»Tudi to, kar smo bili včeraj, danes nismo več«

Pomislimo na junijsko državno proslavo ob dnevu državnosti z naslovom Pred zarjo jutrišnjega dne ..., ki je bila videti kot svojevrsten umetniški dogodek z močno odmevno okoljevarstveno noto. Pomislimo na odprtje Ljubljanskega filmskega festivala, ko se je oder Gallusove dvorane nepričakovano odprl z gledališko iluzijo: z velikim radijskim sprejemnikom iz petdesetih let v ozadju in s čolnom, v katerem sta igralca MGL Matej Puc in Iva Krajnc z glasbeniki odpela pesem Čamac na Tisi iz otvoritvenega filma Liffa Varuhi formule ...

Matej Filipčič, arhitekt, scenograf in režiser, je ustvaril okoli tristo odmevnih medijskih prireditev, dogodkov, državnih proslav. Z minimalističnimi sredstvi, s premišljeno uporabo gledaliških elementov jih postavi v prostor, ki ga kot arhitekt izkoristi na najbolj presenetljiv način. Kot recimo za nedavno prireditev izbora Delove osebnosti, ko je v preddverje Narodne galerije z Robbovim vodnjakom v ozadju postavil gugalnico, kot prizor iz sanj, na kateri je vokalistka Maja Keuc odpela jazzovski standard Feeling Good.

V svet scenskih umetnosti je vstopil med študijem arhitekture v v devetdesetih letih, najprej kot igralec in plesalec v predstavah Tomaža Štrucla v Gleju Hamlett Packard (1992) in Jezus F. (1997) ter v predstavi Barbare Novaković Marelični listi (2001). Od takrat dalje je ustvaril scenografijo, včasih tudi kostumografijo za številne gledališke dogodke.

Prva strast je bilo gledališče, pravi Filipčič. In pravzaprav še vedno ostaja gledališče, tudi vsi njegovi javni dogodki, pa naj gre za režijo in koncept prireditve Delova osebnost leta ali slavnostno akademijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ob stoletnici delovanja, so svojevrstne predstave, z izjemno estetskim rezom, s kančkom nepredvidljivega. Najbrž pomaga, da je gledališče spoznaval od znotraj, vsak segment posebej – od tehnike, luči, produkcije, polaganja preprog pa do scene, kostumov in režije.

Zaradi njegove neobičajne izobraževalne poti ter žanrsko in vsebinsko raznolikega ustvarjanja ga ne moremo spraviti v ustaljene okvirje umetniškega opredeljevanja. Sam pravi, da se že dolgo ne ukvarja s tem, ali je bolj režiser, scenograf ali arhitekt. »Ustvarjanje je moj način življenja in je zelo prepleteno z mojo osebnostjo in različnimi izkušnjami in znanjem, ki sem jih formalno in neformalno pridobil v tridesetih letih dela. Hvaležen sem, da mi je to uspelo združiti v celoto. Iz te celote potem raziskujem, se premikam iz enega v drug žanr in vsakič znova, upam, ustvarim nekaj drugačnega, novega.«

Kot scenarist, režiser in scenograf je na oder Cankarjevega doma in na Kongresnem trgu postavil enajst državnih proslav, ki so odmevale v javnosti. Januarja 2012 je režiral otvoritev Evropske prestolnice kulture, decembra tudi zaključek. Režiral je proslave za dan državnosti, dvakrat proslavo ob dnevu upora proti okupatorju, dan reformacije, dvakrat podelitev Prešernovih nagrad in slovesnost ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja.

Če bi vam naročili, da ustvarite scenografijo o stanju v naši državi, kaj bi vam najprej padlo na pamet? »Če bi želel biti aktualen in na prvo žogo, bi verjetno prikazal poplavno območje z veliko plazov, kamenja in razmetanega skalovja, veliko nepravilno utečenih in umetno ustvarjenih strug. Poplavljena in razdejana pokrajina je pripovedno vedno močan simbol tako v negativnem kot v pozitivnem in optimističnem. Vsaka naravna ali druga nesreča nam ponudi priložnost, da se znova vzpostavi lepo in naravno.«

V času spektaklov in prenasičenosti s podobo je zagovornik izčiščenih in enostavnih, jasnih in estetskih elementov, lahko bi rekli minimalizma, s katerim vzpostavlja kontrast in ga dopolnjuje z bolj dramatičnimi elementi, tudi baročnimi. »Ko vzpostaviš odnos z naročnikom, pa naj bo to javna ali komercialna institucija, se moraš prilagoditi okolju in vsebini, ki jo naročnik želi sporočiti. Naročnik mora vedeti, kakšen žanr želi, kajti tudi iz najmanjše podrobnosti lahko ustvariš gledališče. V tem je čar mojega dela. Ob tem se je treba zavedati, da osebni okus, moj ali naročnikov, ni vedno primeren, ampak moramo upoštevati vsebino, ki jo želimo sporočiti, in publiko, ki ji je to namenjeno.«

