Umetnost lahko trka na vest ljudi

»Očitno imam dar za organizacijo,« pove, ko mu – nekako samoumevno – postavim vprašanje, od kod pri 89 letih še črpa energijo za ustvarjanje. Henrik Neubauer, starosta slovenskega baleta, je zadnjih nekaj tednov malce manj dejaven kot sicer. Za to je kriva prometna nezgoda, v katero je bil vpleten pred kratkim, a tudi ta mu ni odvzela bistrega duha in iskrivih misli.

Prihodnji mesec bo praznoval devetdeseti rojstni dan, anekdot se je v teh letih nabralo veliko, spominov še več. Neubauer se ozira nazaj in iz svoje bogate plesne, koreografske, pisateljske in pedagoške kariere črpa zgolj lepe stvari.

»Na slabo človek hitro pozabi, vredno je razmišljati o lepem,« je jasen. Pogovarjala sva se tik pred uprizoritvijo ljudske simfonične pesnitve Barve zelenega smaragda, pod katere režijo in koreografijo se je podpisal ob sedemdesetletnici umetniškega ustvarjanja.

Aprila boste praznovali devetdeset let, vaš bogati umetniški opus traja več kot sedemdeset let. Od kod črpate energijo in ideje, menda ne zgolj iz kolesarjenja? Vem, da radi kolesarite po prelepi Soški dolini.

Nisem tipičen upokojenec, ker vsakomur povem, da imam dovolj časa za vse. Pregovorno upokojenci nimajo časa, jaz si naredim seznam najnujnejših opravil in delam, ko imam čas. Mislim, da sem dobre organizacijske sposobnosti podedoval po očetu. Kar pa se tiče tega, da pri svojih letih še vedno delam, so to najverjetneje mamini dobri geni. Ona je dočakala skoraj sto let. Gre za splet okoliščin, ki me osrečujejo.

Morda še bolj kot to, da imate pri svojih letih še toliko energije, motivacije in idej za režijo in koreografijo, me je presenetilo to, da ste po izobrazbi zdravnik. Nekaj časa ste celo delovali v medicini. Se znanost in umetnost ne izključujeta?

Nekateri pravijo, da je tudi znanost umetnost. Oboje zahteva celega človeka. Tudi če bi ostal v medicini, bi bil izpopolnjen. Kot zdravnik sem delal štiri leta, to je res lep poklic. Kot asistent na medicinski fakulteti sem imel pred sabo univerzitetno kariero, a ni nič narobe, da se je tako izšlo. Ko sem imel leta 1958 težave v gledališču, sem se umaknil, nato pa na povabilo upravnika Smiljana Samca prišel nazaj. Kot vodja ansambla pozneje nisem mogel samemu sebi dajati vlog, sem pa ravno tako našel veliko zadovoljstva v koreografiji. Veliko sem delal v baletni šoli, imel svoj razred, nato je prišel Festival Ljubljana.

Rodili ste se leta 1929 na Golniku. Nič posebnega ni, ste velikokrat omenili, da ste življenje posvetili plesu, umetnosti.

Med vojno je imela mama šiviljo in njena hči je hodila na baletne vaje k Maksu Kirbosu. Bil sem radoveden in šel pogledat, kako je tam. Po vojni, ko so odprli operno-baletno šolo po vzoru Petra Golovina, sem se jim pridružil in že prvi dan vprašal, ali kaj znam. Seveda mi niso odgovorili, a sem ostal in jeseni že plesal v baletnem zboru. Že takrat je bilo veliko fantov, in ko sem v šestdesetih in sedemdesetih letih učil na baletni šoli, smo imeli močne razrede z moškimi plesalci. Mojmir Lasan, Janez Mejač, Franci Ambrožič, Peter Sardoč, Peter Pustišek, ki je bil dolgo vodja baleta na Reki. Po drugi svetovni vojni so nastali baleti, recimo Špartak ali Ivan Grozni, v katerih so bile izrazite moške vloge.

Tudi vaša družina ni imela nič proti, da hodite k baletu.

Zakaj pa bi imela? Baletni plesalec je zelo možat poklic. Leta 1967 je Anton Dolin, svetovno znani britanski koreograf, za nas postavljal Giselle. Ko sem bil v ZDA, sem ga povabil, da pride, in je res prišel za simboličnih petsto dolarjev. Drugače je za krajše koreografije takrat dobival deset tisoč dolarjev. Bil je entuziast, kot smo bili vsi. Ko je delal s plesalci, jim je razlagal, kako se morajo obnašati moški. Če gledate Ivana Groznega, to ne more biti poženščen tip.

V veliki meri ste zaslužni za mednarodno prepoznavnost slovenskega baleta.

