V šali bi lahko zapisali, da sta trenutno glavni nalogi avstrijske zunanje politike prepričati svet, da je
Beethoven Avstrijec in da
Hitler to ni bil. Letos praznujemo 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna (1770–1827), ki se je rodil v Bonnu ter tam preživel otroštvo in mladost, nato pa več kot 35 let živel in ustvarjal na Dunaju.
V Razkošni dvorani Avstrijske narodne knjižnice so konec decembra odprli razstavo
Beethoven – človeški svet in božanski navdih (
Beethoven: Menschenwelt und Götterfunken, na ogled bo do 19. aprila), ki nam približa genialnega skladatelja kot človeka in umetnika. Na njej je več kot 100 eksponatov: originalne partiture, pisma, slike in drugi dokumenti. Skoraj vsi prihajajo iz zbirk Avstrijske narodne knjižnice, ne pa tudi najpomembnejši eksponat te razstave, ki je pod najdebelejšim steklom: Beethovnov izvirni rokopis
Devete simfonije z znamenito
Odo radosti, zadnjim stavkom te simfonije.
Beethoven v Ljubljani
Drugega februarja se bo v Slovenski filharmoniji v Ljubljani začela četrta izvedba Zimskega festivala. Ob spremljavi Orkestra Slovenske filharmonije bodo nastopili mednarodno uveljavljeni pianisti, ki nam bodo predstavili najlepša klavirska in simfonična dela iz izdatne Beethovnove dediščine. Ni skrivnost, da je bil sloviti skladatelj izjemen virtuoz na klavirju, zato mu je posvetil velik del opusa. Čeprav nikoli ni bil v Ljubljani, je leta 1819 postal častni član Filharmonije. V Narodni in univerzitetni knjižnici imamo spravljen prepis partiture Pastoralne simfonije z njegovimi lastnoročnimi popravki. Glasbeno druženje, ki ga organizira Festival Ljubljana, bomo sklenili 6. februarja. Na treh koncertih bodo nastopili pianisti Imogen Cooper in Aleksej Volodin pod vodstvom Bojana Suđića, Leonel Morales in Tatjana Ognjanović pod taktirko Andreasa Kellerja, za svečan zaključek pa bo poskrbel domači pianist Aleksander Gadžijev pod taktirko Jana Lathama-Koeniga. Druga dva koncerta bosta na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana
Pianistka Imogen Cooper bo nastopila pod vodstvom Bojana Suđića.
Foto Festival Ljubljana
Beethoven je v njem uglasbil verze
Freude, schöner Götterfunken ... Friedricha Schillerja (slovenski prevod: 1. različica, prev.
Smiljan Samec: Radost, od boga nam dana ... 2. različica, prev.
Pavel Oblak:
Radost, od boga edina ...)
. Instrumentalna različica
Ode radosti (brez besedila, brez petja) je himna Evropske unije in Sveta Evrope od leta 1972. Beethovnova izvirna rokopisna partitura, ki je zdaj prvič na ogled v Avstriji, je od leta 2001 na Unescovem seznamu svetovno pomembnih pisnih dokumentov (
Memory of the World).
Oda radosti, finalni stavek Beethovnove 9. simfonije, op. 125
Foto Milan Ilić
Beethovnova
Deveta simfonija v d-molu, op. 125, je ena od najbolj znanih skladb na svetu. Z njo je skladatelj močno vplival na razvoj glasbe v 19. in 20. stoletju, in to ne zgolj simbolno. Na koncu
Ode radosti je Beethoven prvič uvedel človeški glas v simfonijo. Ta pesem je postala simbol miru, svobode in solidarnosti. Če bi radi partituro videli v živo, moramo obiskati knjižnico do 8. marca, saj iz konservatorskih razlogov partitura
Devete simfonije ne bo na ogled do konca razstave. Vrnili jo bodo v Državno knjižnico v Berlin, v vitrini bo njen faksimile.
