Prvih osemdeset let Borisa Cavazze

Poklon umetniku, ki je usodno zaznamoval slovensko gledališče .- kot igralec in režiser - in profesor igre, ki je oblikoval generacije igralcev, med njimi je bil tudi aktualni premier Marjan Šarec, ki se je prav tako poklonil svojemu profesorju. S svojimi glasbenimi nastopi so ga počastili številni umetniki, med njimi Svetlana Makarovič, Janez Bončina - Benča, Iztok Mlakar in številni drugi umetniki.





»Kako se je vse skupaj začelo? Že pred nekaj meseci sem rekel Igorju Samoborju: Boris ima osemdeset let, fino bi bilo, če nekaj pripravimo, tako kot smo naredili že za Štefko Drolc, Dareta Valiča, Borisa Juha ... « je rekel Jurij Zrnec, eden od ključnih motorjev za te vrste dogodke v Drami. » In potem sva se začela pogovarjati, kako bi to speljali. Začele so kapljati ideje, pridružili so se nam vsi, ki delajo v Drami, vsi sektorji, je rekel z nasmeškom. Res, zdi se mi fenomenalno, da je cela Drama ob pripravljanju te predstave dihala kot eno.To ti vrne zaupanje in vero, da imamo še vedno dovolj energije, da stopimo skupaj, kar tako, ker je to pač fino,  in naredimo kaj lepega.«



Prireditev sta tako začela »starčka v prvi loži, komentatorja prireditve, skoraj neprepoznavna in sivolasa Bojan Emeršič in Zrnec, in jo v stilu Muppet Showa, z glasbenimi nastopi, skeči, izjavami prijateljev Cavazze ... zložila v poseben kalejdoskop.  Preigravala sta vse tipke, od družbenokritičnih bodic do čisto internih gledaliških štosov, kot na primer, jamranje o igralcih v stilu: »Saj ti igralci so tud eni reveži. Zmer manj denarja je ja, pri Buljanu tudi za kostume niso imeli.« 



V občinstvu so sedeli številni prijatelji, sorodniki, sodelavci, in seveda igralci, tudi tisti, v katere je Boris Cavazza tako ali drugače, tudi kot profesor, vtisnil svoj pečat.

»Vsi, ki ste tukaj zastojn, boste peli, tisti, ki ste vstopnice plačali, vam ni treba,« je zaukazal  eden od nergaškega dvojca, občinstvo ga je ubogalo. Loža št. 2 se je osvetlila, Boris Cavazza je vstal, celotna dvorana pa tudi, in mu v en glas zapela »Vse najboljše.«

V povezovanju obeh nergačev ni manjkalo dovtipov in štosov tudi na slavljenčev račun, pa na protokol in njegovo soprogo Ksenijo Benedetti, najbolj sta si privoščila lastni ceh, igralce.

»Igralec je pa danes res lahko vsak,« je jecljajoče pokimaval sivolasi Emeršič. Tud dohtar je danes lahko vsak. Danes si lahko vse, kar hočeš. Boris je bil celo Predsednik (sta namignila na Tomašičev film, za katerega je Boris napisal tudi scenarij) »Ja, ampak samo na filmu,« je rekel Emeršič, »kje si pa videl, da bi bil igralec zares predsednik?

V tistem trenutku  je med smehom občinstva na oder prišel predsednik vlade Republike Slovenije Marjan Šarec in v duhovitem nagovoru svojemu mentorju na AGRFT dejal, da je Boris kljub vsemu zdaj najbrž »ponosen nanj, saj mu je končno uspelo, da prvič po dvajsetih letih stoji na odru ljubljanske Drame.«

 Zahvalil se mu je za neprecenljivo znanje in izkušnje, tudi za iskrenost, ki je šla včasih tako daleč, da mu je profesor zabrusil »naj že umakne ta profil, ker ne more ves čas gledat tega orlovskega nosu« ...

Govor, ki bi ga bilo treba posneti v poduk, kaj je učinkovitost, duhovitost in stil, je zaključil v stilu, »da je morda res razočaral svojega profesorja, da je faliran igralec, ki morda ni izpolnil njegovih pričakovanj, a da si za zdaj  še sam plačuje svoje sendviče.«



»Dežurna nergača« sta ga pospremila iz odra z dovtipom, da je »Šarec itak edini politik, poleg Milana Kučana, ki ne stoji pred Opero, ko ga povabiš v Dramo.«

Še preden je občinstvo zajelo sapo, nas je v večer zapeljal goriški  trubadur Iztok Mlakar s komadom Šoulen. Presenečenje večera so bili D Drams, z Bojanom Emeršičem na bobnih, z Jurijem Zrnecem na kitari, Matijo Rozmanom na bas kitari in Jožetom Šalejem na klaviaturah, ki sem jim je s flavto in glasom pridružila igralka Nina Valič- in -  škoda ker ni bilo v občinstvu tudi Vlada Kreslina - odpela eno najboljših verzij komada Od višine se zvrti.

