O političnem pamfletizmu, revizionizmu in nostalgiji

»V lanski presoji je komisija izrazila upanje, da se bo program vendarle uklonil 'govorici umetnosti', vendar mora zdaj ugotoviti, da je ta ponovno ostala v ozadju aktivizma dnevne političnosti.« Takšna ocena strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti na ministrstvu za kulturo o produkciji Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) je povzročila kritične odzive gledališča, spor pa je obširnejši in globlji, kot je videti na prvi pogled.

Mnenje komisije, ki jo sestavljajo Jernej Novak kot predsednik ter Vilma Štritof in Jacek Krištof Kozak, je zelo kritično. Po njihovem mnenju SMG »vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevnopolitičnim 'odrom' resničnosti, s čimer se umetnosti jemlje pozicijo in kvaliteto ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet«. Člani komisije poudarjajo, da ne dvomijo o političnem pomenu gledališča, vendar menijo, da je gledališče najmočnejše »kot umetniška platforma in ne kot nadomestek za ulico, ki mu prav s tem odreka in tudi ukinja simbolično lego izrekanja«.

Dnevnopolitično gledališče
V mnenju so zapisali, da se namere o »večji igrivosti in eksperimentiranju« niso uresničile in da so doslej uprizorjene predstave v novi sezoni pokazale precejšnjo disonanco«. Program se veliko bolj osredotoča na odzivnost v družbeni sferi, šibko pa izkorišča močen in raznolik ustvarjalni potencial igralskega ansambla ter uprizoritvenih poetik in praks. Program za letošnje leto je strateško videti enak lanskemu, saj se je SMG pod sedanjim vodstvom premaknilo v »konceptualni okvir dnevnopolitičnega gledališča, kar dokazuje malodane vsaka načrtovana uprizoritev«.

Članom komisije se zdi nenavadno tudi pritoževanje vodstva SMG nad hišnima režiserjema Vitom Tauferjem in Matjažem Pograjcem. V gledališču menijo, da jih »sistem sili, da predstave v njuni režiji vsako leto uvrstijo v program«, člani komisije pa so poudarili, da sta to tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru pomembna režiserja, ki sta SMG v preteklosti ničkolikokrat popeljala do domačih in mednarodnih uspehov. Prav tako se jim zdi sporen velik obseg angažiranja zunanjih sodelavcev pa tudi mednarodnih koprodukcij in izmenjav, ki nadpovprečno bremenijo že tako skopa finančna sredstva in otežujejo postprodukcijo. Po mnenju komisije je število gostovanj SMG v tujini, na katera se v gledališču pogosto sklicujejo, izenačeno z nekaterimi drugimi slovenskimi gledališči, opazno manjše pa število premier in obiskovalcev v domačem gledališču.

Osebne simpatije in antipatije
Nič manj ostri niso v SMG. Direktor gledališča Tibor Mihelič Syed, ki je mnenje komisije označil za »kvazistrokovno sodbo«, pravi, da je nekompetentna in neprofesionalna vsaka komisija, ki ne obvlada »občeveljavnih argumentativnih postopkov, sklicevanja na preverljiva dejstva in sodobne produkcijske procese, temveč so njihove sodbe zaznamovane z osebnimi preferencami, osebnim videnjem funkcije umetnosti ter osebnimi simpatijami oziroma ­antipatijami«.

Mihelič Syed meni, da je takšen subjektivizem v primeru strokovnih komisij problematičen, kar naj bi dokazovalo tudi nasprotno oziroma »vrhunsko« mnenje komisije na Mestni občini Ljubljana, ki program SMG sofinancira. Po njegovih besedah je komisija ministrstva vrsto prijavljenih produkcij razglasila za neobetavne, ko so prejele najvišje kritiške ocene in gostovale na uglednih festivalih, pa so vztrajali, da te predstave niso upravičile pričakovanj oziroma so umetniško manjvredne.

O zmanjšanju števila premier in predstav Mihelič Syed pravi, da se v zadnjih petih letih soočajo z znatnim upadom programskih sredstev, sicer pa stroka že leta opozarja na problematiko hiperprodukcije in logiko tekočega traku. Kljub temu jim uspeva ohranjati kvantiteto produkcije in postprodukcije oziroma »včasih delajo čudeže«.

Direktor SMG se sprašuje, ali se je teoretska podstat posameznih članov komisije zataknila nekje na pragu historičnih avantgard, ko je zgolj esteska dimenzija umetnosti še nekako prevladovala nad njeno zaznavo in vrednotenjem. Po njegovem je sleherno brisanje institucionalne dimenzije umetnosti bodisi izraz neverjetne naivnosti, načrtnega revizionizma ali nostalgije. »Z nostalgijo ni nič narobe, a tu gre vendarle za emocionalni, ne pa strokovni argument,« je poudaril Mihelič Syed.

Člani komisije svojih utemeljitev ne komentirajo, to tudi ne ni bilo skladno s pravili, saj je za komentar pristojno ministrstvo za kulturo. Minister Dejan Prešiček je bil v pojasnilu kratek: dejal je, da noče soditi o oceni komisije, saj je ta dokončna in minister vanjo ne more posegati ali vplivati nanjo, se mu pa zdi smiselno in konstruktivno, da se s predstavniki gledališča sreča in jim ponudi priložnost za predstavitev svojih stališč. Sestanek naj bi bil ta teden, glede na trenutne okoliščine pa bo očitno morala razrešitev tega spora počakati na druge čase. Ali celo na drugega ministra.