Pobuda za postopno odpiranje gledališč

S počasnim umirjanjem epidemije in slovesom zime so čedalje glasnejša pričakovanja, da se bodo kmalu začele priprave na odpiranje gledališč in zagon javnih prireditev na prostem. Kolegij direktorjev slovenskih gledališč je konec minulega leta poizvedoval na ministrstvu za kulturo (MzK), kakšen je načrt odpiranja gledališč. Predstavnica kolegija je direktorica Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi.



Ministrstvo za kulturo se zaveda, da bo treba postaviti okvire odpiranja gledališč, podali so predlog za enotno mnenje NIJZ za kulturne dogodke v izvajanju javnih zavodov s področja kulture za obdobje ene sezone in enotno presojo varne razdalje na odru. Gledališčniki so opozorili, da bi se morali s pogoji odpiranja seznaniti čim prej, da bi se lahko nanje ustrezno pripravili.
 

Razumljivo je, da težko predvidimo potek epidemije v prihajajočih mesecih.

Po vladnem semaforju se gledališča odpirajo v tako imenovani zeleni fazi, ki bo dosežena, ko bo sedemdnevno povprečje manj kot 300 potrjenih primerov okužbe z novim koronavirusom na dan. Za zdaj NIJZ še ni pripravil novih priporočil za uprizarjanje predstav. Upamo, da bodo navodila takšna, kot so bila v začetku sezone 2020/21, vsekakor pa bi si z gledališčniki želeli bolj polne dvorane z najmanj polovično zasedenostjo, saj lahko po trenutno veljavnih priporočilih v veliko dvorano celjskega gledališča pride največ osemdeset obiskovalcev, v malo pa zgolj dvanajst.
 

Kaj vas najbolj skrbi?

Skrbi me, da se gledališča v letošnji sezoni ne bodo več odprla, lahko pa se zgodi, da se ne bodo odprla niti na začetku sezone 2021/22. Gledališčniki smo se sicer izjemno dobro pripravili na upoštevanje vseh drugih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa – ohranjanje varne razdalje, razkuževanje prostorov, krožna pot gledalcev pri vstopu in izstopu iz gledališča, prezračevanje, razkužila, vodenje seznamov gledalcev, natančno označeni in dovolj razmaknjeni sedeži, uporaba zaščitnih mask …
 

Kdaj bi se morali seznaniti s pogoji odpiranja, kakšna je ­časovnica?

Takoj, saj potrebujemo čas za organizacijo in pripravo. V ponedeljek se bo kolegij direktorjev slovenskih gledališč sestal s predstavniki MzK in NIJZ in upam, da bomo dorekli stvari za ponovno odprtje gledališč ter določili protokole. Gledališč na Hrvaškem in v Srbiji to sezono sploh niso zaprli, prav tako so gledališča na Finskem trenutno odprta v dveh regijah.
 

Veliko je govora o morebitnem uprizarjanju na prostem.

Upamo, da bo dovoljeno vsaj izvajanje javnih prireditev na prostem, takoj ko bodo temperature ob večerih to dopuščale, čeprav je to za gledališča zgolj izhod v sili. Po mnenju epidemiološke službe aktivnosti na prostem ne predstavljajo bistvenega tveganja za prenos okužbe.


 

Neredko naletimo na očitek, da so cerkveni obredi dovoljeni, kulturne prireditve pa ne. Kakšen je vaš pogled na to?

V zvezi s tem sem pisala NIJZ in MzK, saj je izvajanje cerkvenih obredov zelo podobno gledališki predstavi. V obeh primerih gre za prireditev z več udeleženci v zaprtem prostoru. Tako cerkve kot gledališča so prostori z velikim volumnom in visokimi stropi, zato koncentracija morebitnih virusov v zraku narašča veliko počasneje kot v manjših prostorih. V gledališču je možnosti za širjenje virusa med gledalci še manj, saj so obiskovalci med predstavo tiho, ne izločajo potencialno kužnih kapljic v okolico, kar se dogaja v cerkvenih prostorih pri molitvah in petju vernikov. Pri odgovorih se sklicujejo na ustavo, ki v 41. členu pravi: Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti o svojem verskem ali drugem prepričanju. V 59. členu ustave piše tudi: Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Ne moremo razumeti, da so cerkveni obredi pod pogoji NIJZ dovoljeni, gledališke predstave pa ne. Za nekatere ljudi so kulturni dogodki enako pomembni kot za vernike cerkveni obredi.


