Desetletna zima, pomladi od nikoder

Knjižno serijo Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina smo začeli s kolegi brati proti koncu gimnazije. Bila je še ena v vrsti fantazijskih sag, ki smo jih takrat brali – po Gospodarju prstanov, pa tudi Harry Potterju, ki sta v tistem času prišla tudi že v kino, smo zato, ker ni bilo prevodov, začeli posegati po angleških knjigah. Nabavljal jih je sošolec, edini, ki so mu starši dali na razpolago kreditno kartico, da jih je lahko naročal prek Amazona, ki je takrat večinoma prodajal knjige. Poleg prebiranja fantazijskih pustolovščin in znanstvene fantastike smo igrali Dungeons and Dragons in Magic the Gathering. Bili smo geeki, ko biti geek še ni bilo kul in ko so te vsebine šele začele dolbsti svojo nišo znotraj polja popularne oziroma globalne kulture – nišo, ki je danes narasla v ogromno zlato jamo.

Že takrat smo ljubitelji žanra prepoznavali, da imajo knjige Georgea R. R. Martina nekatere kvalitete, ki jih drugi avtorji večinoma nimajo. Nek zgodovinski ali sociološki, tudi psihološki realizem, poigravanje z žanrskimi konvencijami ter zmanjšane doze fantastičnega so bili precejšen odmik od protožanrskih del Tolkiena, ki so mu zvesto sledili drugi takrat popularni avtorji visoke fantazije. In če smo se morda zavedali, da je to odločilen preobrat v žanru, ki ga bo definiral za naprej, pa si gotovo nihče od nas ni predstavljal, da lahko serija, posneta po knjigah, postane tak popkulturni fenomen zunaj ozkih okvirov geekovske skupnosti. Že prej omenjena Gospodar prstanov in Harry Potter sta torej takrat svoj pohod šele začenjala, Marvela še nekaj let ni bilo na vidiku. Tako ali tako pa se zdi, da je šel fenomen Igre prestolov še korak naprej. Ob gledanju je povezal najrazličnejše ljudi do te mere, da je imelo poznonočno nedeljsko spremljanje serije ob številnih bolniških in dopustih, ki so si jih ljudje jemali v ponedeljek, celo resne realne učinke na globalno ekonomijo. Skoraj deset let zavzetih debat, fanovskih teorij, cel samosvoj žanr memov ter paničnega strahu pred kvarniki je pustilo globok pečat v zgodovini popularne kulture. Do Igre prestolov se je bilo preprosto treba opredeliti – tudi če je niste gledali, ste iz tega naredili celo zadevo.
 

Era geekovstva

Deloma lahko fenomen Igre prestolov povežemo z nenadno, pa tudi nenavadno prevlado geekovske kulture v prvih dveh desetletjih 21. stoletja. Pojem »geek« v slovenščino pravzaprav težko prevedemo. To ni zgolj piflar (»nerd«), čeprav se pojma do neke mere prekrivata. Gre za angleški slengovski izraz, ki opisuje entuziaste, ki so z ekscentrično strastjo malone obsedeni ali vsaj precej investirani v nek konjiček ali intelektualno dejavnost, ki navadno ostajata na obrobju popularne kulture (mange, znanstvena-fantastika, stripi s superjunaki, računalniške igre itd.). In preden je »geek chic« postala stvar, je veljalo tudi to, da gre za nadpovprečno pametne, a precej dolgočasne in družabno nespretne ljudi (mlade moške).

Nedvomno pa lahko geeke povežemo s pojavom sodobnih oblik fenovstva oziroma oboževalcev. To niso ljudje, ki gredo v kino na triurno sprostitev ob novem filmu iz Marvelovega vesolja, pojedo zraven eno veliko pokovko, potem pa gredo domov in nemoteno živijo dalje svoje življenje. To so posamezniki, ki imajo doma najbrž celo zbirko Marvelovih stripov (če se le da, »glancerje«), ki poznajo svet svojega najljubšega junaka do zadnje podrobnosti, ki ob tem zbirajo figurice, se za ogled filma morda celo oblečejo v kostum svojega junaka in so pripravljeni na dolgo in široko razpravljati o različnih verzijah zgodb o tem, kako je junak prejel supermoči, in katera je najbolj izvirna. Vse to, kar bi bilo še desetletje nazaj vsaj milo rečeno nadležno, danes pa je sestavni del velikega dela popularne kulture.

