Tomos – samo še legenda

Potem ko je zadnja peščica delavcev sprožila stečaj legendarnega koprskega podjetja, Tomosa ni več. A legenda živi dalje. Ta govori o povsem drugih časih, iz nekega drugega stoletja. V njem niso imeli pametnih telefonov, ni bilo računalnikov niti facebooka, niso odkrivali nevidne strani Lune in država je bila v primežu nenavadne politične ureditve.

Porumenela fotografija iz 5. januarja 1961 kaže, kako so delavski predstavniki podjetja Tomos z razbitjem steklenice šampanjca ob vlak (po vzoru krsta novih ladij) prevzeli prvo pošiljko sestavnih delov za montažo spačkov. V pičlih petih letih Tomosovega poslovanja so prepričali francoske avtomobilske proizvajalce, da so vredni zaupanja in da Slovenija lahko petnajst let po končani drugi svetovni vojni stopi v vsega dobrega obetajoči avtomobilski evropski paradiž. Vanj so vstopili goli in bosi, iz porušene, v vojni na vse načine uničene in razkosane Jugoslavije. S kmečkih vozov so že leta 1955 začeli sedati na prve skuterje in doma narejene motorje. Tudi zanje je nastopil čas uživanja svobode, pa čeprav z veliko truda, vneme in žulji na roki.
Tomos je bil del preudarnega načrta gradnje nove države, predvsem dokaz učinkovitosti Federativne narodne republike Jugoslavije in socializma. Tomos so ustanovili isti strici in sočasno kot Splošno plovbo, osem let po podjetju Slavnik, tri leta pred Luko Koper.

Prav tisti Danilo Petrinja, ki je kasneje postal veliki graditelj Luke Koper, je bil tedaj predsednik sežanskega okrajnega ljudskega odbora in je povedal, da je pobudo za industrializacijo Krasa podal Silvo Hrast, tedanji direktor Iskre Kranj. Tomos je bil okrajšava za Tovarno motorjev Sežana. Toda Tito in Kardelj sta se leta 1954, po priključitvi cone B Jugoslaviji, odločila, da bo vodilno vlogo razvojnega centra prevzel Koper, in to napovedala istega leta s svojim obiskom v Kopru. To je bil sestavni del načrta povojne sanacije države. Koper je bil namreč povezan s Trstom, kjer je veliko prebivalstva imelo vsaj nekaj izkušenj iz industrije. Prvi Tomosov direktor je postal direktor ljubljanskega Litostroja Franc Pečar. Z graškim podjetjem Steyr-Daimler-Puch so sklenili ugodno licenčno pogodbo za proizvodnjo motorjev. Ugodno zato, ker v Avstriji niso verjeli, da bo Tomosu kdaj sploh uspelo vzpostaviti lastno proizvodnjo.



Prvih pet zaposlenih v Tomosu je postavilo za cilj, da bodo leta 1955 izdelali skupaj 22.500 vozil in 2000 izvenkrmnih motorjev. V resnici so jih zgolj 361. Ampak potem je šlo le še navzgor. Do leta 1959 so na 17 hektarjih površine pri Kopru zgradili dvajset velikih objektov, z velikimi proizvodnimi halami, tovarniško menzo, upravno poslopje, imeli so lastno tiskarno, ambulanto, skladišča, spoštovan razvojni inštitut in v njem tudi več kot 150 zaposlenih. Ko je prišel predsednik Tito 14. junija 1959 prerezat trak pred tovarno, je sam lahko pognal tekoči trak za montažo mopedov. Tito je v enem letu trikrat obiskal koprsko tovarno. Ob drugem obisku ga je ponosno razkazal etiopskemu cesarju Haileju Selassiju in že napovedal, da bodo čez dobro leto izdelovali tudi avtomobile. Zatem je sledila še cela vrsta državnikov, od Abdela Naserja iz Združene arabske republike do Norodoma Sihanuka iz Kambodže, od predsednice vlade Šrilanke Sirimavo Bandaranaike do predstavnikov Gane, Kameruna in vrste drugih držav.

V Tomosu je bilo zaposlenih v povprečju po 3000 delavcev; največ jih je bilo leta 1971, ko jih je bilo 4200. Na leto so v najboljših časih (v 80. letih prejšnjega stoletja) izdelali nekaj čez 90.000 motornih koles, kakih 120.000 izvenkrmnih motorjev, a tudi veliko črpalk, motokultivatorjev, celo vlečnic za smučanje in od leta 1961 do 1972 avtomobile. Slednje je leta 1972 prevzel Cimos, ki je nastal kot mešana družba z Iskro in Citroenom.



