Primorski tantadruj za življenjsko delo Binetu Matohu

Matohovih šest desetletij na odru

V obrazložitvi nagrade Matoha označujejo za vrhunskega gledališkega interpreta, ki je bil več kot petintrideset let vodilni igralec in prvak v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Je nosilec Borštnikovega prstana ter človek, ki je svoje življenje posvetil odrskim deskam.

Njegova prva vloga, še v najstniških letih, leta 1958, je bila Srečni princ v istoimenski pravljici Oscarja Wilda na odru Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani. Kar pomeni, da letos tako rekoč praznujemo šestdeseto obletnico prvega nastopa gledališkega, filmskega in radijskega igralca Bineta Matoha. Kasneje se je odločil za študij igre na AGRFT v Ljubljani in ga zaključil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah. Za to kreacijo je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado za ansambelsko igro, enako nagrado tudi na Festivalu malih scen v Arezzu, ter študentsko nagrado Sklada Staneta Severja posebej za to vlogo.

Tudi njegov prvi nastop v novogoriškem gledališču leta 1980 je pritegnil pozornost občinstva in kritike. O njegovi vlogi v drami Čigavo je moje življenje Briana Clarka je Jernej Novak v Dnevniku zapisal: »Resnična vrednost predstave je v razponu čustev in psihičnih stanj subtilno oblikovana, zgolj na igralčevo mimiko in glas oprta, a vseskozi suverena figura Kena Harrisona v interpretaciji Bineta Matoha«. V isti sezoni je zablestel z naslovno vlogo v predstavi Don Juan J. B. P. Molièra in leta 1982 zanjo prejel nagrado bronasta vrtnica na festivalu Goriško srečanje malih odrov.
 

Leta 1984 nagrada Prešernovega sklada

Istega leta je prejel tudi Borštnikovo diplomo za interpretacijo Frana Levstika v uprizoritvi Kmeclove Levstikove smrti. Za igralske stvaritve v te uprizoritvi ter v predstavah Lov na podgane in Erigon je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1985 je prejel še eno bronasto vrtnico na festivalu Srečanje gledališč Alpe Jadran in sicer za ansambelsko igro v predstavi Ne krop ne voda F. X. Kroetza. In leta 1988 še Sterijevo in Borštnikovo nagrado za vlogo Petra Pajota v uprizoritvi Strniševih Ljudožercev.

Leta 1989 je prejel nagrado Franceta Bevka Mestne občine Nova Gorica za izredne ustvarjalne dosežke v umetnosti in kulturi in tako izredno uspešno zaključil svoje prvo desetletje delovanja v Primorskem dramskem gledališču. V naslednjih desetletjih tako ni bilo več prav dosti nagrad, ki bi jih lahko dobil: v 90-ih letih je prejel še eno Borštnikovo nagrado, za vlogo Hackerja v Ljubezni dobrega moža Howarda Barkerja, in še nagrado Sklada Staneta Severja za Hildebranda v Čarobnicah Mirka Zupančiča in Richarda Tretjega v istoimenski zgodovinski tragediji Williama Shakespeara.

Ko oblikuje najboljše vloge, se zdi, da sploh ne igra

Ob dvajsetletnici nastopanja v Primorskem dramskem gledališču je v sezoni 2000/2001 zasnoval naslovno vlogo v Libertincu Erica-Emmanuela Schmitta. Leta 2004 je prejel še Borštnikov prstan in se s tem dokončno vpisal med legende slovenskega gledališča.

Za Matohovo igro lahko rečemo: ko oblikuje najboljše vloge, se zdi, da sploh ne igra. Zdi se, kot bi se lupil, slačil, njegovo razgaljanje gledalce vleče v vrtinec pod varljivo spokojno gladino skrivnostnega tolmuna. Na videz povsem preprost, nič posebej teatralen, tako rekoč kot človek iz navadnega življenja.

Ves čas ostaja na meji obeh svetov, sveta lika in lastnega življenja, zdi se, da liki tečejo skozenj, da ga vsega preplavljajo, in nasprotno: svoje življenje reflektira skozi vloge, enkrat Gospoda Puntile, Voranca, Don Jera, Patriarha iz Ogleja, Kantorja, Glembaya, Julia Gapita, Timona Atenskega, drugič Cyranoja de Bergeraca ali Sanča Panse, vse je ena sama igra in poigravanje, nobeno sredstvo ni namenjeno samo odrskemu učinkovanju, vsa njegova prezenca, tudi zasebno, je zlepljena iz vlog.
 

Slovo z intimno dramo Srečanje

Njegovi liki so upodobljeni skoraj popolnoma tako, kakor si jih predstavljamo ob branju besedila. Bine Matoh gledalca povsem posrka vase, z vsem svojim poglobljenim in skrbno nadziranim interpretativnim mojstrstvom ter govorno briljanco, virtuozen v kompliciranih retoričnih in fizičnih nalogah. V njegovi igri je mogoče odkriti prvine psihološkega realizma in popolnoma svobodnega oblikovanja igralskih korelatov.

Na ta način doseže precizno razplastenost ter izrazito plastiko in ostrino, zaradi česar so njegovi liki zapletene osebnosti z najrazličnejšimi človeškimi usodami, pa naj gre za tragične ali komične vloge, za velike, nosilne vloge, ali za obstranske. Njegova prisotnost je taka, da naredi vidno tudi obstranskost, središče dogajanja je tudi takrat, ko ga ni na odru.

Svojo poklicno pot je Bine Matoh sklenil leta 2013 z vlogo Stanka v intimni drami Srečanje dramatičarke Nine Mitrović, s katero, kakor je povzel Andraž Gombač, »upravičuje sloves vrhunskega igralca, čigar specialiteta so prav takšni, ne nujno negativni, marveč večplastni značaji, vloge, v katerih svetlobo obdaja gosta tema. Matoh jih zna začiniti s ščepci duhovitosti, jih napraviti prepričljive, človeške, žive.«