Matej Filipčič. FOTO: Črt Piksi

Pomemben faktor pri ustvarjanju dogodkov je dolžina, pravi, predvsem pa ritem, tempo. »Bistveno je, da ima prireditev poudarke tam, kjer morajo biti, da ima uvod in izpev. Čas je za manipulacijo z občinstvom zelo pomembno orodje, ki vzdržuje napetost in pozornost gledalca in nam v najbolj enostavni obliki pokaže, da je čas relativen.«

Njegove gledališke predstave so nekakšen kontrapunkt njegovemu ustvarjanju za naročnika. So minimalistične meditacije, o katerih prej dolgo razmišlja. Pravi, da jih gradi z gradniki, kot so tekst, gib, glasba, luč, glas igralca. »Gledališče je živo, čarovnija, je kvantni svet, ki se ustvari s pomočjo opazovalca,« je rekel po predstavi Diracov sindrom v Drami. »Je antimaterija, ki v stiku z našim svetom sproži energijo, ki jo gledalci občutimo.«

Ko se je prvič začel ustvarjalni odnos z Ivo Zupančič, se je nekaj zgodilo. »Iva je bila zame takrat utelešenje življenjske modrosti, kot posoda, v kateri je bilo vse tisto, kar sem si želel posredovati v gledališču.« Skupaj z njo je ustvaril prvo samostojno predstavo/gledališko instalacijo Interieri (2000), ki je prerasla v istoimenski kratki umetniško-dokumentarni film in nato v predstavo Osum, »miniatura v belem« v Moderni galeriji Ljubljana (2002). Nadaljeval je s »(kvazi)melodramo« Sanset (2004) in Ko mine (2005). Za te prve predstave so bili značilni nordijska poetika, raziskovanje čustvenega spomina in scenografsko izhajanje iz izpraznjenega prostora, determiniranega z detajli v obliki predmetov.

Še vedno ga v umetniških projektih zanima stik posameznika z življenjem, kaj nas obdaja, kaj smo mi od znotraj in kaj smo navzven. Ta vprašanja Filipčič raziskuje na različnih področjih, v glasbi, predstavi, fizikalnih enačbah, dramskih tekstih ... »Po mojem mnenju ves čas delam isto predstavo. Spreminjajo se samo jezik in gradniki in to, kako so postavljeni zvezde, čas in prostor, vsebine, naročnik.«

Kot pravi, gre za zelo arhetipske in metafizične stvari, univerzalne gene, ki povezujejo telo in duha s stvarstvom. »Vsak od nas se v določenem obdobju sprašuje, kdo smo, od kod smo prišli, kje smo, kam gremo, zakaj smo tukaj. Vse to je odvisno od odnosov, ki jih vzpostavljamo z ljudmi, s svetom in samim sabo. To poteka na zavestni in podzavestni ravni. Gre za to, da lahko pri najmanjši in najbolj enostavni zadevi, ki se ti zgodi, raziskuješ njen učinek.«

Gledališke predstave ali instalacije so zanj »postavitev v prostoru, arhitektura življenja, ki jo živimo vsak zase, vsak sam v lastni osebni stavbi, fizični arhitekturi, ki jo prinesemo na ta svet, a vedno v odnosu do okolja in vseh drugih v njem«.

Pravi, da nič ni stalnega. Nobeno spoznanje ni dokončno, zato tudi ni končnih ali pravilnih odgovorov. »Drugega kot hoditi po poti nam ne preostane. Ves čas smo v konstantni spremembi, tako kot se vesolje in okolje ves čas spreminjata, se spreminjajo tudi osebnosti. Na neki način smo usedline sebe, kajti tudi to, kar smo bili včeraj, danes nismo več. Z esencialnimi vprašanji si človek lajša tragičnost in spreminja svet v sebi in zunaj sebe, a svojega dela nikoli ne konča. In to je tisto, kar sili k izražanju in ustvarjanju.«

Matej Filipčič. FOTO: Črt Piksi

Njegove gledališke predstave so bile uspešne tudi na mednarodnih festivalih. Ko je s predstavama Tosca in La la la gostoval v Parizu, se je v njem že začela rojevati predstava o Mariji Antoaneti, ki si jo je zamislil kot multimedijski križanec med odrsko predstavo, prvinami opere in televizijskim talkshowom. Darja Zgonc kot izpraševalka, Marko Mandić kot francoska kraljica v izvirnih kreacijah Alana Hranitelja. »Vedno sem za izhodišče jemal močne osebnosti, na katerih sem lahko gradil odnose in aksiome, v katere verjamem v življenju.«

Njegove predstave niso prostorno in časovno definirane, zato tudi ne morejo biti družbenopolitično aktualne, vsaj ne na prvi pogled. »Zanima me plast pod vsakodnevno družbeno aktualnostjo, ki nas obdaja. To so arhetipi, ki so po mojem gradniki posameznika in družbe.«

Res je, da s svojimi predstavami najprej raziskuje lastni notranji svet, pravi, »a nisem ne prvi ne edini, ki je uvidel, da globlje ko greš pri ustvarjanju vase, bolj nagovoriš tisto univerzalno v vseh«.

