Magične sile jutrišnjega dne, ki umorijo Macbetha

Predstava Macbettu režiserja Alessandra Serre je izjemna gledališka izkušnja. Ko sem jo gledala, ni bilo več zunanjega sveta, samo črnina in skrivnost odra, ki se je zdel neskončen kot nočno­ nebo in moja čutila so bila kot ­tipalke žuželke. Predstava je leta 2017 dobila nagrado ubu in bila razglašena za najboljšo v Italiji.­ Danes bo gostovala na ­velikem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst. Če želite videti enega izmed najboljših Shakespearovih Macbethov, je ne smete zamuditi.

Včasih se stvari v življenju povežejo v krog. Takšno je bilo moje potovanje po Sardiniji, iz glavnega mesta Cagliari na jugu v središče otoka, v nenavadno mesto Nuoro, da bi videla Macbetha, o katerem so mi vsi pripovedovali. Producent predstave, umetniški direktor gledališča Sardegna Massimo Mancini, s katerim sem se odpravila na pot, je dobro napenjal dramaturški lok, vedel je, da so stvari, o katerih mi bo govoril in mi jih pokazal, dober prolog v gledališki dogodek.

Prva postaja: svetišče megalitske kulture Nuragov Santa Cristina. O tem starodavnem ljudstvu, ki je na otoku živelo 1500 let pred našim štetjem, ni veliko znanega. Za njimi so po vsej Sardiniji ostali visoki trinadstropni stolpi, o katerih se zdi, da so pozabljene kulise iz filma ­Gospodar prstanov. To niso bila le bivališča, svetišča in trdnjave, ampak tudi komunikacijske naprave. Na otoku jih je več kot 10.000 in vsi so narejeni tako, da se iz enega vidi do naslednjega, po mnenju arheologov so na ravnih strehah stolpov kurili ogenj ter si tako pošiljali sporočila. Santa Cristina hrani še eno skrivnost – podzemni vodnjak oziroma tempelj, ki nenavadno spominja na egipčanske gradnje, tako kot nekateri kipi boginj, ki so ostali za tem ljudstvom. So Nuragi ­poznali veličastno kulturo na drugi strani morja?
 

Kaj pripoveduje pokrajina?

Pokrajina v okolici Nuora je divja­ in hribovita. Zime so ledene in snežene. V sedemdesetih letih je to bilo divje območje, predvsem okoli vasi Orgosolo, znano po ugrabitvah družinskih članov premožnih družin. Organizirale so jih skrajno levičarske uporniške skupine, ki so se spogledovale s kriminalom. Še vedno se šepeta o krutih zgodbah odraslih in otrok, ki so jim ponavadi odrezali del ušesa ter ga kot dokaz poslali njihovim najbližjim in včasih, ker je bila odkupnina zanje previsoka, več let preživeli ter se skrivali z ­ugrabitelji.



Predzadnja postaja je bila obnov­ljen etnografski muzej Sardinije v Nuoru: pastirji, živinorejci, križi, skoraj vesoljske pustne maske, na tisoče vrst kruha, ki so ga gospodinje s kiparskim talentom oblikovale v neverjetne oblike, med njimi značilni carsau – suh ploščat kruh, ki so ga pripravljale za pastirje, ki so se več mesecev potikali po pašnikih. Mnogi še danes živijo tako. V okoliških vaseh blizu Nuora ni nič nenavadnega, če v vaško krčmo ­domačini prijezdijo na konjih.
 

Moč arhetipa

To je pot, ki me je pripeljala do Mac­betha, ene izmed mojih najljubših tragedij. Kratka in učinkovita je, vse v njej se zgodi zelo hitro, oder odprejo temačne čarovnice, ki napovejo Macbethovo usodo, sledi krvav umor in takoj za njim glavni junak zdrsi po toboganu norosti naravnost na nabrušen meč. Režiser Alessandro Serra, ustanovitelj skupine Teatropersona, ustvarja v Rimu, a je po rodu s Sardinije. V svojih prvih predstavah je v gledališče prestavil filme Ingmarja Bergmana, še danes ga inspirirajo Grotowski, Mejerhold in borilne veščine, ki jih trenira od otroštva. Jasno je, da pri režiji ničesar ne prepusti naključju, zato je tudi avtor izjemne luči in zvoka.

