Po več kot pol stoletja se je cesarjeva uniforma vrnila v Ljubljano

Najlepša in najslajša odkritja zgodovine pridejo na dan po naključju. Dostikrat se namreč zgodi, da zgodovinarji in arheologi desetletja hodijo mimo zgodovinskega bisera, pa ga ne vidijo. Prav tako se je zgodilo februarja Pavlu Carju, direktorju Narodnega muzeja Slovenije, in kustosu Marku Ličini, ko sta februarja letos stikala po depoju Pokrajinskega muzeja Maribor in odkrila prav posebno dragocenost.

Cesar Franc Jožef I. na poroki nadvojvode Karla in Cite Burbonsko-Parmske v Schwarzauu oktobra leta 1911

»Vsi so vedeli za uniformo avstro-ogrske cesarske vojske, bila je že večkrat pokazana na različnih razstavah. A kot običajna, zanimiva, modra polkovniška uniforma avstro-ogrske pehote,« je povedal Car. Bila je na stojalu, rahlo ovita v polivinil, tako kot običajno zaščitijo zgodovinske obleke, ki potujejo od razstave do razstave. Iz čiste radovednosti sta uniformo odkrila in direktor Car, velik ljubitelj in poznavalec vojne opreme in uniform, je presenečeno obstal.

»Obleka na videz ni delovala nič posebnega, dokler nisva na levih prsih opazila sledi odlikovanj, ki so si jih pripenjali častniki. Jasno je bilo, da je imel lastnik uniforme nekoč pripeta kar štiri odlikovanja. To pa je bil lahko samo cesar,« je na tiskovni konferenci v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani včeraj pojasnil Car. Generali in feldmaršali so imeli po eno ali dve odlikovanji, redko tri, le cesar si je lahko pripel štiri.

Zahvalno pismo direktorja Narodnega muzeja Slovenije darovalcu uniforme Franzu Stefenelliju iz Gradca

Podarjena – ukradena

Ponovno so analizirali dokumente o obleki, ki pravijo, da je obleko – vojno suknjo, jermen za sabljo, pas in pa vojne hlače 14. marca leta 1913 Kranjskemu deželnemu muzeju podaril cesarski gardist, član zadnje obrambe cesarja, Franz Stefenelli iz Gradca. Vsi kosi so bili ob predaji popisani z inventarnimi številkami. Iz dopisa takratnega direktorja muzeja Josipa Mantuanija je razvidno, da je Stefenelli želel muzeju podariti še feldmaršalsko obleko cesarja Franca Jožefa I. A se očitno to ni zgodilo, čez leto dni pa se je začela vojna.

Dokazilo o pristnosti uniforme

Da gre res za uniformo cesarja Franca Jožefa I., pričajo podpisani izjavi Stefenellija, zahvalno pismo direktorja muzeja in zapis v inventarni knjigi. Čeprav je obleko podaril, je v resnici za vse kose skupaj prejel 190 kron. Kar je po svoje malo. Avstrijska krona je bila pred vojno namreč vredna okoli današnjih pet evrov, torej skupaj slabih tisoč evrov. Industrijski delavec naj bi takrat zaslužil od šest do devet kron na dan. Toda svet se je takrat vrtel drugače. Stvari, ki imajo danes izjemno vrednost, takrat običajnemu vojaku ali delavcu, običajnim državljanom niso kaj dosti pomenile.

Za primerjavo povejmo, da je lokalni posebnež Arnoldus Andries des Tombe leta 1881 v Haagu na neki tržnici kupil sliko Dekle z bisernim uhanom iz leta 1665, nizozemskega slikarja Johannesa Vermeerja, za nič več kot dva guldna, to je za kakih 25 evrov. Danes je verjetno druga najslavnejša slika na svetu, takoj za da Vincijevo Mono Liso. Slika zdaj nima vrednosti. Govorimo o milijardah. No, po besedah direktorja Carja je polkovniška uniforma Franca Jožefa I. danes vredna od 150.000 do 200.000 evrov. »Morda celo več, ne vemo. Je pa dejstvo, da je edinstvena. V vojnozgodovinskem muzeju na Dunaju sicer hranijo več paradnih feldmaršalskih uniform cesarja, a v našem primeru gre za bojno uniformo, temno modro suknjo in svetlo modre hlače. Take na Dunaju nimajo.«

Svilena podloga je bila v precej slabem stanju, zato so jo morali stabilizirati. Foto arhiv NMS

Seveda so iz muzeja o najdbi obvestili Dunaj, a kakšnega pretiranega navdušenja tam ni bilo. »Poslali smo jim fotografije in dokumente, smo komunicirali, a se mi zdi, da so kar malo ljubosumni, saj take zares nimajo.« Cesar naj bi Stefenelliju uniformo podaril, kar je za današnje razumevanje kar malce čudno. Carja smo vprašali, ali je mogoče, da bi jo Stefenelli ukradel, saj je bilo cesarstvo pri koncu. »Nikakor ne, cesar je imel svoje komornike, ki so skrbeli za njegove uniforme.«

Na poroki nadvojvode
Karla in Cite

Sama uniforma pa je zanimiva še z druge perspektive. Cesar je na slovesnostih običajno nosil maršalsko uniformo, ki je bila pravzaprav njegova delovna uniforma. Zgodovinski viri kažejo, da se je ostareli monarh le redko pojavil v civilni obleki. Enaindvajsetega oktobra leta 1911 pa sta se poročila nadvojvoda Karl, poznejši zadnji cesar Avstro-Ogrske, in princesa Cita.

Na fotografiji je Franc Jožef I. v identični uniformi, kot so jo včeraj na tiskovni konferenci predstavili v Narodnem muzeju v Ljubljani. Prisotni strokovnjaki so nam povedali, da ne morejo z gotovostjo trditi, da je na fotografiji prav obleka iz Ljubljane, saj jih je imel cesar na voljo zagotovo več. »A prav takih, bojnih polkovniških oblek pa verjetno ne prav veliko,« poudarja Car, zato sklepajo, da je velika verjetnost, da je cesar na poroki v Schwarzauu nosil prav to obleko.

Dr. Eva Ilec, konservatorka in restavratorka tekstila v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož Foto Jure Eržen

Kot je povedala dr. Eva Ilec, konservatorka in restavratorka za tekstil v Pokrajinskem muzeju Ptuj Ormož, kjer so obleko pripravili za razstavo, gre za volnen suknjič in hlače. »Obleka je namreč nastala na začetku 20. stoletja, se pravi v času, ko so bili na voljo volna, bombaž in svila. Suknjič in hlače so volneni, podloga pa je iz svile. Ta je bila precej načeta, zato jo je restavratorka za tekstil Marina Čurin morala stabilizirati, saj je bila zelo krhka in se je v rokah skoraj drobila.« Ilčeva je povedala, da bodo za restavracijo in konserviranje uniforme Franca Jožefa I. porabili okoli 500 ur.

Restavratorka in konservatorka Marina Čurin iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož je stabilizirala in konservirala zelo krhko svileno podlogo uniforme. Fotografije arhiv NMS

Ker je uniforma že nastala v času avstro-ogrske monarhije, so obstajale uniforme nemškega in ogrskega tipa. Uniforma Franca Jožefa I. v Narodnem muzeju v Ljubljani je polkovniška, pehotna oziroma paradna uniforma imetnika polka nemškega tipa. K opisanemu suknjiču in hlačam spada še črno-rumena ešarpa oziroma prepasnica, manjkajo pa čaka z oznakami štabnega častnika, sablja z nosilnim jermenom, rokavice, čevlji in seveda odlikovanja, ki so na Dunaju.