Žižek v novi vlogi na zagrebškem odru

Dramo, ki jo je filozof Slavoj Žižek napisal po naročilu za osrednje hrvaško nacionalno gledališče, napovedujejo kot filozofski in politični eksperiment, ki bo odprl vprašanje nevarnosti globalnega terorizma.

Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu naj bi novo sezono odprlo jutri s praizvedbo klasične tragedije Antigona v Žižkovi reinterpretaciji in režiji nemške režiserke hrvaškega rodu Angele Richter, ki tokrat prvič dela na Hrvaškem. Vendar so predstavo tik pred zdajci odpovedali, ker je glavni igralec Mislav Čavajda v noči na sredo, ko se je vračal z vaje, imel prometno nesrečo. Vanj se je zaletel avto, hrvaškega igralca pa so zaradi poškodbe glave zadržali v bolnišnici. Čavajda naj bi nastopil v vlogi kralja Kreona, za katero se je pripravljal zadnje mesece. Po prvi vaji je na facebooku napisal: »Kostum za vlogo je pravzaprav moje telo, prekrito z debelim slojem barve, katere odstranjevanje po prvi vaji traja 40 minut.« Novi termin predstave, ki je koprodukcija z gledališčema iz Bologne in Liègea, je napovedan za 19. oktober.

Zakaj Antigona

Niti ni presenetljivo, da je Žižek za prvo dramo izbral Sofoklejevo Antigono, ki je od nekdaj privlačila filozofe. Antigona je kot tragična junakinja, ki se upira pravilom, ne samo globoko vtkana v kanon svetovne književnosti in misli, ampak je poleg Biblije, Iliade in Odiseje eno od temeljnih besedil, brez katerega ni zahodne kulture in misli. Za številne filozofe je bila Antigona zelo pomembna pri interpretacijah in razmišljanjih, vendar si je samo Žižek drznil reinterpretirati Sofokleja, tako da je napisal novo dramo.

Sistematična analiza današnje Evrope odpira pogled na evrsko krizo, begunce, brexit, zapiranje meja, lažne novice, na razmere torej, ki lahko pripeljejo do razpada Evrope, na kar opozarja filozof. Žižkova zamisel o drami je bila, kakor je dejal, naslednja: »Obdelati Sofoklejevo verzijo kot črepinjo razbitega vrča in jo napolniti z drugimi črepinjami v upanju, da je skozi ta proces mogoče spoznati resnico.«

Slavoj Žižek je o svoji Antigoni še rekel: »Sem velik zagovornik poskusov, da se stara zgodba pove na nov način in v tem ni nič postmodernega. Vprašal sem se, ali je ta Antigona, ki jo poznamo, edina možna? Seveda ne, saj je že Sofoklej spremenil zgodbo, izvorni mit Antigone je videti drugače. In v tem je bila potem moja ideja: nekaj malega spremeniti v nekem ključnem trenutku in potem gre zgodba v drugo smer.«

Trije razpleti

Žižek je svojo različico, ki ima tri razplete, predstavil takole: »Prva verzija je kot pri Sofokleju. V drugi verziji, in vedno me je fascinirala ta možnost, Antigona zmaga, Kreonta uspe prepričati, da so vsi mrtvi enaki, imajo pravico do pokopa in obreda smrti. To se tudi zgodi, toda zgodi se tudi tisto, česar se je Kreon najbolj bal: ljudje eksplodirajo, ker se slovesnost priredi za pokop izdajalca, brata Antigone, in to privede do državljanske vojne. Tebe se rušijo, vse je v plamenih in Antigona hodi po zrušenem mestu napol nora ter ponavlja: Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu; zbor pa ji odgovarja: kar si hotela, imaš! To je moja pesimistična verzija. Tretja verzija je moja jakobinsko-delavska razredna verzija, v kateri zbor, ki navadno govori neumnosti kot velike modrosti in jih sovražim, neha biti neumni zbor, in ko se Antigona ter Kreon prepirata, zbor posreduje, reče jima, da s svojimi neumnimi prepiri ogrožata varnost mesta in države in se kot nekakšen jakobinski komite odloči za njuno likvidacijo in vzpostavitev ljudske demokracije.«

Režiserka Angela Richter pa o predstavi pravi: »Klasična Antigona je že sama po sebi izziv za vsakega režiserja, Žižkova verzija pa ima svoje posebnosti. On je posodobil besedilo in mu dodal tri verzije konca tragedije, ki so napisane v značilnem Žižkovem slogu in vključujejo filozofijo, popkulturo ter današnja moralna in politična vprašanja.«

Žižek torej pušča gledalcem svobodo pri odločitvi o usodi sodobne Antigone. Konec klasične Antigone je značilen za grško tragedijo: Kreon si premisli glede kaznovanja Antigone, toda ona je prav takrat naredila samomor. Za njo pa tudi Kreontov sin, ki je bil z Antigono zaročen, za njim tudi njegova mama oziroma Kreontova žena. Zakon je na koncu spoštovan, toda vsi trpijo ali umrejo zaman. Ves konflikt v Antigoni se na koncu pokaže kot lažni konflikt, v katerem nihče ne zmaga, razen seveda konflikta samega.

Žižek sledi Sofokleju v takšnem razkrivanju lažnega konflikta, njegove tri možne razplete pa je na kratko mogoče tolmačiti takole: prva dva razpleta predstavljata zmago ene od dveh konfliktnih strani, tretji razplet pa naredi konec konfliktu zaradi trpljenja ljudi v lažnem konfliktu, ki od zmage kogar koli nimajo nič. Zbor tebanskih starešin je tu v nasprotju z izvirnikom vplivni subjekt, ki odloči o koncu, torej o koncu Kreonta in Antigone, in njuna usmrtitev simbolizira konec konflikta.