Vzpon geekov povezujemo seveda z globalizacijo sodobnih tehnologij oziroma svetovnim spletom, ki omogoča ne le medsebojno povezovanje geekov prek številnih forumov, blogov in aplikacij, namenjenih še tako nišni stvari, ampak tudi stalno dostopnost kulturnih dobrin – bodisi s piratiziranjem ali plačljivo pretočnostjo bodisi v obliki informacijske zasičenosti. Danes ni težko postati geek. Želite vedeti rodoslovno deblo Starkov iz Igre prestolov? Obstajajo spletne strani, forumi, facebook skupine, youtube videi, ki vam lahko pojasnijo najmanjšo podrobnost. Geek je kot tisti zajec, ki Alico popelje v Čudežno deželo, le da vam zahvaljujoč spletu zajcu ni več treba slediti, niti vam ni treba zares vedeti, kako globoka je luknja, dovolj je, če tako pridobite nekaj ključnih informacij.

Seveda pa ne smemo biti naivni. Geek chic je tudi zavestni proizvod sodobne kapitalistične industrije – noben film ne more biti več samo film, nobena serija ni samo serija; nobena sprostitev ne pride brez cene. Če je Lucasova Vojna zvezd definirala moderno filmsko uspešnico, tako imenovani blockbuster, ki vam želi ob filmu prodati še igrače, albume, oblačila, knjige, stripe in bižuterijo, vam uspešnice 21. stoletja prodajajo tudi navdušenje. Sodobno fenovstvo je predvideno in zahtevano. Vsak kulturni produkt sodobnosti si želi načrtno ustvariti čim širši krog privrženih oboževalcev, ki na spletu generirajo zastonjske vsebine, povezane z ozadjem, zgodovino oziroma folkloro. Vsebine, ki so bile prej na obrobju, prihajajo v ospredje, zato ker jih je mogoče masovno monetizirati in pri tem je ključno, da sodobna uspešnica ne preganja piratstva v njegovih številnih oblikah, pač pa se zanaša ravno na meme, fanovsko literaturo, deljenje posnetkov, ki ustvarjajo vrvež, tako značilen za te fenomene.
 

Od strahu pred koncem do toksičnega fenovstva

Če se vrnemo k Igri prestolov, seveda ni mogoče zanikati, da so knjige in predvsem serija globalno popularnost dosegle tudi z izjemno vsebino in produkcijo. Živimo v zlati dobi televizije oziroma, natančneje, televizijskih serij in Igra prestolov je eden njenih kronskih draguljev. Od kod tolikšna popularnost dvornih spletk v izmišljeni deželi, ki jo naseljujejo tudi zmaji in ledeni zombiji, in kakšna je razlika v primerjavi z drugimi podobnimi žanrskimi izdelki?

Svet Pesmi ledu in ognja, kot se imenuje Martinova saga, je zasnovan na srednjeveški zgodovini, ki jo je George R. R. Martin načrtno ločil od naših naivnih pravljičnih predstav o plemenitih kraljih in vitezih, zlobnih zmajih in čarovnikih, kakor je žanr vzpostavil Tolkien. Martin je fantazijsko pustolovščino prenovil in namesto likov, ki opravljajo samo določene zgodbene funkcije, zunaj tega pa niso zares življenjski in prepričljivi, zgradil zaokrožene, realistične literarne osebe, ki se zato ne morejo preprosto ločevati na zle in dobre. Zato je lahko Igra prestolov pridobila številne gledalce tudi med tistimi, ki niso ljubitelji žanra, ker obenem potrdi dovolj konvencij, da je žanrsko prepoznavna, in jih dovolj prekrši, da je mestoma skoraj nežanrska. In kot da to ni dovolj, je Martin trdna zgodovinska dejstva, s pomočjo katerih je zgradil prepričljiv alternativni svet in, kar je v resnici še pomembneje, ki ga naseljuje sociološko prepričljiva družba, prebrisano pregnetel z elementi žajfnice. Na videz neskončno in neskončno odprto strukturo, ki jo naseljujejo številni liki, med katerimi se je kar težko odločiti za glavnega, z zgodbo, ki nas s presenetljivimi dogodki in preobrati nenehno poganja naprej, k novemu delu, obenem pa si za vse to jemlje čas; tako za brihtne dialoge kot za prizore iz njihove vsakdanjosti.

