Prostor pozornega poslušanja razsvetljuje skrivna lepota

Od leta 1962 na pobudo Mednarodnega gledališkega inštituta 27. marca, na dan, ko se je tistega leta začel pariški mednarodni gledališki festival Théâtre des Nations, praznujemo svetovni dan gledališča. Ob 100. obletnici Šentjakobskega gledališča je v letu, ko praznik obeležujemo šestdesetič, dozorela zamisel, da postane tudi dan tukajšnjega ljubiteljskega gledališča. Poslanico ob prvem prazniku slovenskega ljubiteljskega gledališča je napisal režiser, igralec in vsestranski umetniški ustvarjalec Gojmir Lešnjak - Gojc.

Pobudo za leta 1962 razglašeni 27. marec kot svetovni dan gledališča je ob sodelovanju mednarodne gledališke skupnosti dal Mednarodni gledališki inštitut (ITI), mednarodna nevladna organizacija, ustanovljena na predlog Unesca leta 1948. Na praznični dan obkroži svet mednarodna poslanica, ki jo na povabilo ITI napiše izbrana gledališka ustvarjalka ali ustvarjalec. Prvo poslanico je napisal Jean Cocteau, lani jo je sestavila gledališka, filmska in televizijska igralka Helen Mirren, letošnjo je prispeval ameriški operni in gledališki režiser Peter Sellars.

Prostor, ki daje enakost

V času, ko svet živi od ure do ure in vsako minuto kapljajo sveže novice, je zapisal Sellars, vabim vse nas, ustvarjalce, da se odločimo za pravo perspektivo in dojemanje časa, sprememb, zavedanja, refleksij in vizij. Živimo v izjemnem času človeške zgodovine in globoke spremembe, ki jih doživljamo v samozavedanju, medsebojnih odnosih in odnosu do okolice, so skoraj onkraj naših zmožnosti dojemanja, artikuliranja, razpravljanja in izražanja. Kakšen je jezik, kakšni so gibi in kakšne so podobe, ki bi nam pomagali dojemati globoke spremembe in prelome, ki smo jim priča? Na kakšen način bi zmogli posredovati to, kar živimo, tako, da ne bi bilo reportaža, ampak izkušnja?

Gledališče je umetniška oblika izkušnje. Kako lahko v svetu, ki ga preplavljajo ogromne medijske kampanje, simulirane izkušnje in grozljive napovedi, sežemo onkraj, k izkušnji svetosti in neskončnosti posameznega življenja, k enotnemu ekosistemu, prijateljstvu? Dve leti covida-19 sta zameglili naše čute, zožili naša življenja, prelomili povezave in nas postavili na nenavadno »točko nič« človeškega bivanja. Gledališče, ki bi imelo epsko vizijo, namen in moč za obnovo, potrebuje nove rituale. Ne potrebuje zabave, ampak druženje, moramo si deliti skupni prostor in ga »kulturivirati«, potrebujemo zaščitene prostore, namenjene pozornemu poslušanju in enakosti.

Gledališče je prostor, ki daje enakost ljudem, bogovom, rastlinam, živalim, dežnim kapljam, solzam in preroditvi. Prostor enakosti in pozornega poslušanja razsvetljuje skrivna lepota, ki jo drži pri življenju gost preplet nevarnosti, preudarnosti, modrosti, ukrepanja in potrpljenja. Zdaj je čas za temeljito osvežitev naših misli, čutov, domišljije, preteklosti in prihodnosti. Tega se ne morejo lotiti izolirani ljudje, ki vse počnejo sami, to moramo storiti skupaj. Gledališče nas vabi, da to opravimo skupaj.

Poslanica in predstava za praznik

Letošnjemu svetovnemu prazniku se bodo prvič pridružili tudi slovenski ljubiteljski gledališčniki: kot je zapisala doslejšnja umetniška vodja Šentjakobskega gledališča Mojca Kreft, je slovensko ljubiteljsko gledališče s strokovno-analitičnega, dramaturško-teatrološkega in zgodovinsko-gledališkega aspekta vselej ustvarjalo pogoje za kulturno in gledališko življenje kot vedno znova nastajajoči preporod v sferah ljubiteljske kulture. Sledilo je (in še vedno sledi) usmeritvam najsodobnejšega evropskega gledališča in njegovim duhovnim vrednotam z vrhunskimi interpretacijami dramskih in sorodnih besedil ter delovanjem številnih gledaliških društev ali združenj.

Pobudo so, kot je povedal Jan Pirnat, producent za gledališko in lutkovno dejavnost Javnega sklada za kulturne dejavnosti, z veseljem podprli, v načrtu pa imajo še marsikaj. Predlog letošnjega praznovanja je preprost: ljubiteljska gledališča in društva naj na praznični dan, torej 27. marca, kjer je to le mogoče, preberejo poslanico in odigrajo svojo predstavo.