Ena njegovih bolj odmevnih predstav, ki jo je postavil v prostor hotela Union, je bil Melanholični croquis, študija melanholije, ki sta jo navdahnila knjiga Thomasa Manna Smrt v Benetkah in seveda istoimenski film Luchina Viscontija. Lepota in smrt. Melanholija kot napetost med plusom in minusom, med tragiko in lepoto. Melanholija, ki jo on sam vidi kot možnost vzdrževanja ravnovesja. »Iskati lepoto v tragičnem, v bolečini. Če bi že lahko opisal svoj notranji svet, bi bila to beseda melanholija,« pove z nasmeškom. Z melanholijo je navsezadnje prežeta vsa zgodovina človeštva, pravi.

Mislili so jo filozofi, upodabljali umetniki, raziskovali znanstveniki. Nekateri jo občutijo kot bolezen, drugi kot vir ustvarjalnega navdiha. On se je odločil, da raziskuje to drugo.

V predstavi je zato kognitivni znanstvenik dr. Urban Kordež s posebno napravo poskušal izmeriti stopnjo melanholije. Jo torej lahko izmerimo? »Že dolgo časa v meni odzvanja občutek minevanja, izgubljanja. A izkušnja izgubljanja, bolečina ob izgubi, je lahko točka, kjer se odpira polje kreativnosti.«

Religija? Lahko bi rekel, da sem religiozen človek, da, pravi. »Moja religija je znanost. Verjamem v čudež vesolja in vseobsegajočo energijo, ki človeka postavlja v širši plan in z drugo prizmo, da pogleda nase in na svet, na družbene odnose, z druge perspektive. Ta vera v nasprotju z uveljavljenimi religijami ne daje odgovorov, ampak še več vprašanj. Sebe prevečkrat dojemamo kot ločene od vesolja, ker si ne upamo priznati ničnosti, v kateri smo v primerjavi z vseobsegajočim stvarstvom okoli nas.«

Zanima ga interakcija med znanostjo in umetnostjo. Umetnostjo in religijo. Znanostjo in religijo. Znanostjo in lepoto. Kot v njegovi zadnji predstavi Diracov akord, neobičajni predstavi o fiziku Paulu Diracu, ki je ustvaril »najlepšo enačbo«, v kateri si vprašanja o vesolju in minljivosti postavljajo igralci Jožica Avbelj, Darja Zgonc, Boris Cavazza in Igor Samobor.

Rad ima igralca. Če že mora izbrati, bi rekel, da so bili v njegovem ustvarjanju ključni trije: Iva Zupančič, Jožica Avbelj in potem Boris Cavazza, s katerim je prvič sodeloval v Melanholičnem croquisu. Zanj utelešajo nekaj neubesedljivega. Nekaj, čemur bi rekel življenjska sila. Vse, kar življenje je. Ali kot je dejal po premieri Diracovega akorda: »Ko na odru spregovori Boris, spregovori Življenje samo. In ko spregovori Življenje, ni prostora za dvom in nerazumevanje. Preprosto mu verjameš in ga začutiš.«

Kaj je zanj estetika, kako pomembna je in kako cenjena? »Zame je estetika, vizualna in izkustvena, torej harmonija v detajlih, po proporcih sestavljena v enotno strukturo, zelo pomembna. Res je, da tega izkustvenega dela estetike večinoma ljudje ne opazijo, ne zaznajo, vsaj zavestno ne, kajti dogodka ne analizirajo po detajlih. A vendar je nekje v ozadju skladnost nečesa tista, ki povzroči občutek ugodja. Prepričan sem, da imajo vse stvari, ki jih sestaviš z lepoto in estetiko, močan vpliv na publiko, tako kot ga ima seveda tudi njen kontrapunkt, estetika grdega in šokantnega.«

Matej Filipčič. FOTO: Črt Piksi

Po njegovem mnenju so lepe stvari pri nas podcenjene na različnih področjih, a narediti lepo stvar je zagotovo ena težjih reči. »Skladnost je lahko zelo dolgočasna, to je zgolj perfekcionizem, zato sama skladnost še ni lepa. Lepoto je treba združiti z dušo, ki se v lepo lahko naseli in v njej živi. To pa je težko. Za lepe stvari je potrebno kar precej usklajevanja, eksperimentiranja in sestavljanja,« pravi in v smehu pristavi, da pri »abstraktnih zadevah lažje zadeneš bistvo«.

Estetika zanj ni nekaj, kar je v polju užitka. »Želel bi si, da bi imela večjo veljavo, kajti po mojem mnenju je zelo družbeno odgovorna. Harmonija skladnosti deluje pozitivno, ker umirja misel in duha. To pa je danes še kako pomembno.«