Včasih je glas bolj pameten od pameti

Prihodnji teden bo Tosca v ljubljanski operi nekaj posebnega: v naslovni vlogi bo v počastitev okroglih štirih desetletij ustvarjanja na opernem odru nastopila sopranistka Milena Morača. V kratkem spominskem klepetu je navrgla marsikatero podrobnost iz svoje dolgoletne kariere, ki pravzaprav še ni končana. Upokojiti se je formalno morala po določilih zakona za uravnoteženje javnih financ, a je dodala: »In potem sem še pela, pela, pela ...«

Gospa Morača, jubilej je odličen čas za pogled nazaj. Ste od nekdaj vedeli, da boste operna pevka?

Ja, res. In lep spomin. Moj stric je bil krasen tenorist, zelo rad je prepeval, kot mala punčka sem ga z zanimanjem poslušala, ko je z donečim glasom izvajal O sole mio, Granado in podobne skladbe. Moja pokojna mama je znala povedati, da sem že pri treh, štirih letih izjavila, da bom pevka. Tega se seveda ne spomnim, se pa spomnim, kako sem bila fascinirana nad stričevim glasom. Moja starejša sestra je prav tako študirala solopetje, imela je lep glas, spomnim se vseh arij, ki jih je prepevala. Pravzaprav me je petje izjemno privlačilo, nekaj sem ujela na radijskih programih, nekaj tudi s plošč, zlasti imam v spominu koloraturne arije, tiste višine žvrgolečih sopranistk ... žvrgolela in cvilila sem z njimi.

Zapleteno, a preprosto, subtilno, a transparentno

V katere šole vas je zaneslo?

Moja pot je bila strogo glasbena, najprej srednja glasbena šola, tam sem končala solopetje in teoretske predmete. S solopetjem sem se začela ukvarjati pri štirinajstih letih, in to kar resno, tudi nastopati. Sledila je glasbena akademija, potem podiplomski študij, magisterij ... po glasbeni poti sem šla povsem naravnost, direktno. Srednjo šolo sem opravila v Banjaluki, po maturi sem šla najprej na zagrebško glasbeno akademijo. Tam sem na študiju solopetja ostala eno leto, bilo je povsem v redu, vendar sem potem slišala, da je na ljubljanski akademiji začela poučevati čudovita sopranistka Ondina Otta Klasinc. Svojemu takratnemu profesorju v Zagrebu – to je bil imeniten glasbenik, pedagog in skladatelj Ivo Lhotka Kalinski –, s katerim sem se zelo dobro razumela, sem poskušala dopovedati, da sem visoki koloraturni sopran, on pa je trdil, da v mojem glasu sliši še neko dramsko barvo, in me je nameraval peljati v to smer. Jaz pa sem z lahkoto hotela v višine in sva se potem prijateljsko razšla, čeprav sem ga še hodila obiskovat v Zagreb, zmeraj se je zanimal za moj napredek. Po sprejemnem izpitu in potem po drugem letniku akademije sem bila že na odru! Angažirali so me v mariborski operi. Res, vse to je šlo bliskovito, sploh si nisem mogla predstavljati, da bo tako in da bom tako kmalu solistka.

Po akademiji ste šli še na ­izpopolnjevanja.

Najprej sem šla v Beograd, potem na Dunaj, od tam še v London.

Kdaj ste prišli v ljubljansko opero?

1. januarja 1981.

Spominov imate najbrž za ure pogovorov?

Seveda, ogromno. Zveni kot fraza, a vendar je res: šlo je kot blisk, ni bilo časa razmišljati, ni bilo časa biti utrujen. Že v Mariboru, v prvi sezoni, sem odpela štiri premiere, pa še v Ljubljano sem se vozila dvakrat na teden, morala sem študirati ob delu.

Kako ste izbirali vloge glede na glasovno zahtevnost? Znane so zgodbe, da so si pevke in pevci močno škodili s prezgodnjim petjem prezahtevnih solističnih vlog.