Avtor poslanice ob prvem dnevu slovenskega ljubiteljskega gledališča je igralec in režiser Gojmir Lešnjak - Gojc, o katerem je Mojca Kreft na četrtkovi predstavitvi repertoarja Šentjakobskega gledališča za sezono 2022/2023 (po koncu njenega mandata bo novi umetniški vodja gledališča dr. Rok Andres), dodala, da je vsestranski umetniški ustvarjalec, ki je izjemno veliko prispeval tudi k razvoju slovenskega ljubiteljskega gledališča.

Prvič Beckett in Brecht

Po besedah odhajajoče umetniške vodje gledališča Mojce Kreft na četrtkovi predstavitvi repertoarja in pobude za dan slovenskega ljubiteljskega gledališča, ki bi bil pridružen svetovnemu dnevu gledališča, bo Šentjakobsko gledališče v sezoni 2022/23 prvič izvedlo dela Samuela Becketta in Bertolda Brechta, ki jih v stoletje trajajočem ljubiteljskem delovanju še ni prikazalo na svojem odru.

»Po dveh zahtevnih gledaliških sezonah in igralnih letih,« je razložila Mojca Kreft, »ki jih je z nenehnimi spremembami in prilagajanji zaradi pandemičnih in epidemičnih razmer doživljalo gledališče pri načrtovanju repertoarja in dela ter realizaciji programa predvsem komornejših in vzporednih zasedb igralskega ansambla, sem se odločila uvrstiti v repertoar za sezono 2022/2023 dramska besedila, ki so igralsko zahtevna, omogočajo pa tudi večjo zasedenost ansambla. Prepričana sem namreč, da igralska družina Šentjakobskega gledališča vse to zmore.«

Poleg Beckettovega Čakanja Godota, ki ga bo režiral Jaša Jamnik, in prepleta Brechtovih del Malomeščanska svatba ter Opera za tri groše v režiji Sare Lucu je izbrala še Revizorja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja v režiji in priredbi Ire Ratej, Linharta Andreja Rozmana Roze v režiji Juša Zidarja ter več besedil Jeana Baptista Molièra s skupnim naslovom Država, to sem jaz v režiji in priredbi direktorja gledališča Milana Goloba, ki bo v domači gledališki hiši režiral prvič. Vsa napovedana besedila bodo na Šentjakobskem odru uprizorjena prvič. Z letošnjo sezono se Šentjakobsko gledališče, ki šteje okoli 120 članov, sicer poslavlja od praznovanja stote obletnice obstoja, zadnja premiera sezone pa bo maja, ko bo na sporedu igra Ivana Cankarja Za narodov blagor v režiji Gojmirja Lešnjaka - Gojca.

Biti skupaj

V naslednji sezoni bo umetniško vodenje gledališča prevzel dramaturg, teatrolog, scenarist, kritik in urednik Rok Andres, član upravnega odbora Prešernovega sklada, selektor zadnjih dveh Tednov slovenske drame, odgovorni urednik portala Kritika in član državne predmetne komisije za splošno maturo za odrske stvaritve. Andres še pred nastopom ugotavlja, da je bilo leto, v katerem je Šentjakobsko praznovalo visok in pomemben jubilej, »polno dramatičnih sprememb, soočenj in srečanj. Po koncu prve svetovne vojne, po epidemiji španske kuge, je Šentjakobski oder v novi resničnosti takratnega časa odstiral gledališko umetnost in razreševal njene enačbe, in tako tudi v našem obdobju lahko v podobnih razmerah neposredno in kreativno sodeluje pri oblikovanju nove zavesti in ustvarja s povečano močjo.«

Andres je še dodal: »Moja spoštovana prijateljica Mojca Kreft je v repertoar sezone 2022/2023 uvrstila dramske vrhunce in zgodbe naše gledališke zgodovine ter s tem nakazala, da spet živimo v času, ko moramo premisliti svoje temeljne odločitve in prepričanja. Ob tem mi je na misel prišel prizor iz Beckettovega Godota, kjer si Estragon komaj uspe sezuti čevelj in ga, pričakujoč, da bo v njem nekaj našel, obrača in pregleduje. Na spoznanje 'Nič za videti' odgovori Vladimir: 'Poskusi ga spet obuti'. V tem vidim naše skupno delo – da poskušamo in poskušamo, dokler ne najdemo, nato pa začnemo spet iskati. (...) Tudi zame je prevzeti umetniško vodenje tako izvrstne institucije izziv in odgovornost, a sem prepričan, da nam bo skupaj uspelo. Brez skupnosti ni gledališča, brez dialoga ni situacije in brez snopa svetlobe v temo odra se ne more zgoditi uprizoritev. Naj bo vodilo naših prihodnjih sezon biti skupaj.«