Nič ni izgubljenega s prevodom

Da se vojni zločinci po drugi svetovni vojni ne bi izmuznili roki pravice, kot jim je uspelo po prvi svetovni vojni, so zavezniki organizirali nürnberški proces. Takega sodnega procesa, ki mu je sledilo še 12 procesov – proti industrialcem, pravnikom … –, v zgodovini še ni bilo.

Prvič so voditelji neke suverene države, nacistične Nemčije, pred mednarodnim sodiščem odgovarjali za zločine proti človeštvu. Posebnost procesa pa je bilo tudi simultano tolmačenje, ki je bilo prvič uporabljeno v tako velikem obsegu.
»Če bi na glavnem nürnberškem procesu tolmačili konsekutivno, kot je bilo tedaj običajno, proces ne bi trajal eno leto, ampak štiri,« pravi tolmačka Želja Cilenšek Bončina, pravnica in nekdanja sodnica. V svojem magistrskem delu ob koncu študija tolmačenja je obravnavala poglavitne značilnosti tolmačenja na nürnberških procesih.
 

Neuporabna konsekutivna tehnika

Osrednji proces zoper 24 vidnih predstavnikov nemškega nacističnega režima se je končal z 11 obsojenimi na smrt z obešanjem, tri so oprostili, preostali pa so bili obsojeni na zaporne kazni. To je bilo pravo nasprotje leipziškega procesa, s katerim so po prvi svetovni vojni sodili domnevnim vojnim zločincem. Čeprav je bilo 4900 osumljenih, za katere so spisali 900 obtožnic, je bilo le 12 obsojenih, pa še to na smešno nizke kazni od šestih mesecev do štirih let zapora, pravi sogovornica: »Zavezniki po drugi svetovni vojni niso želeli take polomijade, in so se na proces v Nürnbergu odlično pripravili.«



Mednarodno kazensko sodišče je bilo ustanovljeno leta 1945, sodniki pa so bili iz Sovjetske zveze, Francije, Amerike in Anglije, po dva iz vsake države. »Sojenje je potekalo v štirih jezikih,« pravi Želja Cilenšek Bončina, »že med organiziranjem sojenja pa je sodišče hotelo zagotoviti, da bo to pošteno: tako so obtoženim pravočasno vročili obtožnico v jeziku, ki so ga razumeli, sami so si smeli izbrati zagovornika; po drugi strani je moralo biti sojenje dovolj hitro.«

Hiter potek sojenja je bil zagotovljen s simultanim tolmačenjem, ki so ga do takrat uporabljali le ob nekaj redkih priložnostih v 30. letih 20. stoletja. Standard je bilo konsekutivno tolmačenje, pri katerem tolmač po šestih ali sedmih minutah govora povzame vsebino povedanega, pri tem pa ohrani celotno bistvo sporočila originalnega govora. Za nürnberški proces bi bila konsekutivna tehnika neuporabna, tudi zato, ker bi onemogočila hiter potek navzkrižnega zasliševanja.
 

Iščejo se tolmači

Zaveznice so tolmače na nürnberškem procesu iskale na različne načine, od pozivov, ki so jih objavljali v Ameriki po ministrstvih in uradih, do novačenja ljudi, ki so delali v pariški telefonski centrali. Zelo jasnih meril ni bilo. Zavezniki so vedeli le, da potrebujejo ljudi, ki znajo prevajati hitro in natančno, imajo prijeten glas, jasno izgovarjavo, obvladajo stres in se znajo v hipu odločiti. »Dobri tolmači so bili tisti, ki so se šolali v eni državi in živeli v drugi, še posebej pa ljudje z izkušnjami z javnim nastopanjem ali pravniki. Najboljši so bili stari okrog 30 let ter so imeli že nekaj življenjskih in delovnih izkušenj,« pravi Želja Cilenšek Bončina.



Za tolmačenje na nürnberškem procesu se je prijavilo okoli 600 ljudi. Izbrali so jih med 80 in 100, od tega jih je 36 tolmačilo, saj so iz različnih razlogov prihajali in odhajali. Delali so v treh skupinah po 12 ljudi. Vsak dan sta delali dve skupini, ki sta se izmenjavali na 85 minut, tretja skupina je bila prosta.

Oprema je bila preprosta: štiri kabine – za vsak jezik ena – niso bile zvočno izolirane in z dovodom zraka, kot danes, ampak so bile to mize s steklenimi pregradami, tako da so tolmači videli tistega, ki je govoril: sodnika, pričo, obtoženega … Že takrat so si tolmači pomagali z glosarji, kar je zagotovilo enotno uporabo terminologije.

Tolmače je nadziral monitor, nadzornik, ki je znal tri ali štiri delovne jezike. Imel je rdečo in rumeno luč, tako da je z rumeno govorca opozoril, naj govori počasneje, z rdečo lučjo pa je sodnika lahko pozval za prekinitev. Skrbel je tudi za to, da so tolmači imeli na razpolago originalne dokumente, če so se govorci nanje sklicevali v prevodu.
 

Stres zaradi vojnih grozot

»Pri tolmačenju iz nemščine je bila največja težava struktura jezika. V odvisnih stavkih je glagol namreč na koncu, pri drugih jezikih pa je tolmač za nadaljevanje povedi odvisen prav od glagola. Zato so se tolmači naučili glagol anticipirati,« razlaga sogovornica. Upoštevali pa so tudi nasvet enega od monitorjev, ki jih je posebej opozoril, da nemške besede »Ja« na začetku stavka ne smejo prevajati kot strinjanja, ampak da je zgolj mašilo, pomoč pri razmišljanju. Poleg tega pa je bil »Nazideutsch« poln evfemizmov, kot na primer »končna rešitev«, tako da so morali stvari poimenovati s pravim imenom.



Posebno poglavje je bilo obvladovanje stresa, ki ga je pri simultanem tolmačenju veliko zaradi koncentracije, ki jo po zahtevnosti primerjajo z delom nadzornikov poletov. Stres pa je bil še toliko večji, ker so mnogi tolmači sami ali prek sorodnikov izkusili grozote vojne. Na tem procesu so, med drugim, prvič videli posnetke iz koncentracijskega taborišča Auschwitz. Zato nekateri svojega dela niso mogli opraviti in so jih morali zamenjati. Nekateri pa so se včasih namerno oddaljili od izvirnika, kot na primer R. Sonnenfer, ki je pri zaslišanju Wilhelma Keitla tožilčevo vprašanje »Ali govorite resnico?« mirno pretolmačil kot »Zakaj lažete kot kakšna šleva?«.

»Ocene dela tolmačev na nürnberškem procesu so bile različne, od kritik do pohval, vendar je gotovo, da procesa nikakor ne bi mogli izpeljati tako, kot so ga, če ne bi tolmači delali zelo dobro,« pravi sogovornica. Potem pa je – po tako zahtevnem ognjenem krstu – simultano tolmačenje doživelo svoj razvoj in svetovno uveljavitev.