Povsem drži. Lahko potrkam na les in predvsem pohvalim vse iz vodstva opere, ki so me vodili, dirigenti so me, če lahko tako rečem, vodili pravilno. Prvih deset let sem pela zgolj koloraturne vloge, odpela sem vse, od Lucie Lammermoorske in Rozine v Seviljskem brivcu do Ljubezenskega napoja, Norine v Don Pasqualeju in kraljice noči v Čarobni piščali, morje takih vlog. Če bi me 'forsirali', kot žal počnejo z mnogimi pevkami in pevci, in mi prezgodaj dali peti drugačne vloge, bi bilo drugače. Saj veste, visoki koloraturni sopran, lirski sopran, mladodramski in dramski sopran. Če te 'fahe' prezgodaj mešaš, je to smrt, hitra smrt. Imela sem srečo, da so me pravilno vodili, vlog pa si nisem nikdar izbirala, saj so mi jih še preveč ponujali oziroma dajali, a repertoar je bil pametno izbran, šele po desetih letih sem začela peti tudi bolj lirske vloge in kasneje še druge. Nimam se za dramski sopran, a lahko pojem Tosco, na primer, treba je imeti dovolj volumna, pri Pucciniju je orkester velik in glasen, gosto napisan, kot pevec moraš imeti dovolj moči, da 'greš čez', česar pri Mozartu ni treba. Najkrajše bi lahko povedala: moj glas se je harmonično razvijal skupaj z mano.

»Od svojega inštrumenta se ne moreš ločiti, kot se lahko loči violinist, pianist, v tem smo si podobni s plesalci ali športniki.« FOTO: Črt Piksi

Lepo je slišati.

Ja, enaindvajsetletna sem že pela na odru, pri tridesetih sem bila že bolj zrela pevka, moj glas je harmonično zorel hkrati z leti – in to je velika sreča, milost, božji dar. Telo in karakter se razvijata v eno smer, glas pa v drugo, in včasih se zgodi, da si si s svojim glasom navzkriž, ko bi pravzaprav morala biti eno. Včasih je glas bolj pameten od pameti, včasih pač ne.

Soočenje treh koreografskih pogledov

Kako ste gradili svoje interpretacije oziroma oblikovali vloge? Ste poslušali posnetke drugih pevk, sledili dirigentom, režiserjem?

Najprej se je treba lotiti predloge za opero, prebrati si moraš vse, kar lahko dobiš, avtor glasbe ti tudi vse pove. Ko je glasba prepletena z zgodbo, je tam vse, vse situacije so podprte z glasbo, ki jih ilustrira. Dirigenti seveda imajo svoje koncepte in jih uskladijo z vsemi solisti, zborom, orkestrom, ponavadi pa dirigent dopušča pevcu mali manevrski prostor, znotraj katerega lahko oblikuješ vlogo tako, kot jo čutiš. Režiser ti pri takih dogovorih včasih pomaga, včasih pa ne, a zmeraj sem si znala izboriti svoj manevrski prostor, znotraj katerega sem samo iskala tisto, kar sem videla, slišala, razumela in čutila v posamezni vlogi. Tu gre zmeraj za rašomonščino, vsaka pevka naredi po svoje, danes sem jaz Tosca ali Violetta, jutri bo druga. Najpomembneje je, da si na odru iskren, to me je ves čas vodilo.

Se je bilo treba za posamezne vloge znotraj hiše boriti?

Zdaj, ko hodim na vaje, spet občutim, da smo res družina. Saj veste, vaje so dopoldne, popoldne in ­zvečer, s kolegi pevci si ves čas skupaj, nekakšni sotrpini smo. Za vloge se nisem nikdar borila, nikdar tudi nisem imela težav s kolegicami, ki so pele vloge v alternaciji, tako v operi mora biti, ves čas moraš biti pripravljen vskočiti namesto drugega. To se rado zgodi, čez noč izgubiš glas, prehlad, prah ...

Indisponiranosti so pogoste. Kako skrbite za svoj inštrument?

Morda gre tu bolj za način življenja, saj se od svojega inštrumenta ne moreš ločiti, kot se lahko loči violinist, pianist, v tem smo si podobni s plesalci ali športniki, inštrument je zmeraj z nami in moramo paziti nanj, pred predstavo na primer ne smem preveč govoriti.

Preden obmolknem in vas neham siliti h govorjenju: vam je žal za katero od vlog, ki je niste peli?

Odpela sem vse pomembne sopranske vloge znotraj tako imenovanega železnega repertoarja, po tej plati sem zadovoljna, samo ena vloga se mi ni izpolnila: Verdijeva Lady Macbeth, nikdar ni bilo priložnosti.