Razstava predmetov, ki nagovarja k razmisleku o času

Ob stoti obletnici so sodelavci Slovenskega etnografskega muzeja pripravili novo postavitev stalne razstave. Za prvi del razstave Človek in čas z naslovom Prvih 100 in s podnaslovom Sto let, sto predmetov, sto zgodb so kustosi izmed 40.000 predmetov izbrali sto, ki ­ponazarjajo ­poslanstvo in primarno ­dejavnost muzeja. Pregovor Sto ljudi, sto čudi, so zapisali kustosinje in kustosi, bi v tem primeru lahko pre­obrnili: 100 ljudi, 100 predmetov, 1000 čudi.

Kustosinja Barbara Sosič je o artikulaciji vsebine razstave dodala, da vsak od stotih izbranih ­predmetov na razstavi spregovori s svojo zgodbo: »Vsak je povezan z ljudmi na svojski način, povezan je tudi z muzejem, z življenjem, ki ga predmet živi po prihodu v muzej. S kolegicama Sonjo Kogej Rus in Adelo Pukl smo si zadale nalogo, da povežemo predmete v osem sklopov. Vsak predmet bi lahko postavili tudi v katerega od drugih sklopov in vsak je živel ter živi zaznamovan s svojim časom in prostorom, pa vendar: na razstavi nam spregovorijo kot priče preteklosti, ker zbiramo, da bi poznali in ne bi pozabili, kot človeku lastno ­spominjanje, kot uporabnost, ker vemo, da iz ­potrebe izdelamo, kar potrebujemo, da se iz predmetov velikokrat učimo trajnosti, da vse čase in ljudi zaznamuje ­ustvarjalnost, da so nekateri ­predmeti zaradi odličnosti ali ­neponovljivosti izjemni, da nas ­določa pripadnost, pa ne le svoji družini, narodu, tudi mnoge druge. In ne nazadnje, za Slovence je značilno zanimanje za kulture sveta in srečevanje z njimi. Vse te iztočnice nas vodijo pri ­snovanju zbirk.«

Vsebina razstave Človek in čas: od ponedeljka do večnosti, sta zapisali Polona Sketelj in Janja Žagar, je plod dveletnega skupinskega strokovnega dela kustosinj in kustosov, dokumentalistov, restavratorjev, bibliotekarjev, muzejskih pedagoginj in komunikatorjev Slovenskega etnografskega muzeja ter zunanjih sodelavcev. Zamisel za razstavo je dala Polona Sketelj, idejni koncept sta pripravili s kolegico Janjo Žagar, v ožji avtorski skupini so bili poleg njiju še Ralf Čeplak Mencin, Gregor Ilaš, Katarina Nahtigal, Natalija Polenec, Tanja Roženbergar, Nadja Velentinčič Furlan, Blaž Verbič in Nena Židov. Razstava, so prepričani v SEM, bo dosegla namen, če se bo dotaknila obiskovalcev, če bodo o njej razmišljali tudi po odhodu iz muzeja, če bo obogatila njihov ­pogled na svet.

(Pre)izpraševanje časa

Sklop Prvih 100 je v SEM na ogled od junija, odprtje drugega dela stalne razstave Človek in čas: od ponedeljka do večnosti bo prihodnje leto, s tem bodo sklenili praznično dogajanje ob stoti obletnici muzeja. Polona Sketelj in Janja Žagar sta napovedali, da bodo v središče razstavne vsebine postavili človeka z vidika njegovega odnosa do časa, ki vpliva na način življenja ljudi v različnih družbeno-kulturnih okoljih.

»Čas živimo, je del nas, obkroža nas na vsakem koraku. Z njim potujemo skozi življenje v ritmu srčnega utripa, s tokom biološke ure v ritmu življenjskih mejnikov in prehodov, ujeti v sekunde, minute in ure ..., vpeti v cikličnost dnevov in noči, tednov, mesecev, letnih časov in let, razpeti med delom in prostim časom, med vsakdanjikom in praznikom ... Razstava bo zasnovana kot (pre)izpraševanje človeka o času ter povabilo obiskovalcem k razmisleku o tem. Tako bodo posamezna razstavna poglavja povezovala vprašanja, ki bodo nagovarjala obiskovalce k razmisleku o času in njihovem lastnem dojemanju oziroma občutenju tega. Razstava bo dostopna različnim skupinam obiskovalcev, zasnovana bo interaktivno, bo scenografsko doživet­vena, senzorična, vključevala bo sodobne avdiovizualne učinke in zvoke. Spremljal jo bo bogat razstavni program, katerega del bodo tudi priložnostne spremljevalne občasne razstave.«

