Starejše navdušuje za raziskovanje

Upokojena magistrica umetnostne zgodovine in profesorica zgodovine Olga Paulič že osemnajst let kot prostovoljka pomaga starejšim uriti spomin z učenjem.

Kaj vas je pritegnilo, da ste se kot prostovoljka odločili sodelovati na univerzi za tretje življenjsko obdobje?

Ko sem se pripravljala na upokojitev, sem razmišljala, kaj bom počela. Videla sem nekatere, ki so bili kar izgubljeni, ker niso več hodili v službo. Delala sem v srednji šoli kot učiteljica in potem dvajset let izmenično kot ravnateljica ali pa njena pomočnica. Navajena sem bila delati z ljudmi ter ves čas nekaj študirati in posredovati znanje naprej. Tako sem se pred 18 leti odločila, da bom prostovoljka v bližnjem domu starejših občanov na Koleziji, tam imam umetnostni študijski krožek, ker so pogovori o umetnosti ljudem blizu in dobri za ohranjanje možganske vitalnosti. Usposobila sem se za uporabo računalnika, tako da projiciram slikovno gradivo na platno in se ob tem pogovarjamo. Spodbujam jih, da obujajo spomine in vedno še kaj novega povemo.
​Dve leti pred upokojitvijo sem se oglasila na univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) v Ljubljani in jim povedala, da bi želela imeti študijski umetnostnozgodovinski krožek. Ker se je prijavilo dovolj »študentov upokojencev«, sem začela z aktivnimi srečanji. Zdelo se mi je pomembno, da proučujemo najprej umetnost v svojem okolju, mestu Ljubljani, in nato razširimo proučevanje na domovino in svet. Tako povezujemo našo in svetovno umetnost. Krožek smo poimenovali Spoznajmo svoje mesto in domovino, vodila ga bom že štirinajsto leto.


 

Koliko je med starejšimi zanimanja za dodatno izobraževanje, ko se upokojijo?

V domu starejših so si verjetno predstavljali, da bo prišla gospa, ki bo nekaj govorila, da bo čas minil. Ker sem bila vedno aktivna in inovativna učiteljica, sem srečanja pripravila kot pogovore o umetnosti, spoznavanje novih umetnikov in krajev ter vključevala preverjanje za nazaj. Občasno so brali na glas. Če ni šlo dobro, kar je pogost problem pri starejših, se je to z vajo hitro izboljšalo. Dobivamo se po eno uro na teden in občasno jim dam nalogo, da vsak dan berejo po deset minut na glas. Sproti smo preverjali napredek, pri čemer nisem skoparila s pohvalami. Tako smo hitro prišli do dobrega glasnega branja. Na koncu se jim običajno opravičim zaradi naloge glasnega branja in jim pojasnim, da je to v njihovo dobro.
Moj študijski krožek na univerzi za tretje življenjsko obdobje pa obiskujejo ljudje, ki jih umetnost zanima. Ker niso dobili dobrega znanja v srednji šoli, se vključujejo v številne umetnostnozgodovinske krožke. Veliko potujejo in umetnostnozgodovinsko znanje jim odpira nova vrata po različnih deželah. Nekateri prihajajo zaradi druženja, najbolj vedoželjne so ženske. Moja skupina je nekaj posebnega, saj navdušeno raziskujejo, pripravljajo referate in na koncu jih uredimo v zbornik. Naše teme so običajno slabo poznane in zato poseben izziv pri proučevanju. Ena takšnih je tudi letošnja, deset mesecev smo proučevali umetniško ustvarjanje Mare Kralj, ki je bila dolga leta v senci moža Toneta Kralja in ji stroka še ni namenila monografije. Pri našem načinu dela je pomembno, da svoje znanje in ugotovitve predstavimo javnosti. Tako bomo že sedmo leto zapored nastopali na dnevih evropske kulturne dediščine, tokrat s temo Ob stodesetletnici rojstva Mare Kralj.
 

Kako pa to poteka?

Na univerzi imamo srečanja, dolga po dve študijski uri. Začnemo s poročanjem o aktualnem dogajanju na kulturno-umetniškem področju. Ves teden spremljamo v medijih, v gledališču, na potovanjih oziroma povsod, kamor gremo, kaj se zanimivega in novega dogaja, in o tem poročamo skupini. Tako na leto usvojimo od sedemdeset do osemdeset novosti. Zanimivo je bilo raziskovanje del Jožeta Plečnika, njegovo delovanje v Ljubljani, Sloveniji in tujini. Šli smo tudi na dve ekskurziji v tujino in na več v domovini, na katerih smo si ogledali Plečnikova dela. Letos smo bili na primer na Dunaju in v Pragi, lani v Zagrebu in Beogradu. Vsako leto načrtno spremljamo umetnostnozgodovinski razvoj skozi posamezna obdobja, kako sta se sočasno razvijala umetnost in človeštvo, ter ugotavljamo, kakšna je povezava med okoljem in umetnikom. To mi je zelo blizu, ker sem tudi zgodovinarka. Preden obravnavamo umetnostno obdobje, vedno pripravim krajši zgodovinski oris tistega časa. Letos bomo obravnavali karolinško in otonsko renesanso.
 