Razcvet na Dunaju
Ludwig van Beethoven se je verjetno rodil dan pred dokumentiranim krstom 17. decembra 1770 v Bonnu. Njegov oče, tenorist v knežji dvorski kapeli, je bil njegov prvi učitelj. Talentirani mladi Ludwig je od leta 1778 nastopal kot pianist, od leta 1794 pa kot redno plačani dvorni glasbenik. Na Dunaj se je hotel odpraviti že leta 1787, na študijsko potovanje k Mozartu, vendar mu je materina smrt prekrižala načrte. Na Dunaj je Beethoven prišel leta 1792, ko mu je umrl oče in leto po Mozartovi smrti. Tam se je uresničila prerokba grofa
Ferdinanda Waldsteina, da bo mladi Beethoven z »neutrudno prizadevnostjo iz Haydnovih rok pridobil duha Mozarta«. Čeprav je Beethoven prišel na Dunaj na povabilo slavnega
Josepha Haydna, se ni dolgo učil pri njem. Večinoma je študiral teorijo, kontrapunkt in vokalne skladbe z drugimi takratnimi avtoritetami, kot so bili
Johann Schenk,
Johann Albrechtsberger in
Antonio Salieri.
Inscenirani Beethoven v Razkošni dvorani Avstrijske narodne knjižnice Foto Zunder Zwo
Svetovna slava
Na začetku kariere na Dunaju je navdušil občinstvo kot klavirski virtuoz in improvizator. Kmalu se je uveljavil tudi kot skladatelj. Njegova dela so izdajale priznane glasbene založbe. Bogati meceni, nadvojvoda
Rudolf, princ
Lobkowitz in princ
Kinsky, so ga finančno podprli ter prepričali, da se ni odselil iz avstrijske prestolnice. V času dunajskega kongresa 1814–1815, ko so evropski vladarji risali politični zemljevid Evrope po Napoleonu, je bil Beethoven že slaven, vodilni skladatelj in si je povečal mednarodni ugled. Hkrati je čedalje slabše slišal ter nato popolnoma oglušel. Imel je tudi družinske težave, denimo spopad z bratovo vdovo zaradi skrbništva nad nečakom, ki je poskusil narediti samomor. Uživanje velikih količin alkohola (poceni vino s svinčevim sladkorjem) in vnetje jeter sta povzročila cirozo, zaradi katere je umrl 26. marca 1827, star manj kot 57 let. Pa vendar je gluhi Beethoven v zadnjem desetletju življenja, v »tretji ustvarjalni fazi«, skladal velika dela. To ni zgolj
Deveta simfonija, ampak tudi
Missa Solemnis, o kateri je menil, da je njegova najpopolnejša stvaritev.
V družbi največjih
Beethovna so najprej pokopali na pokopališču 18. dunajske občine Währing, leta 1888 pa so njegove posmrtne ostanke ekshumirali in prenesli v alejo velikanov na dunajskem osrednjem pokopališču. Družbo mu delajo
Franz Schubert,
Johannes Brahms, člani glasbene dinastije
Strauss,
Franz von Suppé,
Christoph Willibald Gluck,
Hugo Wolf,
Josef Lanner ter številni drugi umetniki in slavni ljudje z drugih področij.
Thomas Leibnitz, kustos razstave
Beethoven – človeški svet in božji navdih, je ob odprtju dejal, da je smiselno pokazati, v kakšnem okolju je živel Beethoven in kako je ravnal z učitelji, pokrovitelji, založniki, glasbenimi kolegi in sorodniki, ko je skladal najpomembnejša dela. Številni dokumenti, predvsem njegova pisma, dajo vpogled v Beethovnov »človeški svet«. Njegov rokopis je težko berljiv, vendar so organizatorji razstave prečrkovali najpomembnejše dele pisem. V njih je velikokrat opazna Beethovnova močna samozavest. Izrazit je tudi njegov humor – na primer v izvirnem rokopisu
Pomladne sonate (
Frühlingssonate) je ugotovil, da je kopist napisal nekaj dodatnega, nepotrebnega. »Ta kopist je osel,« je pripomnil.
Vzporedno z razstavo je Avstrijska narodna knjižnica odprla spletni portal
Beethoven Digital. Na njem so dostopni vsi dokumenti iz arhivov Avstrijske narodne knjižnice, ki so neposredno povezani z Beethovnom.
Komentarji