De re oeconomica: gospodarstvo v antiki

O vsakdanjem življenju, poklicih in obrteh v rimski dobi ne pričajo zgolj materialne ostaline in nekateri opisi v literarnih virih, temveč marsikaj izvemo tudi posredno iz likovnih upodobitev, ki so nemalokrat zelo detajlne in povedne. Do današnjih dni se jih je največ ohranilo na reliefno okrašenih kamnitih nagrobnih spomenikih. Toda tja so zagotovo prišle prek starejših stenskih poslikav na pročeljih in v notranjščini gospodarskih poslopij, trgovin in obratov, v kar nam bežen vpogled ponujajo odkopana mesta italijanske Kampanije, zlasti Pompeji in Herkulaneum.

Turisti v togah

Kakor so veliko stoletij pozneje trgovine in delavnice krasili izveski s predmetom, ki naj bi kar najjasneje povedal, kakšne storitve lahko pričakujejo kupci oziroma stranke, so tudi rimske krasile podobe, ki so morale biti čim razumljivejše tudi nepismenim prebivalcem. Včasih pa celo tujcem, ki latinskega jezika niso nujno do potankosti obvladali – to je veljalo predvsem za pristaniška mesta. Pročelja delavnic so tako krasile podobe obrtnikov pri delu, ki so jih običajno spremljali še liki božanstev, zaščitnikov določenih gospodarskih dejavnosti. Kot vidimo predvsem v Pompejih, je lončarja ob vretenu spremljal Vulkan, trgovca z blagom Merkur … Gostinske obrate pa so krasile podobe gostov ob pijači, jedači ali namiznih igrah, ki so jih običajno spremljali še pivski vzkliki, zapisani na stene.

Realistični prikazi dela

Čeprav se ima rimska umetnost za marsikaj zahvaliti grški, to ne velja za upodobitve vsakodnevnih opravil. Na začetni razvoj upodabljanja »službe« je verjetno deloma vplival etruščanski realizem, a velja poudariti, da z ikonografskega vidika ti prizori načeloma niso bili napravljeni po istem ključu. Namesto da bi sledili ustaljenim in ponavljajočim se vzorcem, kakršni so bili sicer značilni za rimsko umetnost, koreninijo v resničnem življenju ter realistično prikazujejo vsakdanjo podobo dela. Če rečemo drugače, domala vsak prizor ali narativni cikel z opravljanjem poklica, obrti ali poljedelskih opravil je bil edinstven, zasnovan po naročnikovih željah ter navodilih, tako da je bil idejni oče celostne podobe kupec. Med pogosteje zastopanimi poklici najdemo trgovce z ribami in blagom, kamnoseke, lončarje, mornarje, graditelje ladij, obdelovalce kovin, tesarje, obdelovalce tekstila … Posamezna orodja ali naprave so nemalokrat upodobljeni tako natančno, da se jih zlahka prepozna in poveže z ohranjenimi materialnimi ostanki.

Dokazi o vzponu srednjega sloja

Nič presenetljivega ni, da so upodobitve vsakdanjega dela kot glavnega vira zaslužka krasile nagrobne spomenike, saj namen teh ni bil le zaznamovanje spomina na drage pokojne, temveč tudi slavljenje umrlega in njegove družine prek družbenega položaja, ki se je kazal tako v napisu kakor v upodobitvi. Rimski aristokraciji si seveda ni bilo treba »mazati rok« s fizičnim delom, zato so na nagrobnikih dajali glavni poudarek političnim dosežkom ter funkcijam v javnem življenju, medtem ko je bila pojavnost na nagrobnih spomenikih tesno povezana z vzpenjanjem srednjega sloja in predvsem s premožnejšimi osvobojenci, nekdanjimi sužnji. Zlasti tista generacija, ki se ji je kot prvi v rodbini uspelo z lastnim trudom povzpeti po družbeni lestvici, je svoj uspeh vse od sredine 1. stoletja želela ovekovečiti tudi z upodobitvijo med ponosnim opravljanjem vsakdanjega dela, ki je vodilo v bogastvo oziroma v izboljšanje družbenega položaja družine. Eden najbolj nazornih, čeprav nikakor ne tipičen primerek, je monumentalna, približno 15 metrov visoka grobnica, ki jo je postavil pek in zakupnik Mark Vergilij Evrizak v Rimu sebi in soprogi Atistiji. Tik pod vrhom teče po vseh stranicah friz, na katerem je detajlno prikazan cel proces peke kruha, vse od dostave in mletja žita do peke, nalaganja hlebcev v košare in tehtanja. Še več, po mnenju nekaterih naj bi okrogle niše na zunanjščini, najprepoznavnejši in edinstveni znak te grobnice, posnemale mernike za žito, pepel pokojnice pa je bil, glede na upodobitev, shranjen v žari v obliki košare za kruh! Celotna grobnica učinkuje kot hommage poklicu, ki je omogočil to nedvomno izredno drago gradnjo in lastnika očitno privedel do malega bogastva.

Upodobitev vinogradniško-vinarske panoge

Čeprav je bila opisana grobnica prav v Rimu, so se, resnici na ljubo, upodobitve opravljanja določenega poklica ali obrti dokaj redko pojavljale v prestolnici. Pogostejše so bile v provincah, še posebej veliko jih prihaja iz nekdanjih galskih provinc, sedanjih Francije, Belgije, Luksemburga, delno Nemčije, Nizozemske in Švice. Na ozemlju današnje Slovenije jih najdemo le poredko, ena takih izjem pa je poslikava podzemne grobnice v Neviodunu, mestu, ki se je raztezalo na območju današnjega kraja Drnovo na Krškem polju. Žal se stenske slike niso ohranile, a jih poznamo prek akvarelov, ki so nastali ob njihovem odkritju v 19. stoletju. Na zahodni steni je voznik četverovprege s pokrivalom na glavi, na južni poteka gostija (convivium), na vzhodni steni pa najdemo upodobitev kmeta, ki z volovsko vprego pelje voz z velikim sodom, kakršni so še danes namenjeni za shrambo vina. Zadnja upodobitev, ki nedvomno posnema pogosto viden prizor v vsakdanjiku, namiguje, da je bil v grobnici pokopan nekdo, povezan z vinogradniško-vinarsko panogo. Morda je bil to vinogradnik, morda lastnik vinograda ali pa tisti, ki je bil odgovoren za transport vina po kopnem.

Upodobitve neviodunske grobnice na prvi pogled delujejo vsebinsko nepovezano, a so bile bržkone načrtno izbrane za okras sten zadnjega počivališča. Nenazadnje velja poudariti, da so tudi v galskih provincah, ki so prednjačile po številčnosti upodabljanja vsakdanjega dela, prizore z opravljanjem poklica nemalokrat spremljale upodobitve gostije. Lik na vozu bi tako predstavljal izsek iz pokojnikovega poklicnega življenja, gostija bi bila namig na razkošno, brezskrbno življenje, ki mu ga je omogočil zaslužek, mladenič s kvadrigo v galopu pa bi – podobno kot na rimskih sarkofagih, na katerih je upodobljen življenjski cikel (cursus vitae) – predstavljal apoteozo pokojnika, pot v onstranstvo. Nedvomno poslikava sporoča, da so tudi v tem delu rimskega cesarstva živeli ljudje, ki so s ponosom opravljali svoje vsakdanje delo, si z njim bržkone dvignili družbeni status in bili obenem vpeti v rimske kulturne konvencije.