Delno je ravno zaradi opisanih lastnosti, v tem se je mogoče strinjati z Žižkovo interpretacijo serije, kar nekaj slabe volje, ki po zaključku osme, zadnje sezone, vlada med oboževalci, mogoče pripisati ne posiljenemu, hitremu koncu, ampak koncu sploh. V dobi serializacije si želimo predvsem tega, da se serija ne bi nikoli končala – česar se seveda zavedajo tudi pri HBO, kjer je v različnih stopnjah razvoja že cel kup derivatov serije, tako imenovanih spinofov. A deloma je seveda treba priznati, da so oboževalci, ne da bi se morda tega zavedali, v zadnji sezoni prepoznali tudi, da je serija, ki je večja od življenja, v nekaterih rečeh vseeno šla predaleč – predaleč stran od umetniške naracije in preblizu življenju. Serija je tako v začetku, kolikor je bilo mogoče brez preostanka, jasno sledila knjigam in žrtvovala le tisto, kar je bilo smiselno v prenosu na drug medij, medtem ko pri nekaterih rečeh ni delala kompromisov, kar so gledalci sodobnih serij znali ceniti – od prizorov golote do nasilja, tudi politično nekorektnega nad otroci in ženskami, pa vse do tega, da se je nekaj časa zdelo, kakor da nihče od likov, niti tisti, ki so veljali za glavne, ni varen in da lahko vsakega nepričakovano doleti smrt.
 

Konec zlate dobe televizije, kakršno poznamo

Toda ko je knjižne podlage dokončno zmanjkalo, Martin pa jim je zmogel za naprej dati samo določene smernice, kako namerava zaključiti zgodbe posameznih likov, saj se je v svoji zgodbi, kot priznava zdaj tudi sam, nekoliko zaplezal, je začela serija vse bolj pospeševati proti koncu. Pri tem je sicer produkcija še vedno na doslej nevidenem nivoju – vsaka od šestih epizod zadnje sezone je HBO stala 15 milijonov evrov –, toda na marsikateri drugi ravni je oboževalce pustila nepotešene. Nabralo se je preveč pištol, iz katerih so v tej Čehovovi drami pozabili ustreliti. Cele zgodbene niti, ki so bile polne zloveščih prerokb, v katerih smo spremljali like, ki so se značajsko razvijali, psihološko rasli, se učili določenih veščin oziroma pridobivali sposobnosti, so na koncu – kako življenjsko – obvisele v praznini. Razočaranje je bilo tolikšno, da so začeli oboževalci v sto tisočih podpisovati peticijo, naj osmo sezono posnamejo še enkrat.

Če nas je mnoge konec razočaral predvsem v tem hitenju, ki je povsem zanemarilo tempo oziroma širino prvih sezon, nas razplet niti ni, saj ga je bilo glede na Martinovo prenovo žanra pričakovati. Če povzamem Žižka, je konec pač znova »realističen« oziroma, po žižkovsko, »liberalno-konservativen«: revolucija, ki bi ji sledil pravičnejši svet, ni možna, saj nasilni prevrat slej ko prej vodi v novo tiranijo. Je pa zato z Igro prestolov najbrž dokončno konec »tiranije« televizije oziroma ene same globalne televizijske uspešnice. Medtem se je namreč zunaj zgodila revolucija ponudnikov pretočnih vsebin.

Zadnje dni se tako številni komentatorji ubadajo predvsem z vprašanjem, katera televizijska serija nas lahko še tako združi, kot nas je Igra prestolov? In najbolj pošten odgovor bo vendarle: nobena. To ne pomeni, da nikoli več ne bo tako dobre (saj v resnici nikoli ni bila najboljša) ali tako gledane serije, kot je bila Igra prestolov, temveč da je to bržkone ena zadnjih serij, ob kateri še lahko govorimo o »klasični televiziji«. Televizija prihodnosti pač nima televizijskih programov s sporedom, temveč omogoča gledanje na zahtevo.

V naslednjih letih se bodo Netflixu pridružili Amazon Prime, Apple TV, Disney+ in še kakšen drug ponudnik pretočnih vsebin, ki bodo s svojimi produkcijami zagospodarili naši domišljiji. Serije bomo zdaj res gledali le še, kadar bomo to hoteli, predvsem pa jih niti ne bomo »samo« gledali, ampak jih bomo »bindžali«. To spremeni ne le naravo zgodbe, ki jo podaja serija in ki ni več odvisna od cliffhangerjev in drugih zgodbenih preobratov, pač pa tudi onemogoča, da bi kadarkoli neko serijo vsi gledali istočasno v nedeljo zvečer in se v ponedeljek v službi pogovarjali o njej z enako obsedenostjo. Igra prestolov bo v naslednjem desetletju tako potekala v realnem svetu, med številnimi ponudniki, ki se bodo borili za železni prestol naše pozornosti.

​