Oder sardinskega Macbetha je skoraj prazen. Na njem so le štiri dolge železne mize, ki ves čas menjajo obliko, postanejo trdnjava, grad, zid in so vedno ozvočene. V predstavi igrajo samo moški, tako kot je bila navada v Shakespearovih časih. Sedem jih je, čeprav se včasih zdi, da jih je vsaj dvajset. Tri bradate čarovnice so nekaj najbolj magičnega, kar sem videla v gledališču, fizično izjemne dionizične pošasti, a že naslednji trenutek zabavni dvorni norci, včasih se zdi, da so skoraj pritlikave, drugič velikanske, smešne so in grozljive, njihove metle letijo po zraku in dvigajo prah, v nekem trenutku sedijo za narobe obrnjeno mizo in zdi se, da se je perspektiva sveta spremenila.

Režiser je povedal, da verjame v paralelni svet, v nekaj, kar je zunaj naše percepcije. V nadnaravno, ki, ko prevzame telo, to ne zna več sprejemati ljubezni in lahko postane zlo, kot tisto, ki se je naselilo v Macbethu. Čeprav čarovnice ne prikazujejo zla, ampak nadnaravno, ki se skriva v naravi.



Lady Macbeth je dva metra visok igralec, ki v eni izmed najmočnejših scen z vinom oziroma krvjo hrani požrešne prašiče, v katere se spremenijo igralci, v drugi spet, ko umre, dobesedno lebdi v prostoru. »Vse ženske v tej predstavi predstavlja ena sama mati boginja, nosilka smrti: Lady Macbeth,« je povedal režiser. Želel si je, da bi bila velika kot kipci starodavnih ljudstev, ki so nekoč živeli na otoku. Predstava je polna arhetipov Sardinije in njene barbarske divjine, ki je v ljudeh in živalih. Slišimo kravje zvonce, gledamo živalske kože, prašno zemljo, pustne maske, karneval, na mizi leži kruh casau, ki je ozvočen, in ko po njem hodi duh kralja Duncana, se zdi, da smrt škriplje z zobmi in straši Macbetha. Vojaki spijo na kamnih, ki so položeni drug na drugega, tako kot so nekoč spali pastirji. Predstava prikazuje najbolj mračne starodavne človekove instinkte. Macbeth in kralj Duncan sta si fizično podobna, dva obraza enega kovanca.

Tako močen, kot je vizualni del predstave, je tudi njen zvok. Včasih je tako čuden, da ga lahko skoraj vidimo, in tako tuj, da zaradi njega zavibrira naša koža. Igralci Shakespearov tekst govorijo v sardinščini. »Želel sem si, da bi se besede kotalile,« je povedal Serra. Najprej so načrtovali, da bodo govorili v italijanskem jeziku. »A ni šlo. Besede so bile žive, a je bilo telo igralcev mrtvo. Sardinščina je drugačna, čudovit jezik je, starodaven, a zelo vitalen. Še danes ga tu govorijo tako pastirji kot intelektualci.«

Poleg Hamleta je Macbeth njegov najljubši dramski karakter. »Obseden sem z ljudmi, ki delajo napake, njihove slabosti me ganejo in do njih sem sočuten.« Premišljuje, da Macbeth ves čas govori o prihodnosti: »Le jutri in spet jutri in spet jutri počasi plazi se od dne do dne, je najbolj znani stavek iz te drame.« Čarovnice mu povedo, da bo nekoč postal kralj, a on tega ne more dočakati, zato vzame stvari v svoje roke ter umori kralja. »Težava je, ker ne zna živeti v sedanjosti in zaradi tega znori. Tak je kot današnja družba, ki ves čas hiti.« Po njegovem mnenju mora gledališče ustvarjati mit, vzpostaviti novo realnost, oživeti arhetip, ki je vedno obstajal. Kako pogledati v brezno, da se ti pri tem ne zmeša, tako kot se je glavnemu junaku? Gledališče to zna. Režiser v tej predstavi zamenja čas in prostor z nekim drugim časom in prostorom. Predvsem pa odpre vse jezove in razlije moč igralca globoko čez oder v gledalčevo telo.