Tomos je bilo veliko podjetje, saj je dajalo kruh tudi številnim kooperantom in članom njihovih družin. Tomos je zgradil polovico tedanjega Kopra, odločilno prispeval k njegovi urbanizaciji, k vzgoji tehnične miselnosti in izobraževanju srednje in visoko izobraženih tehničnih kadrov. V tovarni se je krepil razvojni inštitut, v katerem so velikokrat poiskali številne napredne, inovativne in zavidanja vredne tehnološke rešitve. Nikjer nismo zasledili števila različnih proizvodov, ki so jih izdelali v Tomosu. Stevo Vujić, zasebni lastnik zbirke Tomosovih motorjev in manjšega Tomosovega muzeja v Kopru, ocenjuje, da so v Tomosu izdelali kakih 60 različnih modelov dvokolesnikov, od katerih pa so mnogi imeli še dodatne izpeljanke. Zato je različnih vrst motorjev iz Tomosa zagotovo tudi več kot sto. Nemalokrat so jih krojili glede na potrebe pomembnejših (tudi različnih državnih) naročnikov, na primer za poštarje, policiste in druge podobne službe.



Za promocijo in oglaševanje so skrbeli, ko se večini v Sloveniji še sanjalo ni o tej dejavnosti. V svoji tiskarni so tiskali svoj časopis v skoraj 4000 izvodih. Veliko pozornosti so namenjali motociklističnim dirkam, zaradi česar so v Portorožu že leta 1959 organizirali prve motociklistične dirke in jih potem ponavljali še kakih deset let. Dokler se ni leta 1971 na Isle of Manu ponesrečil uspešen italijanski dirkač Gilberto Parlotti iz Trsta, ki je nizal zmage s Tomosovimi motorji.
Motorje so rade volje posojali novinarjem ali popotnikom. Tako sta s Tomosom po Afriki popotovala (ločeno) Stane Tavčar in Tomo Križnar, na Grenlandijo pa sta se leta 1966 odpravila Tone Fornezzi Tof in Tom Pleterski.



Tomosu je uspela prodaja motorjev po skoraj vsem svetu, poleg večine evropskih držav še v Afriko, Severno in Južno Ameriko, na Kitajsko in celo v Avstralijo. V Afriki so leta 1971 uspešno ustanovili Tomos Ghana Ltd, ki ga je vodil Aurelio Flego (oče znane voditeljice Lorelle Flego). Flego se spominja, kako težko je bilo konkurirati japonski motociklistični industriji in kako so domačini iz tovarne odnašali rezervne dele, ki so jih potrebovali. Na Nizozemskem so leta 1965 ustanovili Tomos Nederland. In mnogi Nizozemci so še danes prepričani, da je Tomos nizozemska blagovna znamka. Tomosove izdelke so izvažali v vsaj 50 držav po svetu. Koprski oblikovalec Igor Rosa je kot mlad sodelavec razvojnega inštituta odšel v ZDA, kjer je po krajšem preučevanju ameriškega trga zasnoval motor z drugače pozicioniranim bencinskim tankom. Hkrati so namesto Tomosovega logotipa s silhueto zajca morali za ameriški trg narisati pogumnejšega orla.



Tomos je ključno zaznamoval Koper in prispeval ne le k industrijski, ampak k vsestranski kulturni revoluciji, ki je potekala v državi. V podjetju je v vseh teh letih delalo vsaj 15.000 ljudi. Na tekmovanjih so se kosali z vrhunskimi svetovnimi proizvajalci. Še leta 1982 je bil Zdravko Matulja evropski prvak na Tomosovem motorju.



Konec 80. let so dosegli največjo proizvodnjo motorjev in izjemno veliko proizvodnjo izvenkrmnih motorjev. Prodaja je cvetela; samo slabemu upravljanju, visoki inflaciji in devalvaciji ter razpadanju države ter politično in bančno burnim časom se lahko »zahvalijo«, da so leta 1989 morali v stečaj. Drugič so stečaj pred dnevi predlagali delavci, skoraj natanko 64 let po njegovem nastanku.

Ostajajo številni zanesenjaki, ki so se s Tomosom veliko naučili, zbiralci Tomosovih spominov, zasebni muzejčki, blagovna znamka, s katero ne vedo, kaj bi. In postaja vsako leto večja legenda o tem, kako je bilo v starih, »nazadnjaških« časih mogoče doseči zvezde, ki jih nesposobneži v današnjih »naprednih« časih klatijo z neba. •