V nadaljevanju preberite: 

Profesor filozofije na Ruski ­državni humanistični univerzi v Moskvi Aleksej Kruglov velja za enega od najboljših poznavalcev­ Kanta in poznega razsvetljenstva­ v Rusiji. Novembra je v Ljubljani predaval na filozofski konferenci Vojna in mir po Kantu, ki so jo v letu, ko mineva 300 let od rojstva enega od največjih filozofov, pripravili Filozofska fakulteta v Ljubljani, Goethejev inštitut, Inštitut za filozofijo in družbene raziskave v Beogradu ter Humboldtova ­univerza v Berlinu.

Vsakih nekaj let nas doseže kakšna bizarna novica iz Rusije, povezana s Kantom. Denimo pred nekaj leti se je v Rostovu v sporu o Kantovem kategoričnem imperativu zgodilo streljanje, letos pa je trenutno ruski minister za industrijo in trgovino Anton Alihanov, ki je bil tedaj guverner Kaliningrada, krivdo za vojno v Ukrajini pripisal Kantu. Zdi se, da ima Kant v Rusiji resnično posebno vlogo.

Res jo ima, vendar to ni nič novega. Poseben odnos do Kanta ima v Rusiji dolgo zgodovino. V določenih obdobjih je igral izjemno pomembno socialno in politično vlogo. Ni prvič, da so ga okrivili za vojno. Že na začetku prve svetovne vojne, ko se je Rusija spopadla s cesarsko Nemčijo in Avstro-Ogrsko, je imel slovanofil Vladimir Ern zloglasno predavanje Od Kanta­ do Kruppa, v katerem je trdil, da je Kantova filozofija neobhodno vodila k razvoju nemških topov tedanje tovarne Krupp in začetku prve svetovne vojne.

Georgij Plehanov, veliki socialdemokrat in Leninov antipod, je med prvo svetovno vojno protivojno stališče poskušal argumentirati z apelom na Kantov kategorični imperativ, čeprav je bil sicer izpričani antikantovec. Njegovo sklicevanje na Kanta so neverjetno ostro napadli partijski tovariši, rekoč, da je veliki Plehanov izdal razredni boj in proletarsko stvar, saj splošna človeška morala ne obstaja, temveč se je treba vprašati, čigave interese predstavlja Kantova etika. Pravi odgovor je bil seveda 'interese buržoazije'. Ker je torej v nasprotju z interesi proletariata, se o kategoričnem imperativu ne bi smelo govoriti, saj bi s tem namesto interesov zatiranih hvalili interese elit.

Vendar je nenavadna zgodba Kanta v Rusiji še starejša. Kantovo filozofijo so na ruskih univerzah začeli predavati še pred Napoleonovim napadom in sprva je veljal za velikega heroja naravnega prava, vendar je po ruski zmagi nad Napoleonom v dvajsetih letih 19. stoletja neki Magnitski oznanjal, da je treba prenehati s Kantom, saj da spodkopava tri stebre Rusije: samovlado, čast in Cerkev.

To, kar o Kantu govori Alihanov, torej ni novost. V Rusiji Kantova filozofija nikoli ni bila razumljena kot abstraktna transcendentalna dedukcija kategorij, o kateri se prepirajo le univerzitetni profesorji, temveč je bila praviloma dojeta kot zelo življenjska stvar, ki zadeva religije in etike ter o kateri se strastno razpravlja. Kantova filozofija v Rusiji neti vroče spore, ki se končajo s streljanjem, poskusom samomora in samomorom ...