Pokrajine, ki jih ustvarja čutenje

V tržaškem gledališču Rossetti bo danes premiera koprodukcijskega projekta Pessoa. Odkar sem jaz, katerega režijo, scenografijo in oblikovanje luči je podpisal veliki mojster avantgardnega gledališča, ameriški režiser Robert Wilson. Predstava je štirijezična, v italijanščini, francoščini, angleščini in portugalščini, jezikih, v katerih je Fernando Pessoa pisal, ključna pa je svetloba, ki pomaga slišati, videti in razumeti.

Uglednega gledališkega eksperimentatorja Roberta Wilsona so iz firenškega gledališča Pergola in pariškega Théâtre de la Ville pred dvema letoma povabili k projektu, ki bi bil hommage velikemu portugalskemu modernistu Fernandu Pessoi. Kot soproducenti so se pridružili še lizbonsko gledališče São Luiz Teatro Municipal, Festival d'Automne à Paris, Les Théâtres de la Ville de Luxembourg in Stalno gledališče Furlanije - Julijske krajine Il Rossetti v Trstu. Po lanski premieri v veliki dvorani slovitega gledališča Pergola v Firencah in devetih ponovitvah so se zvrstile predstave v Parizu in Trentu, štirim tržaškim – prva bo danes zvečer, ponovitve pa jutri, v soboto in nedeljo – bodo sledile še tri v Lizboni.

Resničnost sanj in negotovost konkretnega

»To je projekt, ki je prišel k meni, ne projekt, ki sem ga iskal,« je pred premiero v Firencah povedal Wilson. »Za Pessoo se mi je zdelo v redu, da se ga lotimo z mednarodno zasedbo, z igralci iz različnih držav, z drugačnimi kulturnimi ozadji in s predstavo v različnih jezikih. Tudi Pessoa je bil človek, sestavljen iz različnih 'ljudi', ne nazadnje je bil Portugalec, ki je odraščal v Južni Afriki. Zmeraj sem si ga predstavljal kot samotarja, celo njegova domišljija se je gibala na tak način.«

V predstavi nastopajo portugalska filmska in dramska igralka Maria de Medeiros (igrala je v filmih Šund in Henry in June), Brazilec Rodrigo Ferreira, Francozinja brazilskega rodu Janaína Suaudeau, Francozinja afriškega rodu Aline Belibi, italijanska igralka Sofia Menci, Gianfranco Poddighe, italijanski igralec, ki živi v Franciji, in italijanski igralec albanskega rodu Klaus Martini.

Dramaturg Darryl Pinckney je dodal, da Bob Wilson v predstavi evocira različna občutja Pessojevih del, »fluidnost razpoloženj, ki izvirajo iz življenja njegovih heteronimnih osebnosti, ki je meditativno ali komično, racionalno ali anarhično. Wilsonova svoboda podobe je enakovredna vsem tem veselim in velikim skeptikom metafizičnega. Pessoo in njegovo druščino predstavi kot eskapiste, ki gredo onkraj tradicionalnih filozofskih konceptov. Wilson z enako živostjo kot Pessoa riše resničnosti sanj in negotovost konkretnega.«

Ko ostane le spomin na videno

Paolo Valerio, umetniški direktor Stalnega gledališča Furlanije - Julijske krajine Il Rossetti v Trstu in stalnega gledališča v Veroni, je pred premiero Wilsonovega dela v Firencah povedal: »Tržaška postavitev Wilsonove predstave, ki govori o svetu umetnosti brez meja, je posebno darilo čezmejnemu projektu Gorice in Nove Gorice Evropska prestolnica kulture. Wilsonova predstava temelji na dveh knjigah Fernanda Pessoe, Knjigi nespokoja in Pesmih Alberta Caeira, morda njegovem najbolj vizionarskem in domiselnem delu, a na odru najprej govorijo svetloba in podobe. Caeiro je pesnik, ki govori o preprostosti bivanja, lovi trenutke, v katerih besede naredijo čustvo, občutenje, govori o trenutkih in občutkih, ko nekaj vidiš prvič, vse je zelo preprosto – in take neponovljive trenutke hoče v svojih delih uloviti tudi Wilson, trenutek, ko nekaj vidiš in ne boš nikdar več videl enako, ostane le spomin na videno.«

 

 

Na tisočih mestih v svoji prozi Pessoa skoraj ravnodušno, sprijaznjeno razporeja neko posebno različico melanholičnega tujstva. Enkrat zapiše: »Kar izpovedujem, je brez pomena, saj je vse brez pomena. S tistim, kar čutim, ustvarjam pokrajine.« Na drugem mestu v Knjigi nespokoja (slovenski prevod Barbare Juršič Terseglav je izdala Cankarjeva založba leta 2002) ugotavlja: »Naj se še tako poglabljam vase, me vse poti mojih sanj pripeljejo na jase tesnobe. [...] Moje življenje je, kot da bi me tepli z njim.«

Zapisal je tudi: »Tisto, kar mislim, v meni porodi globoko čustvo, v katerem stalno živim, neujemanje z drugimi je, da večina misli z občutljivostjo, jaz pa čutim z mišljenjem. Za navadnega človeka čutiti pomeni živeti, misliti pa znati živeti. Zame pa misliti pomeni živeti, čutenje je zgolj hrana za misli.«

K tem Portugalčevim mislim je Robert Wilson pristopil kot k iskanju in preizpraševanju jezika kot eksistence. V napovedi predstave je dramaturg Darryl Pinckney navrgel, da Wilson k izmuzljivi razsežnosti opusa enega od največjih umetnikov 20. stoletja pristopa z gotovostjo, ki je obarvana s humorjem in veselo melanholijo ter kot odgovor na neizčrpno bogastvo Pessojeve skoraj neomejene domišljije ponudi kalejdoskopsko kuliso, ki se lesketa in očara.