ki jih imajo pripadniki nekdanjih jugoslovanskih republik do Slovencev ali Slovenci do njih ter predsodki do Albancev, Hrvatov (ti naj bi bili trmasti – »samo poglejte Piranski zaliv«), so nenehno prisotni v dialogih in veliko zabave ter smeha izvira iz tega, kako različne stereotipe avtor spretno obrne, stopnjuje ali izpelje do skrajnih konsekvenc.

Vse to ne bi delovalo (ali vsaj ne tako dobro), če ne bi imel Štigl ekipe zelo nadarjenih igralcev (večinoma naturščikov). Komedija je zahteven žanr tudi zato, ker poleg domišljenega scenarija, zabavnih dialogov in spretnega režijskega ritma zahteva izjemne igralce. Komični duh se rojeva tudi na igralčevem obrazu, v njegovem ali njenem govorjenju, v govorici telesa. Skratka, komična igra kliče po posebni senzibilnosti, morda celo po komični karizmi. V Truplu je eden takšnih komičnih talentov mladi delinkvent Bojčy (Aleksandar Repić), ki se spogleduje s kariero v organiziranem kriminalu, pametnjakovič Filip (Jan Kok), ki se izkaže predvsem v prizoru z neonacistom, Bizo (Črt Lipnik) pa izstopa kot pogumni in nori ugrabljenec. V seriji dobro delujeta tudi prekaljena Ivo Godnič kot gangsterski šef in Robert Prebil kot naveličani kriminalist.


 

Prisvajanje dominantne kulture

Čeprav vsi prizori v seriji niso dovršeni (kar pri skromni produkciji ne čudi), Slovenija s Truplom dobila novo, urbano, unikatno in predvsem zelo zabavno komedijo, kar je že samo po sebi vzrok za veselje. Ob tem velja poudariti, da nadaljevanka ni samo skupek posrečenih skečev in šal, prav tako ni samo lahkotna zabava. Kolikor črpa iz kultnih produktov filma in televizije, hkrati prinaša njihovo refleksijo in celo kritiko. Truplo je tako prav gotovo tudi metaserija, ki se inteligentno spoprijema s popularnimi produkti, s katerimi smo zrasli in nas še obkrožajo. Takšen izviren pristop obenem priča, da relativno majhno slovensko okolje lahko suvereno stopa v dialog z dominantno ameriško kulturo, si jo s svojo (komično) reinterpretacijo prisvoji in jo tudi preseže.

Kakšna gledalska obrv se bo verjetno dvignila ob obilni uporabi slenga današnje ljubljanske mladine, dodobra premešanega z angleškimi kletvicami in izrazi, a obenem zaradi takšne rabe jezika nadaljevanka deluje avtentično (ljubljansko) in seveda – kolikor je ta raba inventivna – tudi duhovito.

Voyo po uspehu komedije V dvoje Luke Marčetiča očitno naprej razvija talente in projekte, ki so v svoji zasnovi sveži in drzni. Samo upamo lahko, da bodo ti izvirni komični duhovi tudi v prihodnje dobili priložnost za svoj razmah.