Sloveniji krvavo primanjkuje vadbenih prostorov

Festival Spider 2019, ki si je v devetih letih obstoja, prvič je bil ­izveden kot potujoča umetniška­ manifestacija leta 2010, izoblikoval jasno programsko linijo kot Festival radikalnih teles, je tokrat potekal v preizpraševanju območij­ soobstoja.

Festival, ki je večinoma potekal od 11. do 15. septembra v Plečnikovem letnem gledališču za Tivolskim gradom, je tokratno linijo stkal okoli robov in presečišč koreografskih jezikov ter izpostavil fenomen osnovnega »teritorija« plesa – plesnega podija –, sicer praznega označevalca, ki dobi pomen in svojo lastno ekstenzijo šele s telesi, ki ga naseljujejo v smislu preseganja nacionalnih, rasnih, spolnih in identitetnih meja. Plesni podij je hkrati prostor, na katerem so vsa telesa v uprizoritvenem smislu enakovredna in spodbujajo premislek, ki sega onkraj umetniških praks. Ob tem je treba poudariti, da v dejanskem teritoriju Ljubljane in Slovenije krvavo primanjkuje vadbenih prostorov kot osnovnih pogojev dela za področje sodobnega plesa in gledališča, na kar so opozorili tudi na okrogli mizi na festivalu Mladi levi, ki je potekal od 23. do 31. avgusta.


 

Dramaturgija dogodkovnosti

Vznemirljiva os tokratne edicije je bila predvsem dramaturgija dogodkovnosti na plesnem podiju in okoli njega v štirih festivalskih dneh, kar je v pogovoru izpostavil tudi umetniški vodja festivala, slovenski plesalec in koreograf Matej Kejžar. Festival, ki ga je odprla švedska performerka Stina Fors, je v repetitivnem načelu, ki združuje udarce na boben, glas in gibajoče telo, ustvarila valujočo, deloma melanholično pokrajino, ki me je spomnila na preostanek družbenega spektakla v smislu »kaj ostane od Abbe danes«. Indijski plesalec in koreograf Deepak Kurki je v delu Nikomur ni mar ta prostor razširil v samolasten, prekinjajoč in navdihujoč gibalni izraz, ki presega meje identitetnih politik; tako področja sodobnega plesa kot indijskega plesa. V odrski stvaritvi je mojstrsko prepletal glasbene podstati, kot da bi se sprehajal med historičnimi svetovi med tradicijo in sodobnostjo. Drugi festivalski dan je odprl belgijski umetnik Daniel Linehan, ki nas je v meditativnem popotovanju Medij medij popeljal skozi točke okoli Plečnikovega letnega gledališča in vanje vpletel medij besede, ki pa ni delovala toliko kot meditacija, temveč bolj kot neki lebdeči označevalec, v katerem smo se skupaj sprehajali v medprostorju, ki so ga trdno postavili na »plesni pod« člani in članice Urbane scene v avtorstvu Alien Expressa (Žigan Kranjčan, Gašper Kunšek) v delu Freestyle cypher. V slednjem so sopostavili zgodovino hip hopa (Alex Tesch, moderator Nace Novak) in njegova pravila »zlaganja«, ki so ob kolektivu Urbane scene z zasedbo didžejev dosegli energetsko raven, ki ustvarja pogoje za nov, svež spektakelski način predstavljanja, ki vpeljuje strast in čutnost mlajše generacije ter ponovno izpostavlja – kolektiv! V minimalističnem ritualnem dogodku Prenašanje, ki je sledil, je japonska plesalka in koreografinja Mami Kang uprizorila radikalno kine(ste)tično telo, ki bi ga bilo mogoče interpretirati kot koreografijo algoritmov androidnega telesa brez organov.
 

Minimalistična preslikava kaotičnosti

Premiera predstave Mateja Kejžarja in švedskega plesalca Mikaela Marklunda dan zatem kot jezikovna zloženka Languagesausage … je delovala predvsem kot minimalistična preslikava kaotičnosti in nesmislov načinov odtujenega bivanja ter nemogočega spoja elementov različnih »kodifikacij sistema« v smiselno celoto. Struktura predstave je apelirala na dejstvo, da je stanje kaotičnosti v svetu danes preveliko, da bi preneslo jasno povezavo – razen lastnega fizičnega soobstajanja v skupnem prostoru za količino odmerjenega časa. Slednji je v času predstavljanja postal hkrati gledalčev čas, ki je zajel trenutek jasnine šele, ko sta performerja razgrnila jezikovno matrico lastnega predstavljanja, s čimer je apeliral na to, da je pomen vedno nekje drugje. Nekje onkraj diskurza samega; zato je to, kar (se) na odru izvaja, prežitek, ostanek, lupina. Predstava je tako z distance delovala predvsem kot montypythonovski pamflet (ministrstva za smešno hojo), ob čemer so mi misli bežale vsaka na svojo stran: brexit, Boris, Melania, Marjan, Karl … Ravno zato bi izpostavila film, ki je sledil zatem in bi ga morali videti vsi: Srbenka (režija Nebojša Slijepčević, 2018, izbor Miha Možina). Govori o procesu priprave na predstavo hrvaškega režiserja Oliverja Frljića na podlagi umora srbske deklice Aleksandre Zec v Zagrebu leta 1991, ob čemer razpira vprašanje prenašanja nasilja iz generacije v generacijo. Deluje brutalno. Naša realnost in vaša realnost. Utrujenost misliti. Soobstajati. (Pre)živeti.


 

Plečnikovo gledališče kot nov modus pogleda

Zadnji festivalski dan je potekal šesturni »pokop« belgijskih umetnikov Elle Steijn in Roberta Steijna v projektu Stanje Bardo, ki je poleg mest razpiranja časa prinesel tudi pozicijo realnega, razkrajajočega se telesa in vprašanje minevanja na splošno, vmes pa je bila predstava francoske dvojice Françoisa Chaignauda in Marie-Pierre Brébant Symphonia Harmoniae Caelestium Relevationum, ki je celotno vprašanje (so)obstajanja postavila v širši, zgodovinski prostor in čas. Ob festivalskem dogajanju se med drugim postavlja vprašanje, na kateri točki so se zgodila dejanska mesta oziroma območja soobstoja. Ravno drugačen teritorij umetnosti, ki sam po sebi omogoča drugačen modus gledalčevega pogleda, ima potencial za nove koordinate mišljenja, ki segajo onkraj razumevanja in se osredotočajo na naslav­ljanje samo. Katera vprašanja naj torej danes obravnava umetnost? Kot področje de facto nekvantifikacije namreč še vedno in od nekdaj ponuja območje radikalnega upora glede zanikanja potenciala vsega, kar nas naredi državljane in držav­ljanke sveta.