Polona Juh: Pomembno je, da kot ženska ohranjaš stališče

Iz predstave Še vedno Alice sem si zlasti zapomnila dve povedi, eno izreče vaš lik, in sicer »Raje bi imela raka«, drugo pa Maja Sever, Ona, vaš alter ego, ki pravi, da bodo nekega dne možgane vašega lika preučevali študenti, videli bodo praznine tam, kjer je bila nekoč Alice …

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence in je neozdravljiva. Ko dobiš diag­nozo, traja od tri do deset let do stopnje, ko se več ne boš mogel posloviti od nikogar, ker ga več ne boš niti prepoznal. To je nedopovedljiv svet izginjanja. Ni naključje, da je Mary Christine Dunford napisala dramo o Alice Howland, ki je lingvistka, zelo ugledna profesorica na univerzi, ker kaj je lahko bolj grozno za dramski konflikt kot to, da nekoga, ki se ukvarja z jezikom, govorom in govorico, prizadene prav to, da ne najde več pomenov besed, da ne zna več sestavljati stavkov, da se mu svet razleti. »Raje bi imela raka,« pravi Alice. Vsi se bojimo raka, o raku govorimo več kot o različnih vrstah obolenj, ki se skrivajo pod sindromom demence, pa čeprav je v Sloveniji skoraj 25.000 ljudi s to diagnozo. A če imaš raka, po besedah Alice, lahko do konca prepoznaš svoje otroke, svoje bližnje in se lahko od njih posloviš, pri demenci pa gre za izginjanje, izgubljanje samega sebe še pred umiranjem. O tej temi smo se ustvarjalci veliko pogovarjali, in ko začneš o tem govoriti, ugotoviš, da je okoli tebe vse preveč ljudi, ki so ta trenutek skupaj s svojci v tej situaciji. Dr. David Zupančič, ki je imel za nas predavanje, je povedal, da je na enem kvadratnem centimetru možganovine več nevronskih povezav, kot je zvezd v naši galaksiji. Možgani pa so sedež sočutja, empatije, altruizma in smisla za medsebojno povezovanje. Želela sem, da bi bila Alice prepričljiva v očeh ljudi, ki to zdaj doživljajo. Ko v sebi iščem stanja, za katera menim, da se bodo najbolj dotaknila gledalca, jih iščem v svoji družini. V čustvovanju pri svoji mami, kar se tiče humorja, pri svojem očetu, zelo navezana sem bila tudi na svojo bako, ki je imela starostno demenco, doživela je namreč 104 leta. Zelo se spomnim njenih oči, tavajočega, odsotnega pogleda, zmedenosti. Spomnim se njenega stanja odtujenosti.

Mnogi so si ogledali istoimenski film, v katerem Alice igra Julianne Moore, tudi vi?

Ne. Preprosto bi mi bilo to preblizu. Takrat, ko je izšel, ga nisem gledala, zdaj pa ga tudi nisem želela, saj je Julianne Moore odlična igralka, ki je to vlogo zaznamovala po svoje. Ne, da bi se bala, da bi ustvarjala Alice na način kot ona, a podobe iz filma se lahko premočno vtisnejo v podzavest, in ker na srečo še nimam alzheimerjeve bolezni (nasmeh), bi to lahko vplivalo na mojo igro. Poz­neje si bom film ogledala, ker me zanima.

Polono Juh trenutno lahko ujamete tudi v predstavi V agoniji. Foto Peter Uhan

Prej ste omenili mamo in očeta, legendarna igralca Mojco Ribič in Borisa Juha. Da sta v vas pustila vsak svoj pečat, eden glede čustvovanja, drugi glede humorja …

Tega ne morem razložiti razumsko, a ko na odru čustvujem, se mi od nekod zadaj pojav­ljata mamina senzibiliteta in njen odziv na bolečino sveta. Čustvo je moje, a spomin seže do mame. Pri komediji pa mislim na očeta, njemu se smejim, oče je izjemno duhovit in lahko začutim njegov šarm. Ko si na odru sam, ko grabiš stvari, da bi pri gledalcu povečale učinek, takrat se to pojavi.

Zunanji opazovalec, obiskovalec Drame, si verjetno misli, da je vaša igralka karie­ra potekala kot po maslu, vrstile so se velike vloge. Je bilo res tako, ste tudi vi tako občutili svojo pot?

Da, svojo pot občutim kot lepo. Zavedam pa se, da sem si jo ustvarila popolnoma sama. Ves čas sem garala in še garam. Samorefleksija je v našem poklicu ena najpomembnejših reči. Živimo v svetu, v katerem je kvantiteta pomembnejša kot kvaliteta, pomembna so družbena omrežja, kjer mene ni, pomembna je propaganda samega sebe na meni tuj način, v to ne verjamem. Kako v tem svetu ostati pošten in iskren? Kaj me zanima danes? To se sprašujem. Kar je bilo, mi je veliko dalo, ni bilo pa to vedno tisto, kar sem jaz želela delati. Tu je veliko odvisno od umetniškega vodje, kako on prepozna tvoje bistvo, tvojega duha, ali prepozna, kaj je v nekem trenutku pomembno za tvoj razvoj in kaj je zanimivo za javnost, občinstvo. Vsi umetniški vodje niso dovolj rahločutni, zato so bila tudi obdobja, ko ni bilo tako, kot bi moralo biti. Želela sem si težkih, a izpolnjujočih reči. Zakaj neki tekst ni bil izbran zame, ko je bil čas? To sem se spraševala.