Kako se odločate, kaj boste raziskovali?

Različno, lahko izberemo kakšno obletnico, tako smo imeli Groharjevo leto, pa Plečnikovo, Klimtovo, Kobilčino ... Vsakega umetnika smo najprej spoznali in nato analizirali njegove umetnine. Sicer vključujemo vse umetnosti, osrednja pa je likovna. V obliki raziskovalnega projekta smo se lotili tudi raziskovanja najstarejših slovenskih mest. Obiskali smo Škofjo Loko, Kamnik, Ptuj in si ogledali ljubljansko Emono. Preden gremo na teren, se vedno dobro pripravimo, uredimo strokovno gradivo, na terenu pa imamo referate in fotografiramo. Pogosto se zgodi, da moji študenti s svojimi vnuki ponovijo izlet, na katerem so oni vodiči. Zelo radi gremo v galerije in muzeje, kjer jih včasih vodim jaz ali pa kustosi, sodelujejo tudi študenti.
 

Kako poteka to raziskovanje?

Naše študijsko delo poteka po metodi globalnega učenja, ki temelji na teoriji nevrolingvističnega programiranja (NLP). Za študente pripravim vire, literaturo in preglednico tem za proučevanje. Vsak si sam izbere temo in po dveh mesecih proučevanja v predavalnici predstavljajo referate ob računalniški projekciji. Dogovorimo se, kdo bo prevzel uredništvo zbornika, ki nastaja sproti, po poročanjih. Po mojem strokovnem in jezikovnem pregledu ga damo v tisk. Pri raziskovanju si pomagamo z risanjem miselnih vzorcev, ker pri tem nastaja celostna in pregledna slika novih spoznanj. Pri njihovem ustvarjanju je posebej pomembno, da uporabljamo obe možganski polovici. Leva polovica je bolj analitična in razmišlja, kaj moramo napisati, desna je bolj ustvarjalna in vpliva na oblikovanje miselnega vzorca. Tako vplivamo na razvoj vizualnega spomina in boljše pomnjenje. Za boljše pomnjenje je koristna tudi Bachova baročna glasba v alfaritmu, ki spravi možgane v tako valovanje, kot so v fazi pomnjenja, kar priporočam za domače študijsko delo. Možgani so mišica, ki z redno vadbo ohranja vitalnost, prožnost in dobro pomnjenje.
 

V obdobju enega življenja človek doživi nesluten razvoj. Verjetno je starejšim kar težko obvladati vse te spremembe?

Ko sem začela s svojo študijsko skupino na univerzi za tretje življenjsko obdobje, so le tri gospe obvladale računalnik. Dogovorili smo se, da bomo med seboj komunicirali prek računalnika, na enak način jim pošiljam delovno gradivo. Razen dveh gospa, ena je stara čez osemdeset let, druga več kot sedemdeset, ki nimata računalnika, vse poteka nemoteno. Odkar delamo projektno, sem nekaterim pomagala, da so usvojili pripravljanje projekcij v power pointu, da so referati bolj nazorni. V veliko pomoč so jim bili tudi vnuki.
 

Nazadnje je vaša skupina raziskovala življenje in delo vsestranske umetnice Mare Kralj.

Sem članica društva upokojencev Trnovo, kjer že nekaj let organiziram kulturne prireditve, kot so recital za Prešernov dan, slovesnost ob dnevu žena, pomladanski dan v aprilu in jesenski dan v oktobru. Pri tem se povezujemo z okoljem in vključujemo učence iz osnovnih in glasbenih šol v Trnovem ter otroke iz dveh vrtcev. Pred nekaj leti smo se dogovorili, da bi na teh dogodkih predstavljali znane trnovske krajanke in krajane. Lani smo na predlog sosede Mare Kralj sklenili, da bomo zaznamovali stodeseto obletnico umetničinega rojstva. Mara Kralj se je rodila 9. septembra 1909 na Dunaju. Ustvarjala je skoraj do smrti in nam zapustila bogato kulturno dediščino. Celo leto smo živeli in dihali s to umetnico, ki je med Slovenci slabo poznana, oziroma smo poznali njena dela, pa nismo vedeli, da so njena. Kot primere naj navedem ilustracije v knjigi Mojca Pokrajculja, s katero smo preživeli prva šolska leta, ustvarila je številne lutke za predstave Zvezdica Zaspanka, Ostrž​ek, Butalci ... Izdali smo zbornik, v katerem smo jo predstavili z besedo in sliko in kot prvi zbrali in uredili njeno več kot osemdesetletno umetniško ustvarjanje. Vse naše ugotovitve bomo predstavili na 29. dnevih evropske kulturne dediščine in 7. tednu kulturne dediščine v dvorani četrtne skupnosti Trnovo v ponedeljek, 30. septembra, ob 16. uri.