 

Ali med vami in ministrstvom za kulturo potekajo pogovori, kako bi se lotili postopnega odpiranja gledališč?

Ministrstvo za kulturo je za nas uredilo, da so na NIJZ določili osebo, ki je zadolžena za gledališča. Kljub številnim dopisovanjem so odzivi MzK in NIJZ zelo skopi. NIJZ s priporočili čaka na odločitev vlade o dopustitvi izvajanja kulturnih dogodkov, MzK pa čaka navodila NIJZ. Kolegij direktorjev slovenskih gledališč obema institucijama pošilja dopise v zvezi s ponovnim odpiranjem gledališč. Želimo si, da bi pristojne institucije skupaj z nami našle načine in podlage, ki bi čim prej omogočile varno izvajanje naše dejavnosti. O tem bi se radi dogovorili že zdaj, ne tik pred odprtjem gledališč. Sama sem v imenu kolegija slovenskih gledališč prosila, da bi tudi naše zaposlene uvrstili na seznam za prioritetno cepljenje zaradi narave dela. Odgovora ni bilo in nismo uvrščeni v prednostne skupine. Zanimivo pa je, da so vanje uvrščeni uslužbenci ministrstev.


 

Kaj bi bil za vas optimalen scenarij in kaj realno pričakujete?

Optimalen scenarij bi bil, da bi že v trenutni epidemični situaciji takoj začeli uprizarjati predstave za odrasle, ki bi jih lahko izvajali pod enakimi pogoji kot cerkvene obrede, predstave za otroke pa pod pogoji, ki veljajo za izvajanje šolskega pouka, na primer igranje za posamezne razrede v obliki mehurčkov. Takoj bi morali biti seznanjeni z morebitnimi dopolnitvami že zdaj veljavnih priporočil za varno uprizarjanje predstav v gledališču.
Glede na to, da bo novi koronavirus najverjetneje z nami tudi v prihodnje kot eden izmed povzročiteljev bolezni dihal, se moramo kot družba čim hitreje navaditi na življenje z virusom in poiskati načine, da bomo lahko čim bolj varno izvajali vsakodnevne aktivnosti.

Popolno ali delno in dolgotrajno zaprtje javnega življenja bo imelo namreč dolgoročne posledice za mentalno zdravje, socialne in čustvene odnose, gospodarsko krizo … Kot ugotavljajo različne stroke, je treba čim hitreje začeti normalizacijo življenja, odpreti šole, izvajati prireditve vsaj na prostem, odpreti terase lokalov in restavracij ter ukiniti ukrepe, ki so z epidemiološkega vidika preprečevanja širjenja okužbe manj pomembni, kot sta na primer policijska ura in omejitev izvajanja vseh dejavnosti na prostem. Želela bi si empatične komunikacije, ki bi bila osredotočena predvsem na smiselne ukrepe, s katerimi bomo morali živeti tudi v prihodnje, in zaupanje vlade v ljudi, da bodo pri tem aktivno sodelovali, ne da nas ves čas obtožujejo za neuspeh pri obvladovanju epidemije.

Bojim se, da je za tak pristop že zdavnaj prepozno. Zaradi represije so ljudje namreč prenehali izvajati tudi ukrepe, ki bi bili nujni, začeli so iskati druge, za širjenje okužbe bolj nevarne načine – za kolikor toliko normalno življenje. Ker sem po naravi realna, se bojim, da bo gledališka in siceršnja kulturna dejavnost še dolgo zaprta.