Sta se tudi zato s Sašo Tabakovićem, vašim partnerjem in prav tako igralcem, lotila novega projekta, igre V agoniji, ki jo lahko vidimo v Vili Zlatici v Rožni dolini?

Da, pred tremi leti sva začela razmišljati, kaj bi naju zanimalo, prišla sva do Miroslava Krleže, ker se to delo pri nas že kar nekaj časa ni uprizarjalo, in producentke Mije Špiler, ki je gonilo organizacije projekta. V agoniji je izjemno kakovostna dramska literatura in igralsko tudi zelo zahtevna. Obravnava tematiko, ki je aktualna tukaj in zdaj, saj govori o feminizmu, emancipaciji in neemancipaciji ženskega spola. Govori o agoniji ženske, ki je stisnjena v šah mat med dva moška, stisnjena v sistem patriarhata, kjer hlepi po odnosu in dialogu, a besede padajo ena mimo druge, kar je izjemna lekcija za današnji čas. Kje pravzaprav danes uprizoriti Krležo? Izkristalizirala se je le ena možnost. V čim bolj avtentičnem prostoru, z avtentičnimi kostumi in avtentičnostjo igralcev današnjega čutenja. Zdelo se nama je, da bo takšen način najbolj točen, da se problematika teksta V agoniji le tako lahko res sliši in v gledalcu pusti vtis, neko intimno sled. Prednost t. i. sobnega gledališča je v tem, da so gledalci v središču dogajanja v neposredni bližini igralcev, pa vendar zgolj opazovalci. Lahko ostanejo v svoji intimi s svojimi mislimi, ker pa je bližina vseh navzočih tako neznosna, se aktualnost in tragika te zgodbe vseeno le še stopnjujeta.

Pripravljata s Sašo še kaj poleg tega projekta? Morda spet v Vili Zlatici?

Vsak tekst poišče svoj prostor in ljudi. Ko sva se odločila za tekst V agoniji, sva vprašala re­žiserko Nino Šorak, ali bi želela pri projektu sodelovati. Začutila sva, da bi lahko znotraj procesa podobno razmišljali o naturalizmu. Nina je režiserka, ki izjemno precizno in subtilno gradi atmosfero, hkrati pa se ne želi izpostavljati z avtorskim podpisom, ki je danes v ospredju, pač pa je dragocena prav zaradi tega, ker razume, da sta igra in režija neizbežno povezani. Režija ni vidna v prvem planu, vendar to ne pomeni, da je ni. Nasprotno. Je, in to ves čas intenzivna od začetka do konca. Tako kot igra igralcev, ki je postavljena v prvi plan. Za naprej imava s Sašo v načrtu še dva projekta, saj gre pri najinem tokratnem sodelovanju za neke vrste trilogijo arhetipa odnosov med moškim in žensko. Naslednji tekst je V prah se povrneš Harolda Pinterja, režiser bo Dorian Šilec Petek, premiera bo prihodnje leto, prizorišče bo tudi povsem novo. Tretji projekt pa bo Igra za dva Tennesseeja Williamsa z režiserko Mašo Pelko.

Miroslav Krleža: V agoniji Foto Arhiv Mgml

Pred časom mi je Maja Martina Merljak omenila, da pri nas ni odprtih avdicij za filme, da se je treba družiti z režiserji in producenti na kavicah in festivalih ter delati na družbenih omrežjih. Tudi vi to opažate? Že nekaj časa vas namreč nismo videli na filmskem platnu, je tako po vaši izbiri?

V nadaljevankah nisem sodelovala zaradi različnih razlogov, včasih se nisem strinjala s scenariji, včasih sem imela preveč dela v Drami in se časovno ni izšlo. Želela bi delati dobre filme z režiserji ali režiserkami, ki razumejo žensko skozi čas. Tem je veliko, a se jih pri nas preskromno odpira, morda bi bilo drugače, če bi živela na Švedskem ali pa v ZDA. Pokličejo me za kakšno vlogo mame, a z ženskami mojih let se dogaja marsikaj. Glede mreženja pa … Nikoli se nisem mrežila in se tudi v bodoče ne bom. Mislim tudi, da nisem več v mladostnem obdobju, ko me filmski ustvarjalci pri nas ne bi poznali. Zakaj v zadnjem času ne delam na filmu, ne vem. Res je, da sem pred kratkim zavrnila neko vlogo, ker se nisem strinjala z mizoginijo v scenariju, a bolj pomembno je, da kot ženska ohranjaš stališče, kot da bi sprejmeš vlogo zaradi kariere.

Kakšne zgodbe o ženskah bi vi želeli igrati ali pa tudi gledati?

Če bi pisala scenarije, bi raziskovala, kaj se dogaja z ženskami na periferiji. Periferija ni daleč od središča Slovenije, čeprav ljudje to morda mislijo. Ali pa recimo o ženskem alkoholizmu, ki je, mislim tako, drugače utemel­jen kot moški, čeprav o tem ne govorimo. Ali pa o tem, zakaj ženska pri štiridesetih težko najde idealnega partnerja. Je problematična, je prepametna? Ženska je lahko tudi velika manipulantka, a na prefinjen način, lahko je monstrum. A tega ne moreš prikazati na prvo žogo, potrebne so psihološke študije. Mislim, da naša scenaristika počasi napreduje, zato upam, da bomo čim prej gledali tudi takšne zgodbe.