Ne morem si lastiti vseh zaslug. Res pa je, da preden sem prišel, nismo imeli veliko gostov. Sam sem jih nato začel vabiti. Ker sem imel mednarodna poznanstva, sem lahko privabil k nam mednarodno uveljavljene koreografe. A ti so prišli tudi zato, ker je bil ansambel tako dober. Serge Lifar [ukrajinski koreograf] je pri nas na primer postavil baletni večer s Suito v belem, nato je bil celoten ansambel povabljen v Cannes. Tam so bile same eminence, mi pa smo po predstavi jedli kaviar in pili vodko. To so bili lepi časi z izjemnimi plesalci. Nekoč sem šel na razstavo v Narodno galerijo in ena od teh plesalk je bila tam hostesa, saj ni dobila redne zaposlitve. Spomnim se recimo Lidije Sotlar, umrla je pred štirimi meseci. Ona je bila edinstvena. Ena redkih, ki bi si zaslužila naziv primabalerina, čeprav tega pri nas ni. Dobra je bila tudi Tatjana Remškar, ki je bila tehnično manj dovršena, zato pa je vse nadoknadila s svojim izrazom. Bila je ljubljenka občinstva.

Kaj pomeni, da je neki plesalec izjemen?

Najprej mora do popolnosti obvladati tehnično plat. In biti mora izrazen. Veliki baleti kot Romeo in Julija zahtevajo, da plesalec brez besed pove zgodbo. Solisti to večinoma dobro obvladajo. S telesom, brez govora. Izjemni plesalci lahko plešejo veliko dlje. Pri nas je bil v prejšnjih časih sprejet beneficiran staž, kar je pomenilo, da so šli nekateri v pokoj pri 45 letih. To ni potrebno, poznal sem plesalce, ki so bili še pri 55 odlični.

Menda so bili najlepši časi slovenskega baleta v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih. Čeprav je po drugi strani zanimivo, da so med vojno ljudje drli na baletne predstave, kot pišete v publikaciji o ljubljanski operi med drugo svetovno vojno.

To je bilo edino, kar so ljudje takrat imeli. Gledališče, opero, balet. Kljub predpisanemu kulturnemu molku je bilo to zanje nekakšno zatočišče, odklop od realnosti. Ne morem reči, da danes niso več lepa leta. Oba baletna ansambla imata dobre plesalce, ki se jih splača pogledati. Občinstvo se ne spreminja.

Koliko je danes še širine v slovenskem baletu? V kakšni kondiciji je?

V zelo dobri. Edino, kar se je spremenilo, je to, da je zdaj v njem veliko tujcev. V mojih časih so bili plesalci iz tujine redkost, imeli smo Avstralko, Nizozemca. A zasedba je vedno v domeni vodje ansambla.

Ste si ogledali Sergeja Polunina? Kaj menite o njem?

Nisem si ga ogledal. Vem, da je bilo okrog njega ogromno reklame. Sem pa prisluhnil nekaterim ocenam, ki so bile do njega precej kritične. Res je, da je populariziral balet pri občinstvu, ki prej morda ni čutilo samega baleta. A nekateri so videli v njegovem plesu veliko mrtvih trenutkov in bili razočarani. Mislim, da so okrog njega ustvarili umetno famo. Ljudje zato mislijo, da gredo gledat nekaj vrhunskega. Verjetno je Sergej Polunin res dober plesalec, menda v tokratnem primeru tudi japonska koreografinja ni dobro opravila svojega dela. A če se z njo ni strinjal, bi to lahko povedal. Kot rečeno, ne morem soditi, ker si ga nisem ogledal.

Kako ste 'padli' v Barve zelenega smaragda?

Na predlog Avgusta Ipavca. Pred več kot desetimi leti, ko sem pisal knjigo o slovenskih operah, sem zasledil, da je spisal opero Zlatorog. Potem sva sodelovala pri Božični pastorali, bil je zadovoljen z mojim delom, in ko so leta 2016 na Sveti gori izvedli Barve zelenega smaragda, me je prosil za koreografijo in režijo. Dela je bilo kar veliko. Božje vile imajo v pesnitvi veliko vlogo, tu so recitatorji s pismi vojakov med prvo svetovno vojno, pa prizori s citrarjem. Avgust Ipavec si je vedno želel, da bi predstavili pesnitev tudi v Cankarjevem domu, in zdaj je končno tu.

V čem vidite lepoto te pesnitve?

To je sijajna glasba, ki res poskuša naslikati krute prizore iz prve svetovne vojne. S koreografijo in scenografijo bo to zaživelo v mogočni barvi. Gre za poseben spomin na trpljenje ljudi, ki so bili vpleteni v veliko morijo. Sam sem večkrat obiskal prizorišča po Evropi, kjer je potekala vojna. To so pretresljivi prizori. Ipavčeva skladba je v marsičem izjemna. Ljudje na Sveti gori so imeli solze v očeh ob poslušanju, celo člani zbora, ki pojejo vmes, so bili ganjeni. Mislim, da je to dostojen spomin in opomin in zdi se mi pomembno, da ljudje spoznajo, kaj se je dogajalo.

Tu lahko umetnost trka na vest ljudi.

Tako je. Umetnost nas opomni, da se kaj takega ne sme več zgoditi. Ljudje se morajo zavedati, kaj je pomenila prva svetovna vojna, in Avgust Ipavec je spomin na to lepo oživil. Primorci so bili od vseh Slovencev še najbolj čustveno vpleteni. Tudi moj oče se je boril na fronti pod Krnom. Njegov pomočnik ga je rešil, ko je bil ranjen. Izkrvavel bi in mene danes ne bi bilo tu. Ipavec je to epopejo vrhunsko navezal na boje na naših tleh.