Kustosinji sta ob opisu tega sklopa razstave dodali: »Čas ni le eden in vseobsegajoč, ampak jih mnogo sobiva v vsakem družbeno-kulturnem okolju, skupnosti, instituciji, posamezniku … in tudi v vsakem obdobju. Pluralne predstave o časih utemeljujejo tudi vizualne predstave o 'gibanju' časa: o njegovem toku, kroženju, plastenju, statičnosti ... in oblike časomerov (priprave za merjenje časa), predvsem pa bistveno vplivajo na življenje posameznikov oziroma skupnosti, pa tudi na organizacijo prostora.«

Razstavni prostori – prostori dialogov

»Z razstavo,« sta zapisali kustosinji, »si želimo nagovoriti obiskovalce na način, da bodo skozi razstavo in po njenem ogledu razmišljali o njihovem doživljanju časa in o raznolikosti, večplastnosti tega znanega, neznanega spremljevalca življenja. Največji izziv je bil tudi pri tokratni razstavi nagovoriti obiskovalce različnih starostnih, izobrazbenih, poklicnih in drugih skupin. Vsekakor je naše vodilo, da se z vsebino čim bolj približamo ljudem ter jih povabimo, da o tem tudi razmišljajo in svoje misli delijo z nami. Tako postanejo razstavni prostori prostori dialogov in medsebojnega bogatenja. Že med zbiranjem gradiva in pripravami je treba vključiti ljudi zunaj muzeja in njihovo lastno izkušnjo, pa naj bo ta vključena v prvoosebno zgodbo o izbranem predmetu ali v osebno doživetje dogodka, obdobja … Tako naša razstavna interpretacija ni samo pripoved etnologov in muzealcev, ampak so tudi pripovedi iz prve roke, ki jih sami ne moremo dobro poustvariti. Takšne občinstvo tudi najbolj nagovarjajo. Obenem z izbranimi predmeti iz zunajevropskih zbirk vzpostavljamo razumevanje univerzalnosti, ki – čeprav so vidne oblike različne – bolj govori o vidikih podobnosti namesto o vidikih različnosti.«

Med presenečenji načrtovanja nove razstavne postavitve je Barbara Sosič omenila mladost: »Največje odkritje je bilo, da SEM s svojimi zbirkami ostaja večno mlad. Kmetijske in rokodelske novice iz leta 1859 delijo nasvete kako mlad ostati, in dobimo priporočilo, da le dostojno gibanje telesa in delavnost človeka ohranita krepkega do poznih let. Z muzejem je prav tako. Muzej ostaja mlad zaradi nenehnega delovanja, prisotnosti, iskanja vedno novih poti, od časa, ko so smo bili ustanovljeni in prejeli prve etnografske zbirke od našega predhodnika, Kranjskega deželnega muzeja: to se je zgodilo pred sto leti.«

Polona Sketelj in Janja Žagar sta dodali: »V procesu raziskave, zbiranja gradiva, ki je vključevalo sodelovanje z ljudmi na terenu in s kolegi v drugih institucijah doma in po svetu, smo ugotovili, da jih je vsebina časa nagovorila in se jih dotaknila. Z nami so delili zamisli, razmišljanja, izkušnje ... snovne in nesnovne odseve njihovega časa. Na ta način smo dobili potrditev, da je vsebina o fenomenu časa prava izbira za novo stalno razstavo Slovenskega etnografskega muzeja in za zaznamovanje stote obletnice njegovega delovanja. Kot muzej o ljudeh in za ljudi smo vedno veseli takšnih odzivov.

Stalna razstava Človek in čas ne le nadomešča, ampak s sporočili tudi nadaljuje prejšnjo stalno razstavo Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, ki je bila na ogled med letoma 2009 in 2022. Z razstavo Človek in čas se je spremenil zorni kot interpretacije, mnoge teme, ki so srž etnologije oziroma kulturne antropologije kot vede in kot vodilo muzejskega delovanja SEM, so ponovno tu, a v novi luči. Vedno znova preseneti tudi to, koliko vidikov se skriva v enem samem predmetu – zgovoren in ilustrativen je, če ga sprašuješ; če ga ne vprašaš nič, je kot predmet tiho. Pa naj je še tako lep. Ali star. Ali dragocen.«