Aplavz je pretresel dvorano in tudi akterje na odru. Take energije, kot je bila nocoj v Drami, nisem začutil še na nobenem od svojih nastopov, je rekel dr. Primož Vitez, profesor francoske književnosti na FF, predvsem pa strasten glasbenik, poleg Igorja Leonardija eden tistih prijateljev s katerimi Boris sodeluje tudi kot šansonjer, ki je zapel v maniri svoje glasbe »bossa de nova«, dokler ni Janez Škof s svojo diabolično harmoniko, kot nekakšen grški bog Pan, zapel eno o piščancu, ki ga bo pohrustal, in dodatno začunil kantavtorske vrste nastopajočih. Za romantični del večera sta poskrbela duo Pliš, Marko Gregorič in Aleksandra Ilijevski, ki je s svojim mehkim, božajočim glasom poskušala držati linijo pesmi Besede, besede ...  medtem, ko ji je pridruženi tretji član Jurij Zrnec med skladbo duhovito oporekal, skakal v besedo, jo moledoval in nastop nadgradil v pravi avtorski performans.




Svetlana Makarovič je s svojo prezenco - v svoji rdeče črni kombinaciji - , kot vedno napolnila oder, in nam, nekako bolj mehka in svetla kot običajno odpela šanson Rojstni dan.  Povedala je, da sta se Borisom srečala že zdavnaj, v obdobju, ko sta bila oba študenta: »Boris je potepuški maček. Jaz sem potepuška mačka. In taka dva ... se ne pustita božati proti dlaki. Mogoče sva stara, nisva pa zastarela in nikoli ne bova,« je odrezala Svetlana in požela buren aplavz. 

V intermezzih, da sta sitneža- komentatorja v loži lahko zajela sapo, ali pa se preoblekla, in šla na oder, kot del benda ansambla Drame D Drams, so se na velikem platnu predvajale izjave Borisovih kolegov igralcev.



Seveda ni šlo brez Marijane Brecelj, njegove dolgoletne prijateljice in soigralke, ki je med drugim povedala, da je njuno presečišče tudi  Cerkniško jezero, kjer so se dobivali v razširjenih družinah dobivali na vikendih in se imeli tako fino, da se je večkrat »žehta posušila kar v čebru, ker ni bilo časa, da jo kdo obesi.«



Saša Pavček je upravičila svojo vlogo muze, pisateljice, igralke in pesnice in povedala, da je bil Boris nekaj tako posebnega, unikatnega, kot bi si ga izmislil, svetilnik in pomorščak, ki je znal v globine;



Dare Valič, ki ga je na barki v Piranu pripravljal za sprejemne izpite, se je spomnil, kako je Boris Antonijev monolog iz Shakespearjevega Cezarja tako glasno kričal, da so se, ko je barka priplula nazaj v piranski zaliv, ljudje prestrašeni zgrinjali ob obali.
V svojem rahlo ciničnem slogu je rekel, da iz teh osemdesetih let ne bi delal prevelikega cirkusa, nenazadnje si je Boris za to čisto sam kriv, saj si jih je pridelal sam.

Silva Čušin se je spomnila njegovih prvih velikih vlog, predstav Scapinove zvijače pa Osvoboditve Skopja, in nam privoščila pretanjen opis njegovega načina gledališke in filmske igre, ki jo je sam označil - neznosna lahkost igranja:



V občinstvu in na odru smo pogrešali še tri velikane, ki so zaznamovali življenje in ustvarjalnost Borisa Cavazze, Dušana Jovanovića, Radka Poliča in Mileno Zupančič. Vsi trije se zaradi zdravstvenih razlogov tokrat niso mogli deležiti praznovanja. Zato pa so bili na velikem platnu in na prireditvi zelo prisotni- celotna zasedba iz kavarne Platana, poleg Janeza Bončine Benča, tudi Jani Bavčer, kipar Jakov Brdar, glasbenik Jaka Pucihar ...



