Za jubilej magični tekst »carskega« avtorja

»Premalo se zavedamo, da je Dane Zajc 'carski' avtor in ob tem tudi eksplicitno slovenski. Jaz kot 'čefur' lahko to najbolje potrdim.« Tako predstavo Grmače, s katero v SNG Maribor odpirajo jubilejno, stoto sezono, ocenjuje igralec Benjamin Krnetić. Režiserka Nina Rajić Kranjac pa poudarja, da so Grmače del nas, a so hkrati večje od nas vseh. Zajc nastavlja ogledalo in vabi k premisleku, zakaj bi jih bilo vredno razumeti, sprejeti in kako jih nekoč tudi preseči.

Drama Grmače, napisana v začetku 90. let prejšnjega stoletja, je zadnja drama Daneta Zajca, ki je bila uprizorjena za časa njegovega življenja, v sezoni 1994/95 so jo na oder postavili v ljubljanski Drami. Tematizira uničenje ali razpad družine oziroma rodu in s tem določene skupnosti v celoti, gre za nekakšno medgeneracijsko tragedijo ob koncu svojevrstne arhaične vaške skupnosti. Zajc je analiziral nevralgične točke slovenske zgodovine in mapiral njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde in odgovornosti, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote zaradi nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, skupaj z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v domnevni onkrajnosti, predvsem pa poudarja nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce.



Nina Rajić Kranjac, Mariborčanka, ki sodi med najprodornejše režiserke mlajše generacije, je dejala, da so ob študiju predstave odpirali najrazličnejše teme. Od tujstva, pomanjkanja ljubezni, spoštovanja, strpnosti in nekakšne »osebne higiene do samega sebe in drugih« pa tudi o svojevrstni različici fašizma. Predvsem pa je po njenem mnenju pomembno, da je avtor prodrl v psihologijo vsakega posameznega akterja, jo izpostavil in pojasnil mehanizme, ki poganjajo te procese. »Grmače so prekletstvo, ki nam onemogoča, da bi lahko bili čisti, pošteni ljudje,« meni režiserka.
»Grmače so zgodba o kontekstu, strukturi in rojstvu 'fašizma', pri čemer ta izraz razumem podobno kot Taras Kermauner, torej kot človeku inherenten arhetip in ne zgolj kot na politična gibanja preteklega stoletja reduciran termin,« Zajčevo dramo ocenjuje dramaturg Tibor Hrs Pandur. To pomeni predvsem potencial človeškega zla in nasilja ter projiciranje tega zla zgolj na druge in izvzemanje zla v sebi, spreminjanje drugih v krivce oziroma žrtve in sebe v nedolžne alias rablje in sodnike. Obenem drama razkriva, kaj se zgodi z občutljivim posameznikom, če ni sprejet, če je zaničevan in manipuliran, če je njegova drugačnost zatrta ali nenehno predstavljena kot bolezen ali šibkost.



»Grmače vidim kot slovensko verzijo Dogvilla ali slovenski Fargo, ki prek dramaturgije nenehnih spodletov razkrinka tako mite o zlatu, bogastvu in uspehu kot mite o revoluciji in vzpostavitvi tosvetnega raja ali milenaristične blodnje o vzpostavitvi zlate dobe miru z nasilnimi sredstvi. Obenem pa subverzira mit vstajenja, skupaj s številnimi 'narodotvornimi' miti junaštva, ki naj bi svet z nasiljem odrešili zla. V ozadju se kažeta nespoznavnost in relativnost vsega ter s tem tudi smrti in zla, ki tako postane vseobsežna. Kar Zajc razkriva, je vseprisotnost sveta mrtvih, relativizem dobrega in zla, ker bomo vsi umrli. Svet mrtvih nenehno določa svet živih, zato si tudi 'zasmrtja' Zajc ne more predstavljati drugače kot nenehno tavanje, vice dolgčasa, kjer nihče ne umre, ampak samo pasivno obstaja in večno traja sredi sočasne neskončne naveličanosti praznine vesolja,« tekst razčlenjuje Hrs Pandur.



Benjamin Krnetić, ki tokrat v mariborski Drami gostuje, opozarja na Zajčevo mojstrstvo besede, saj »ko pri tem tekstu zadeneš pravo struno, ta res zazveni oziroma spregovori«. Žal mu je, da slovenski učni programi pregled našega slovstva nekako končajo s Cankarjem, medtem ko so sodobni avtorji zapostavljeni oziroma omenjeni zgolj sporadično in nepopolno, zato mlajše generacije ne znajo in ne zmorejo izstopiti iz klasičnih konceptualnih okvirov. Krnetić je pri tem opozoril še na položaj slovenskih gledališč, ki so vse prepogosto nekakšne odtujene, elitne institucije, ločene od zunanjega sveta, kar lahko predstavlja tudi platforme, za takšno in drugačno izkoriščanje v določene namene.



V Grmačah bodo nastopili Vladimir Vlaškalić, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti, Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Minca Lorenci, Gorazd Žilavec in Liza Marijina. Predstava bo imela glasbeno spremljavo v živo, ki jo bo izvajal Orkester mariborskega Konservatorija za glasbo in balet, glasbo pa je napisal Branko Rožman. Ekipo sestavljajo še scenografka Urša Vidic in kostumografka Marina Sremac, lektorica je Mojca Marič, oblikovalec svetlobe pa Borut Bučinel.