Janez Bončina Benč, ki, tako pravi on, skoraj vsak dan s svojim sosedom Borisom spije kavo v lokalu Platana;  je skupaj s kitarskim virtuozom Primožem Grašičem je svojemu sosedu in njegovi soprogi Kseniji Benedetti v loži zapel tistih slovenskih komadov, ki te vedno znova presenetijo s svojim nabojem in poezijo: »Kadar ognji dogorijo, ljubezni niso več rdeče/.../ V prazni duši brez toplote se rodijo samuraji.«

In ker to ni bilo dovolj - se je zaključilo z improvizacijo na Benčovo ponarodelo »Ta noč bo moja«, ki so se ji plešoč in pojoč priključili vsi nastopajoči ..., dokler niso na oder povabili slavljenca večera, Borisa Cavazzo.



Opravičil se je, ker morda »zaradi tistega, kar se je zgodilo, karkoli se pač je, išče prave misli in besede,« čeprav ni bilo videti, da karkoli išče, izražal se je jasno in bil je tak, kakršnega  poznajo tisti, ki ga poznali skoraj vse življenje. Pokončen, silovit, mogočen hrast. Umetnik z neizmerno življenjsko silo in predvsem človek z veliko začetnico.

Človek, ki ima en Borštnikov prstan, bi jih pa kot človek lahko imel dvajset, na vsakemu prstu enega, kot so rekli njegovi umetniški prijatelji, kavarniško omizje Platane oziroma "Platanci" z Bončino na čelu. Dovolj je, da je stopil na oder z vso svojo prezenco - in rekel samo: Hvala. Dvorana je bila na nogah, on pa je v svojem slogu rekel samo še: Pejte se zabavat. Pejte se zdaj zabavat!

Vmes pa si ni mogel kaj, da ne bi pohvalil Zrneca, kako dobro ga je imitiral, in v hecu ošvrknil Šarca, da mora žal priznati, da Šarcu to nikoli ni preveč dobro uspevalo.

Cavazzo so prijatelji, znanci, nekdanji in zdajšnji sodelavci takoj po predstavi zadržali kar že na odru, vsak je hotel nekaj minut z njim, si izmenjati vsaj nekaj besed, res je bilo videti, da mu grozi, da bodo vsi prisotni planili nanj in si odtrgali en kos, vse iz čiste ljubezni. Dejansko je bilo toliko čustev, spominov in vsega lepega za en večer, sta kasneje sporočila Boris Cavazza in Ksenija Benedetti, da sta se zaradi tega, ker je Cavazza še vedno v obdobju okrevanja po možganski kapi, odločila, da bosta druženje v kavarni preskočila.



V Drama kavarni se je kasneje trlo gledaliških in filmskih ustvarjalcev, tam je bila Manca Košir s hčerko Ladejo Košir in filmski ustvarjalec in prijatelj Cavazze Karpo Godina, tam je bil Zoran Predin in Barbara Lapajne, Tanja Ribič in Branko Djurić, Mirjam Korbar, Judita Zidar, Pia Zemljič, Marko Mandič in sinova, Janez Škof, Oriana Girotto s sinom Aleksandrom Cavazza, Marko Crnković, Manca Dorrer ...  in številni drugi, tudi seveda gledališka in filmska igralka Ajda Smrekar, partnerica Sebastiana Cavazze, ki pa je bil na ta večer zadržan na festivalu v Beogradu.



Tudi premier Šarec se je, potem, ko je opravil dolžnosti do medijev, nekaj časa prav sproščeno zabaval, sploh s svojimi nekdanjimi kolegi - mojstri improlige, saj se je na sprejemu po predstavi zadržal dlje kot ponavadi, so rekli poznavalci. Za več medijev je rekel podobno: da je bil ganjen, da je bil dogodek izjemno doživetje.

Tudi Igor Samobor je dejal, da je bilo soustvarjanje te predstave z vsemi sodelavci - od predstavnika za stike Jerneja Pristova do video mojstra Sandija Skoka - in številnimi drugimi, poseben užitek, sploh, ker je na koncu videl Borisa Cavazzo, kako je bil srečen in ganjen. To je povedal tudi Boris sam. Po dogodku, in kasneje, ko se je zahvalil vsem, ki so mu pripravili tak večer.  Bilo je tako, kot bi bila vsa dvorana eno samo veliko utripajoče srce, ki so ga vsi prisotni ustvarili samo zanj,  je rekla Ksenija Benedetti.
.